Predstavljamo vam 10 hollywoodskih klasik, mnoge med njimi predstavljajo mejnike v filmski zgodovini, katerih ustvarjalci pa za prestižno filmsko nagrado niso bili niti nominirani.

Astaire je bil leta 1974 nominiran za stransko vlogo v filmu The Towering Inferno. Tako je bila poteptana vsa njegova plesna zapuščina, so menili njegovi oboževalci.

Igralec Fred Astaire – Top Hat, 1935

Akademija je le redko spregledala igralce, ki so v svojih vlogah združili uničujočo strast, globoka čustva, so govorili z naglasom, zraven pa nosili še nenavadno opravo. Kljub temu pa so spregledali Freda Astairja in ocenili, da je to, da je v muzikalih pel in plesal bolje od kogar koli, očitno premalo za nagrado. Njegovi dueti z Ginger Rogers – "Isn't This a Lovely Day" in „Cheek to Cheek" v filmu Top Hat in „Never Gonna Dance" v filmu Swing Time – niso le odlični, ampak po mnenju kritikov tudi med najmočnejšimi scenami dvorjenja, ljubezni in izgube v filmski zgodovini. Kljub temu Astair nominacije za oskarja za svoje delo v muzikalih ni dočakal nikoli.

Granta filmska akademija za odlično odigrane vloge v komedijah ni nagradila ali nominirala nikoli.

Igralec Cary Grant – Njegovo dekle Petek (His Girl Friday, 1940)

Čeprav je glamur zaščitni znak Hollywooda, so oskarje ponavadi odnesli filmi, ki so bili pravi višek anti glamurja. V praksi to pomeni, da je do leta 1941 Walter Brennan, ki se je „specializiral“ za upodabljanje bolj ali manj simpatičnih nerodnežev, dobil tri oskarje – simbol glamuroznega Hollywooda Cary Grant pa niti nominacije. Pa čeprav je do tedaj blestel že v filmih, kot so The Awful Truth, Topper, Holiday, Bringing Up Baby, Gunga Din, Only Angels Have Wings in The Philadelphia Story – in vdihnil življenje privlačnim, samozavestnim likom z nevejetno dobrim smislom za humor.

Murrayu so za vlogo zagrenjenega Phila napovedovali oskarja. Kljub odlični predstavi je ostal praznih rok.

Igralec Bill Murray – Neskončen dan (Groundhog Day, 1993)

Zoprnega napovedovalca vremena Phila vsako leto čaka ista dolgočasna naloga. V podeželskem mestecu Punxsutawney mora poročati o proslavi Svizčevega dne. Nato ga preseneti še snežni vihar, zaradi katerega mora v mestecu prenočiti. A naslednji dan ga čaka veliko presenečenje – dan se ponavlja tako dolgo, dokler Phil ne dojame bistva. Ko film ni dobil nobene nominacije, je izbruhnil pravi mali škandal, čeprav bi si oskarja ob odličnem Murrayju zaslužila še vsaj scenarista Harold Ramis in Danny Rubin.

Kljub odlični predstavi in ogromnemu uspehu filma, so Stanwyckovo člani Akademije spregledali.

Igralka Barbara Stanwyck – The Lady Eve, 1941

Ena izme prvih dam starega Hollywooda, ki je enako blestela tako v komedijah kot v dramah, je leta 1941 v screwball komediji The Lady Eve, upodobila prevarantko, ki zapelje lik Henryja Fonde. Fatalna ženska, ki se ji moški pustijo zapeljati ne glede na posledice, pa niti njej niti režiserju Prestonu Sturgesu ni prinesla nominacije. Edina nagrada, ki jo je film dobil, je bila nesmrtnost med gledalci.

Čeprav je Hollywood Fordov talent s štirimi oskarji za druge filme nesporno priznal, pa je za mojstrovino The Searchers ostal celo brez nominacije.

Režiser John Ford – Iskalci (The Searchers, 1956)

Filmu danes priznavajo kultni status med vesterni, ki so nastali v zlati dobi tega žanra. Zgodba o samotarju, ki išče svojo pogrešano hčer, je doživela nešteto predelav. Nazadnje se jo je v filmu Edge of Darkness lotil Mel Gibson. Vendar Fordovo mračno študijo o obsedenosti, rasizmu in herojstvu ni moč preseči. Brez nominacije je ostal tudi John Wayne, ki je odlično upodobil glavnega junaka – veterana državljanske vojne Ethana Edwardsa in njegov boj z notranjimi demoni.

Scorsese je na svojega oskarja čakal 30 let. Takrat bi mu lahko podelili že tudi nagrado za življenjsko delo ali pa izrekli javno opravičilo za 30 let ignoriranja talenta enega največjih režiserjev v filmski zgodovini.

Režiser Martin Scorsese – Taksist (Taxi Driver, 1976)

Film je prejel nominacije v kategoriji najboljši film, najboljši igralec (Robert De Niro), najboljša stranska igralka (Jodie Foster) in najboljša glasba (Bernard Herrmann). Toda režiserja, ki v središče filma postavi norega voznika taksija in predstavi srhljivo podobo Manhattna, so povsem prezrli. Pravzaprav ne prvič. Scorsese si je v sedemdestih nominacijo zaslužil vsaj še s filmoma Mean Streets in Alice Doesn't Live Here Anymore. A je moral čakati vse do leta 2007, ko je končno dobil kipec za režijo filma The Departed.

Tudi "Spilberg Veliki" dolgo ni bil ljubljenec Akademije.

Režiser Steven Spielberg – Žrelo (Jaws, 1975)

Ko je Spilberg naznanil, da potrebuje 10 milijonov dolarjev, da bo mehanskega morskega psa spremenil v smrtonosno morilsko pošast, so ga direktorji studia skoraj poslali v umobolnico. Tudi potem, ko so blagajne zvončkljale kot nore in je film z zaslužkom podrl deset let star rekord filma Sound of Music, so poznavalci svoj prav očitno želeli dokazati tako, da so takrat čudežnega dečka Spilberga spregledali pri oskarjevskih nominacijah. Za svoje naslednje tri stvaritve – Close Encounters of the Third Kind, Raiders of the Lost Ark in E.T.: The Extra-Terrestrial, je bil Spilberg sicer nominiran, a je oskarja dobil šele leta 1993 za Schindlerjev seznam.

King Kong leta 1933 ni bil nominiran niti v tehničnih kategorijah!

Najboljši film – King Kong, 1933

Leta 1934 je Akademija v kategoriji najboljši film prvič dovolila nominacijo desetih filmov. Pa tudi to ni bilo dovolj, da bi med njimi svoje mesto našla ena izmed največjih hollywoodskih zgodb vseh časov. King Kong sploh ni prejel nobene nominacije. Niti v tehničnih kategorijah in to kljub temu, da so konstrukciji velikanske opice Willisa O'Breina omogočili dobro gibanje in vdihnili dušo še posebej v sceni, ko je šimpanz Fay Wray odnesel na vrh Empire State Building. King Kong je navdušil generacije režiserjev – vse od Stevena Spilberga pa do Petra Jacksona, ki je leta 2005 posnel rahlo pretirano priredbo, medtem ko je film, ki so ga takrat nagradili kot najboljšega – Cavalcade – utonil v pozabo.

Marilyn Monroe in dva moška v ženski preobleki so obnoreli ljudstvo, Akademijo pa pustili povsem hladno.

Najboljši film – Nekateri so za vroče (Some Like It Hot, 1959)

Ameriški filmski inštitut je filmu pred desetimi leti podelil naziv najboljše komedije v zgodovini ameriškega filma. Daljnega leta 1959 pa si je film Billyja Wilderja prislužil le nominacije za scenarij, režijo in predstavo Jacka Lemmona v vlogi v žensko preoblečenega glasbenika, ne pa tudi najbolj želele – za najboljši film. Kljub temu se je komedija z Marilyn Monroe in dvema moškima v ženskih oblekah v zgodovino zapisala z debelejšimi črkami kot ostali nominiranci tistega leta, med katerimi so bili Ben-Hur, The Nun's Story, Anatomy of a Murder, Room at the Top in The Diary of Anne Frank.

Eden najbolj dobičkonosnih filmov vseh časov. Izkupiček na oskarjih: skoraj nič.

Najboljši film – Vitez teme (The Dark Knight, 2008)

Takrat drugi najbolj dobičkonosni film vseh časov (medtem ga je prehitel še Avatar), so člani oskarjeve akademije v glavnih kategorijah povsem spregledali. Edino pomembno nominacijo je film prejel za stransko moško vlogo, kjer je Heath Ledger za upodobitev nadzlikovca Jokerja nagrado posthumno tudi dobil. Akademija napake letos očitno ne bo ponovila. Veliki zaslužkar Avatar je med največkrat nominiranimi in tudi prvi favorit za vrsto oskarjev.