27.03.2015
LJ
/ 8°

Ko zmanjka denarja, zmanjka tudi prijateljev

Kot ste lahko opazili, sem v preteklih treh tednih prejel veliko pisem, v katerih so opisane resnične zgodbe posameznikov in družin, ki jih pesti finančna stiska. Kar je vsem skupno, je, da stanje brez denarja, skoraj vedno spremlja tudi osebna stiska. Kaj storiti?

Do mene so v zadnjih treh tednih prihajale številne zgodbe ljudi, ki jih je življenje pustilo na cedilu. Ostali so brez dela, brez denarja, močno trpi tudi ponos. Zgodbe so si različne, a v nekaterih detajlih skoraj identične. Tako je vsem skupna izkušnja socialne izključenosti.

"Saj te noben ne mara, ker si revež in noben ne dvigne, ko jih kličeš“ , je zapisala nepodpisana bralka. Sošolka iz srednje šole, ki je že dalj časa navajena živeti z izredno skromnimi sredstvi, mi je v pismu zapisala skoraj enake besede, ki jih danes lahko skoraj dnevno prebiram iz prejetih odzivov in pisem.

pogovor
Ko ni denarja, je potrebno v prijateljstvo vlagati še več energije. (Foto: Reuters)

Je torej res, da ko zmanjka denarja, zmanjka tudi prijateljev? Sam seveda tako hude izkušnje nisem doživel (na srečo ravno nasprotno), a moj projekt je prekratek, da bi lahko izkusil, kako je, ko te prijatelji ne kličejo več, ker se bojijo, da jih boš zopet kaj prosil. Ne vem kako je, ko se vsakič znova odpoveš druženju, ker si ne moreš privoščiti ogleda filma, kavice v bližnji kavarni ali piva s prijatelji. Ko zavrneš povabilo, ker te je sram, ker nimaš. Kot mi je v enem izmed pisem spodbude zapisala že prej omenjena sošolka: „Marsikateri revež je zagrenjen zaradi stanja v katerem se je znašel, marsikoga je zavoljo tega v dno duše sram...“. In sramote nihče ne razkazuje rad.

Toda ravno bežanje pred okolico, pred sorodniki, prijatelji in znanci, lahko, kot mi je povedala Liviana Lesar, ki vodi osebno pomoč na Centru za socialno delo Šiška, zgodbo o finančni prikrajšanosti, spremeni v tragedijo. V najhujših primerih se lahko kot posledica pojavijo celo različna obolenja, tako fizična, kot psihična.

Ko se človek znajde v stiski, naj bi se sprožili „obrambni mehanizmi“. Zatečemo se k majhnim lažem, ki malce olepšajo naš položaj. „Saj ni tako hudo. Bo že kako. Ni panike.“, so majhni, kratki stavki, ki so dostikrat le krinka za vse okoli nas, med tem, ko nam voda že krepko teče v grlo. Toda kljub temu, da ima laž kratke noge, raste zelo hitro. Iz majhne laži, hitro zraste velika. In najhuše je takrat, ko lažemo samemu sebi. Najhuje je, ko se začnemo zapirati pred prijatelji, sorodniki in znanci, da ne bi videli v kakšni stiski smo.

Primeri, ko se po pomoč namesto tistega, ki je v stiski, obrnejo njegovi bližnji, je veliko. Toda dokler si človek, ki je v težavah, sam ne prizna, da jih ima, pomoči ni.

Gospa Lesar, s katero smo se pogovarjali, nam je predstavila Teorijo izbire (ali Glasserjevo teorijo), ki pravi, da moramo imeti za normalno funkcionalno življenje, zadovoljene temeljne človeške potrebe: poskrbljeno mora biti za preživetje, ljubezen in pripadnost, moč ali priznanje, svobodo in zabavo. Vse te potrebe lahko zadovoljimo le v odnosu z drugimi ljudmi. Res pa je, da ko je ogrožena prva, torej preživetje, je izredno težko zadovoljiti ostale štiri.

A se jih da, če le ohranimo stik z okolico in ostanemo aktivni. Energijo moramo usmeriti v iskanje dela oziroma zaposlitve, za kar moramo uporabiti vse vire, ki so nam na voljo: zavod za zaposlovanje, oglase, bivše sodelavce, prijatelje, znance in sorodnike. Odpovedovanje kontaktom nam, zmanjšuje možnosti za uspeh in nas lahko za vedno zapre v začaran krog pomanjkanja in razočaranja.

Pošlji sporočilo

Tvoja E-pošta:

E-pošta prejemnika:

Kratko sporočilo:

Pošlji komentar

Glasuj

Prenesi v

Zadnji komentarji

Bodite prvi in dodajte svoj komentar

Iskanje

calculate
glossary
indexes
indexes

Anketa

Kdaj malo povečate svoj dohodek še tako, da prodate prek spleta, kar ne potrebujete?