Stopnja varčevanja izraža razmerje med varčevanjem in razpoložljivim dohodkom gospodinjstev. Poveča se, ko je rast potrošnje manjša od rasti razpoložljivega dohodka. V najboljših letih so slovenska gospodinjstva po podatkih državnega statističnega urada privarčevala tudi več kot 15 odstotkov bruto svojih razpoložljivih dohodkov (v letu 2006 16,7 odstotka).

V dobrih gospodarskih razmerah in ob lažji dostopnosti posojil se varčevalne navade slovenskih gospodinjstev vse do leta 2008 niso bistveno spreminjale, med finančno in gospodarsko krizo pa se je stopnja varčevanja opazno znižala (leta 2012 vse do 11,3 odstotka).

V tem obdobju pa je bilo nekaj izjem. V letu 1999, ko je Slovenija uvedla davek na dodano vrednost, so gospodinjstva privarčevala le 9,6 odstotka svojega razpoložljivega dohodka. Približno v enaki meri je na znižanje stopnje varčevanja gospodinjstev vplival zaključek prve nacionalne stanovanjske varčevalne sheme v letu 2003.

Hitra rast zunanjega dolga v letih 2005-2008 je pokazala, kako pomembno je varčevanje gospodinjstev. Tisti del privarčevanih sredstev, ki se pretopi v bančne vloge, je namreč pomemben vir financiranja bank. Gospodinjstva pa seveda vseh svojih privarčevanih sredstev ne namenijo za bančne vloge in druge oblike varčevanja, ampak jih deloma porabijo za stanovanjske investicije.

Slovenska gospodinjstva so v primerjavi z drugimi evropskimi državami razmeroma malo zadolžena, čeprav so se zaradi razmeroma nizkih obrestnih mer v obdobju pred krizo intenzivno zadolževala. Po podatkih Banke Slovenije za leto 2014 se finančni dolg slovenskih gospodinjstev giblje okoli 34 odstotkov bruto domačega proizvoda in je za polovico manjši od finančnega dolga gospodinjstev območja evra.