Križarka Queen Mary 2 (Foto: Cekin.si)

Max se je kot ladijski fotograf prijavil prek interneta podjetju Transoceanphotos, ki je koncesijsko podjetje, kot večina tistih, ki operirajo na križarkah in nimajo nobene povezave z ladijsko družbo, ki je bila v tem primeru Norwegian Cruise Lines. Ladjar vsakemu podjetju pobere kar 70 odstotkov dobička v zameno za prostore in dovoljenje.

Po začetni prijavi je dobil vprašalnik in ga izpolnjenega skupaj z življenjepisom, sliko in opisom lastne fotografske opreme poslal nazaj. Ker pravi, da je bil njegov CV precej obsežen, sta v kratkem času sledila še telefonski razgovor ter potrditev, da je sprejet. Max zmago na razpisu pripisuje dejstvu, da je snemalec in da je imel prednost, ker so takrat na ladji uvajali novo storitev snemanja ladijskih gostov in prodajo posnetih DVD-jev. Sicer pa, kot je slišal od drugih delavcev na ladji, sam postopek sprejema, izobraževanje traja precej dlje, sploh če si iz kakšne bolj 'eksotične' dežele, kar Slovenija za tropske ladjarje prav gotovo je.

V roku meseca dni je dobil letalsko karto za Honolulu, ki jo je seveda pri plači kasneje odplačal. Izobraževanja ni imel, ker je že imel osvojeno znanje fotografije, a ve, da imajo maserji, kozmetičarji in izvajalci podobnih osebnih storitev kar precej obsežno izobraževanje. Natakarjev in barmanov na ladji praviloma vedno manjka, oziroma nasploh povsod tam, kjer so urniki dela dolgi in plača majhna.

Križarka Norwegian Epic (Foto: Cekin.si)

Vsaka diskriminacija, rasna, spolna ali verska se najstrožje kaznuje, in sicer z izkrcanjem v prvem pristanišču, kjer te prepustijo samega sebi, tako da vsaj navidezno vse deluje, kot da so vsi zaželjeni. Pri sami prijavi pa je stvar podobna kot pri vsaki drugi zaposlitvi, torej vtisu, ki ga narediš na tiste, ki te nato izberejo.

Delovnik na ladji je odvisen od dela, ki ga opravljaš. Fotografi so delali približno od 10 do 12 ur na dan, odvisno od tega, ali si v pristanišču ali na odprtem morju. Tako imenovani 'shopiji', to so tisti, ki delajo v ladijskih trgovinah ali duty free shopih ter delavci v kazinoju praviloma delajo le, ko je ladja v mednarodnih vodah, oziroma odvisno od zakonodaje države, kjer se križarka nahaja. Ladje zato niso prav dolgo v pristaniščih, preprosto zato, da gostje ne bi preveč zapravljali izven ladje.

V glavnem, delo na ladji je 'zaj***', ampak te izkušnje ne bi zamenjal za nič drugega! Priporočam!

Max, fotograf na križarki

Praviloma je dvanajsturni delavnik čisto normalna stvar, razen za 'entertainerje', to so glasbeniki, plesalci in vsi ostali zabavljači, ki delajo le nekaj ur zvečer ter kakšno uro ali dve dopoldan, ko imajo vaje, prejmejo pa približno 2.000 ameriških dolarjev mesečno (1.438 evrov, preračunano 22. maja 2009).

Med delavci so odnosi korektni, Max ni imel nobenih večjih težav, pravi, da se najde kakšna malenkost, ampak nič takšega, kar ne doživiš doma vsak dan. Kakšnih večjih incidentov ni doživel, razen enega samega pretepa dveh v 'crewbaru' (bar za osebje). V naslednjem pristanišču sta šla oba domov.

Zvečer se večina osebja zbere v 'crewbaru' in se zabava do dveh zjutraj, ko se bar zapre. Cenik pijač je smešen: pivo Corona ali Heineken 1 dolar (0,71 evra) , cigarete Marlboro dolar in pol (1,07 evra). Max priznava, da so zabave "hude", da se seksa na polno, enkrat na 'cruise' (posamezno križarjenje), to je približno teden do deset dni, pa šefi organizirajo zabavo z živo glasbo ali didžeji v klubu za goste (a samo za posadko), kjer je vsa pijača zastonj.

Freedom of the Seas, največja križarka na svetu (Foto: Cekin.si)

Ritem življenja je približno tak: vstaneš ob sedmih zjutraj, delaš cel dan, vmes je odmor za kosilo in kakšna ura ali dve prosti, zvečer, po opravljenih delovnih obveznostih pa žur do dveh ali treh, sledi nekaj spanja ali nočne telovadbe, zjutraj pa vse spet od začetka. Max zase pravi, da je po dveh mesecih hodil naokoli kot srečen 'zombie' z Redbullom.

Na ladji je strogo prepovedano 'nespodobno druženje' z gosti. Povabila seveda padajo kot gobe po dežju, ampak te pri realizaciji takšnega osebnega projekta ovira približno 1.200 kamer, ki so nameščene povsod po ladji, razen v ladijskih kabinah. Padale so hude tožbe, ko je kak očka izvedel, da je njegova 16-letna pridna hči spala z natakarjem s Filipinov ali kaj podobnega. Kazen za tak prekršek je izkrcanje v naslednjem pristanišču.

Maxu ni žal, da je preživel nekaj časa na ladji, saj je kljub temu, da je bilo delo naporno, pridobil neprecenljive življenske izkušnje, in vsem, ki oklevajo, ali bi sprejeli takšno delo ali ne, delo na morskih valovih na drugi strani planeta toplo priporoča!