Na današnji dan pred 10 leti je v ZDA investicijska banka Lehman Brothers razglasila do takrat največji stečaj v zgodovini. S tem se je uradno začela velika finančna kriza, ki je z začetkom kopičenja nedonosnih hipotekarnih posojil začela tleti že mnogo prej. Zajela je ves svet, v Evropi je privedla do gospodarske krize in dolžniških težav.

Odprlo se je gnilo jajce

S propadom Lehman Brothers 15. septembra 2008 so se razkrile slabe naložbe v tvegane finančne instrumente, s katerimi se je financiralo naložbe v nepremičninski trg. Padle hipoteke na nepremičnine so razvrednotile z njimi povezane vrednostne papirje in izvedene oz. podrejene finančne instrumente. Padec zaupanja in prepletenost sistema sta povzročila kreditni krč in največjo recesijo po veliki depresiji v 30. letih minulega stoletja.

Niso se zavedali resnosti težav

Večina se ni pravočasno zavedla resnosti in velikosti težave. Vseeno so ZDA razmeroma hitro pogasile požar in ameriška centralna banka ima danes veliko več pooblastil za nadzor nad velikimi finančnimi ustanovami in možnost posredovanja v primeru njihovega propada. Enako se je do danes odvilo v Evropi oz. evrskem območju, kjer pa reševanje težav ni bilo tako kratkotrajno. Recesija je sicer izzvala gospodarsko in dolžniško krizo.

Je nova kriza na obzorju?

Ob nauku iz zgodovine se v zadnjem času krepijo opozorila pred možnostjo nove krize. K temu jih napotujejo geopolitična trenja, trgovinske vojne, finančni hazard tistih, ki jih je v prejšnji krizi rešil sistem oz. država, borzne špekulacije, razmere na hitro rastočih trgih ipd. Ukrepi so izboljšali nekatere sisteme, vendar izkušnje iz zgodovine kažejo, da se nobena kriza ne začne iz enakih vzrokov in na podoben način kot prejšnja.

"Smo v fazi ene najdaljših ekspanzij po kriznem dnu in vsake ekspanzije je enkrat konec," je dejal ekonomist Igor Masten. Svet v sedanjih turbulentnih časih ne bo imel toliko manevrskega prostora za prilagoditve kot pred 10 leti.

"Na področju regulacije bank je ključna lekcija, da morajo imeti banke znatno več vplačanega prvovrstnega kapitala, ne le kapitala potencialno na vpoklic, da mora biti regulacija zazrta naprej in da mora oblikovati kapitalske rezerve za nepredvidljive negativne šoke," je povzel Masten.

Ocenjevanje stroškov finančne krize je kompleksna operacija. "Največja negativna posledica krize za svet je breme, ki ga je reševanje bank naložilo davkoplačevalcem," je ocenil Masten.

V Sloveniji smo ukrepali prepozno

Med državami evrskega območja je največje stroške reševanja finančnega sektorja zabeležila Irska (31 odstotkov BDP), sledila je Grčija (22 odstotkov BDP). Nato sta Ciper (18,8 odstotka BDP) in Slovenija, ki so jo dokapitalizacije bank in sheme ter nato obsežna sanacija bank stale 18,1 odstotka BDP.

"V Sloveniji so bili stroški bančne krize nadpovprečno visoki, ker smo z reševanjem bank ukrepali prepozno," je menil Masten. Kot je dodal, v prvih štirih letih po začetku krize Slovenija glede dokapitalizacije bank ni naredila praktično nič, do sanacije je prišlo šele leta 2013. Njegova analiza iz leta 2016 kaže, da so bili stroški prepoznega ukrepanja Slovenije v bančnem sistemu višji od milijarde evrov ali štiri odstotke BDP.

Kriza v številkah, iz katerih lahko že sklepamo na novo nevarnost

Pokazatelj stroškov finančne krize je tudi rast javnega dolga v državah, ki jih je ta prizadela. Finančna kriza je privedla do gospodarske krize, v evrskem območju pa tudi do dolžniških težav nekaterih članic. Države so prek javnih financ kljub nižjim davčnim prihodkom spodbujale gospodarsko dejavnost, in sicer po ocenah IMF v letu 2009 v višini okoli dveh odstotkov BDP, leto pozneje pa v obsegu nekaj več kot odstotek BDP, delovali pa tudi t. i. avtomatski stabilizatorji, kot so nadomestila za brezposelnost in povečani socialni transferji.

Po navedbah IMF se je tako javni dolg v prizadetih državah, ki so bile v zadnji krizi večinoma v razvitem svetu, v najbolj akutnem obdobju krize med 2007 in 2011 povečal za približno 20 odstotkov BDP, kar je zgodovinsko gledano veliko. V ZDA se je med 2007 in 2014 v absolutnih številkah skoraj podvojil na blizu 18.000 milijard dolarjev, v deležu od BDP pa je narasel z okoli 60 na 100 odstotkov BDP. V zadnjih letih se povečuje in je že presegel 21.000 milijard dolarjev ter je nekoliko pod 110 odstotki BDP.

V evrskem območju je medtem med 2008 in 2014 narasel za 27 odstotkov BDP na 92 odstotkov BDP in se nato v deležu v BDP le počasi začel zniževati. V absolutnih številkah se je dolg z okoli 6600 milijard evrov do 2014 povečal na 9300 milijard evrov in se zvišuje tudi v zadnjih letih.

Med državami, kjer je bila rast javnega dolga najvišja, je v družbi ranljivih članic evrskega območja v ospredju tudi Slovenija, kjer se je dolg z 22 odstotkov BDP leta 2008 povečal na skoraj 83 odstotkov BDP v letu 2015 in se začel zniževati šele ob pospešeni gospodarski rasti, naraščanje v absolutnih številkah pa se zaustavlja šele sedaj.

Javni dolg, ki se je globalno gledano med 2007 in zadnjim stanjem letos več kot podvojil na približno 67.000 milijard dolarjev, pa predstavlja le del skupnega globalnega dolga, torej javnega in zasebnega. Ta je ob koncu 2017 dosegel okoli 240.000 milijard dolarjev, kar je za okoli 70.000 milijard več kot pred desetletjem, in s tem presega trikratnik svetovnega BDP. Zdaj naj bi bila njegova vrednost že okoli 250.000 milijard dolarjev, poleg držav pa so za njegovo rast odgovorna predvsem podjetja. Na hitro rast dolga, ki je na zgodovinsko visoki ravni, je pred časom opozoril tudi IMF, saj predstavlja eno od velikih globalnih tveganj.

In tukaj so zametki nove krize

V visoki ravni dolga se namreč lahko skrivajo zametki nove krize. Visoka rast dolga je bila po Mastenovih besedah še posebej izrazita v hitro rastočih državah, znan je primer Kitajske. "Če to povežemo z odvisnostjo borznih trgov od ukrepov centralnih bank, potem je ob nesrečnem spletu okoliščin naslednja kriza lahko kar huda," je poudaril.

Zadnja finančna kriza se je razširila tudi na gospodarstvo. V trendu rasti globalnega BDP je pomenila le kratkotrajni šok, a v nekaterih državah je pustila velike posledice. Prizadela je predvsem razviti svet, kljub temu da je izvirala v ZDA, pa se je zaradi podaljška v obliki dolžniške krize kot celota dlje časa pobiralo evrsko območje.

Recesija v ZDA je bila s skupno nekaj več kot štiriodstotnim padcem gospodarske dejavnosti sicer najhujša po veliki depresiji v 30. letih minulega stoletja, a je ameriški BDP proti koncu 2011 že dosegel predkrizno raven. V evrskem območju kot celoti se je medtem to predvsem zaradi težav perifernih članic, kot so Italija, Španija, Grčija in Portugalska, zgodilo šele v začetku 2016.

Znotraj evrskega območja sta se hitreje pobrali gospodarski sili Nemčija in Francija, ki sta se na predkrizne ravni vrnili že sredi 2010, bistveno hujše pa so bile posledice za omenjene ranljive države. V skupini bolj prizadetih je bila tudi Slovenija, ki je predkrizno raven BDP dosegla šele sredi 2017.

OECD je pred časom opozoril še ne en negativni vidik krize, to je padec ravni potencialnega BDP zaradi oslabitve proizvodnih dejavnikov dela in kapitala ter padca produktivnosti. Organizacije je ugotovila, da se je med 19 njenimi članicami, ki so beležile krizo v finančnem sektorju, le Nemčija izognila izgubi potencialnega BDP, skupno pa je izguba do 2014 dosegla 5,5 odstotka, kar je nekoliko več kot v minulih krizah. Najbolj prizadete so bile manjše evropske države, kjer je izguba potencialnega BDP presegla 10 odstotkov. Poleg Slovenije so med njimi še Grčija, Irska, Portugalska, Madžarska, Češka in Estonija.

Zelo pomembno vlogo pri reševanju finančne krize so igrale centralne banke. Z znižanjem obrestnih mer in drugimi ukrepi so v času najhujše krize zagotavljale prepotrebno likvidnost medbančnemu trgu, nato pa z izrednimi ukrepi za povečevanje denarja v obtoku zagotavljale podporo gospodarskemu okrevanju in s tem cenovni stabilnosti. Fed in ECB sta v okviru teh ukrepov na primer odkupili na stotine milijard vrednostnih papirjev. Bilanca Feda se je tako napihnila na 4500 milijard dolarjev, bilanca ECB pa je blizu 2500 milijard evrov.

Kot je pojasnil Masten, so centralne banke z nekonvencionalnimi ukrepi dramatično povečale rezerve bančnega sistema, kar ni denar v obtoku. "Ključno pri tem, kakšna je oz. bo dinamika zviševanja obrestnih mer in kako jo bodo centralne banke z ustrezno komunikacijo pretvorile v stabilna pričakovanja trga o prihodnjih ukrepih denarne politike."

ZDA in Velika Britanija so s tega vidika ponovno v območju pozitivnih obrestnih mer in videti je, da to v ZDA ni povzročilo nepredvidenih šokov, v veliki meri zaradi ekspanzivne fiskalne politike. "Evrsko območje bo v območje pozitivnih obrestnih mer predvidoma vstopilo v letu 2019. Ključni dejavnik tveganja bo s tega vidika morebitno sovpadanje dviga obrestnih z upočasnitvijo mednarodne trgovine, kot posledico geopolitičnih trenj," je povedal Masten.

Ker je v času krize veliko kapitala v iskanju višjih donosov steklo v razvijajoče se države, zdaj pa ob preobratu denarne politike, ki je v ZDA že v polnem teku, prihaja do obratnih gibanj, bodo razvijajoče se države pod pritiskom odtoka kapitala, ki se bo nadaljeval, ko v območje pozitivnih obrestnim mer preide še evrsko območje. "Na problem t. i. konkurenčnih ekspanzij razvitih držav že dlje časa opozarjajo guvernerji centralnih bank razvijajočih se držav, kot je Indija," je dejal.

EU je precej naporov vložila v gradnjo robustne bančne unije. "Prehod na regulatorno paradigmo, ki zahteva več kapitala v bankah, ter usmerjenost v naprej in robustnost v primeru nepredvidenih šokov je trajen. Banke bodo morebitno novo krizo pričale bolj trdne," je še ocenil Masten.

Enako mnenje deli predsednik ECB Mario Draghi, ki pa je tako kot Evropski bančni organ nedavno opozoril na nevarnosti, ki prežijo na področju nereguliranega finančnega trga oz. iz t.i. bančništva v senci. Sredstva tega sektorja so ob koncu leta 2017 ocenjena na več kot 42.000 milijard evrov.