Do katerega leta bomo še zmožni delati?

Skupna skrb vseh nas pa so bodoče pokojnine, ki jih bomo prejemali čez 10, 15, 20 let. Informacije o tem, kakšne pokojnine lahko pričakujemo, so s strani pristojnih institucij preprosto preskope. Vsak upokojenec, bodoči ali sedanji, se mora zavedati dejstva, da se na dolgi rok pokojnine ne morejo povečevati bolj kot plače. Krizni čas namreč ne bo trajal večno, javne finance pa ne bodo vseskozi usmerjene le v varčevanje. Problem dolgoročne vzdržnosti pokojninske blagajne namreč ne obstaja samo v Sloveniji, ampak tudi v drugih evropskih državah. Prav zato nam morajo biti določeni ukrepi in reforme nekaterih evropskih držav za zgled, saj se moramo s tem perečim problemom spoprijeti že zdaj, ko imamo na razpolago kar nekaj vzvodov za postopno odpravljanje nesorazmerij. Vse bolj, ko bomo odlašali s tem ukrepi, tem bolj bodo posegi ostri in občutni, ki bodo za seboj (glede na trenutne odzive) potegnile socialne nemire, ki lahko naše gospodarstvo pahne v nov val nazadovanja. V primeru uresničenja pesimističnega scenarija lahko pokojninska blagajna doživi največji šok – pobeg visoko kvalificiranih mladih ljudi, ki v blagajno plačujejo največ prispevkov in predstavljajo najmočnejši steber za uravnoteženost pokojninskega sistema.

Na čem temelji pokojninska blagajna?

Pokojninska blagajna deluje po principu pretočnosti, kar pomeni, da trenutno aktivno zaposleni plačujejo prispevke v zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (ZPIZ), iz katerega se izplačuje pokojnina neaktivni populaciji, ki so s preteklim delom postali upravičenci do pokojninskih pravic. Pokojninska blagajna je tako stabilna, če je razmerje med zaposlenimi in upokojenci zadostno.

Ocenjuje se, da bo pokojninska blagajna vzdržala do leta 2030. Potem pa ...

Na Cekinu smo že pisali o tem, da je bilo v Sloveniji v letu 1984 razmerje trije zaposleni na enega upokojenca, v letu 2008 pa le še 1,64 zavarovanca na enega upokojenca. Tako je konec decembra 2008 v pokojninsko blagajno vplačevalo približno 904 tisoč zaposlenih, upokojencev je bilo v tem istem letu okoli 555 tisoč. Razmerje med povprečno neto pokojnino in povprečno neto plačo je v prvem kvartalu leta 2009 znašalo okoli 60 odstotkov, v bodoče pa naj bi se to razmerje še drastično poslabšalo.

Ko ne bomo imeli hrane niti zase ... (Foto: Reuters)

V evropskem poročilu o staranju prebivalstva so bile države EU že opozorjene, da naj izvedejo komplet reform, saj naj bi se v nasprotnem primeru negativni vpliv na javne finance močno povečal. Razmerje med delovno aktivnim (15–64 let) in zaradi starosti neaktivnim prebivalstvom se bo spremenilo – na vsakega starejšega od 65 let bosta delovno aktivni samo dve osebi namesto sedanjih štirih. Prebivalstvo EU se bo čez petdeset let komaj kaj povečalo, zato pa se bo precej postaralo. Povprečna starost se bo s sedanjih 40 let povzpela na 48 let, saj se življenjska doba podaljšuje, stopnja rodnosti in priseljevanja pa zmanjšuje. Zaradi upada delovno aktivnega prebivalstva se bodo zmanjšali prihodki države, povečali pa izdatki za pokojnine, zdravstvo in dolgotrajno nego starejših. Projekcije Evropske komisije kažejo, da naj bi se v državah EU v naslednjih štiridesetih letih povprečna življenjska doba tako pri moških kot ženskah podaljšala v povprečju za šest let. Če se ta ocena uresniči tudi v Sloveniji, bo negativni vpliv podaljšanja življenjske dobe delno nevtraliziral povečano število rojstev, ki ga vlada v zadnjem času tako pohvalno omenja.

S čim se bomo preživljali, če nam pokojnine ne bodo omogočile dostojnega življenja? (Foto: iStockphoto)

V Sloveniji naj bi se leta 2050 glede na trenutno stanje (študija Evropske komisije) število prebivalcev v starostnem razredu nad 65 let podvojilo, prebivalcev v aktivnem starostnem razredu pa se bo zmanjšalo za četrtino. Če se bodo tovrstne ocene uresničile, bodo demografske spremembe postavile tradicionalno delovanje pokojninske blagajne dobesedno na glavo. Ko bo v pokojninsko blagajno prilivov manj kakor odlivov, bo vzdržnost pokojninskega sistema nemogoča. V kolikor se v Sloveniji korenite reforme ne bodo zgodile, se bo ob nadaljevanju demografskih sprememb zagotovo morala nižati višina pokojnin, zmanjšala pa se bo tudi razlika med maksimalno in minimalno pokojnino, česar se zagotovo ne bodo razveselili tisti, ki največ prispevajo v pokojninsko blagajno.

Kaj upokojencim, trenutnim ali bodočim, še sploh preostane?

Če predpostavimo, da bo naša pokojninska blagajna glede na trenutno razmere do leta 2030 vzdržna, imamo na razpolago več različnih ukrepov, ki bi jih vlada lahko uvedla. Poleg gospodarske razvitosti bi morala politika vlade povečati stopnjo zaposlenosti in delež aktivno zaposlenih. Tako nam ne uide podaljševanje delovne dobe, spodbujati pa bo treba tudi večjo odgovornost posameznika za njegov socialni položaj in spodbujati zaposlene, da varčujejo v dodatnem pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Če povzamemo naslednje možne rešitve za odpravo dolgoročne nevzdržnosti pokojninskega sistema: povečanje javnega dolga, povečanje prispevkov, podaljšanje delovne dobe ali zmanjšanje pokojnin. Nič od naštetega ne more celovito rešiti problema pokojninske vzdržnosti, lahko le ublaži posledice. Povečanje dolga je zelo kratkoročna rešitev, ki je dolgoročno še manj vzdržna, povečanje prispevkov pomeni še večjo obdavčitev dela, ki nas že tako ali tako uvršča v sam vrh EU. Podaljševanje delovne dobe učinkuje le v omejenem obsegu, saj starostniki ne morejo aktivno delati v nedogled, nižanje pokojnin pa je glede na trenutne razmere in ocene le vprašanje časa.

Zagotovo drži dejstvo, da bo populacija, ki je zdaj na začetku delovne dobe, najbolj na udaru, saj bo breme reform padlo ravno na njihova ramena. Vseeno pa mlajše generacije ne smejo pozabiti na preprosto dejstvo, da se z morebitnimi reformami v večji meri rešuje njihove pokojnine in ne pokojnine tistih, ki jo zdaj prejemajo oziroma so tik pred upokojitvijo.