Tožniki bodo na višje sodišče vložili pritožbo po odločitvi mariborskega okrožnega sodišča, ki je zavrnilo prvo tožbo posojilojemalcev v švicarskih frankih zoper banke. Združenje Frank, ki zastopa interese posojilojemalcev v švicarskih frankih, je prepričano, da so njihovi dokazi trdni in dovolj močni, da bodo z njimi uspeli na višji sodni stopnji. Po njihovem mnenju primer tudi ne more biti precedenčni za trenutno vloženih še okoli 70 podobnih tožb. "Pri nas je bila zaenkrat izrečena le ena sodba, zato je še prezgodaj, da bi delali zaključke. Gre bolj za strašenje ljudi, da se ne bi odločali za tožbe," je dejal predsednik združenja Aleš Majcenovič.

Sodišče je v tožbi družine Čeh zoper NKBM odločilo, da je njihova zahteva za ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe vezane na švicarski frank neupravičena, saj so bili ob sklenitvi kreditne pogodbe seznanjeni z valutnimi tveganji in opozorjeni nanje. Odvetnik tožeče stranke Robert Preininger, ki zastopa tudi večino ostalih tožnikov, je ocenil, da je takšna razlaga "neverjetna", saj med drugim ne upošteva sodbe Sodišča EU, ki je v podobnem primeru iz tujine izpostavilo pojasnilno vlogo banke. Kot je dejal, je evropsko sodišče jasno povedalo, da mora banka "zelo transparentno in razumljivo" predstaviti stranki vse razsežnosti posojilne pogodbe, torej tudi vsa morebitna tveganja.

"Pri nas pa je banka postavila svoje interese pred interese potrošnika," je prepričan. Ne trdi, da so banke naklepno zavajale potrošnike, a je prepričan, da so se same zavedale nevarnosti in se tudi ustrezno zaščitile. Po njegovih besedah so banke od leta 2005 prejemale natančne informacije, kakšno bi lahko bilo gibanje tečaja švicarskega franka, a potrošnikov niso ustrezno opozorile. "Tu ni šlo za klasične bančne posle ampak stavo, v katero so bili potrošniki zapeljani, ne da bi točno vedeli, za kaj gre."

Pojasnil je, da so banke potrošnikom v zameno za najem kredita v švicarskih frankih ponujale ugodnejše obrestne mere in bile manj stroge pri preverjanju kreditne sposobnosti stranke. Takšne finančne kredite naj bi oglaševale kot naložbe z minimalnimi tveganji in kot alternativo, ko potrošniki niso izpolnjevali pogojev za pridobitev posojila, vezanega na evro. "Takšni krediti so bili že v osnovi zasnovani tako, da so se banke lahko nadejale precejšnjih dobičkov," je dejal.

Sodišče po besedah Preiningerja ni ustrezno upoštevalo dejstva, da gre za dolgoročne kredite, kjer lahko ima že minimalna sprememba tečaja valute velike posledice. Banke bi morale po njegovih ocenah to jasno povedati potrošnikom. Sodba mariborskega sodišča je po njegovih ocenah "izjemno slabo napisana" in polna nasprotujočih si trditev, zato tudi on verjame, da bodo s pritožbo na višjem sodišču uspešni.

Po podatkih Združenja Frank je bilo v Sloveniji sklenjenih okoli 20.000 takšnih kreditov. Večinoma so jih najemali v letih od 2005 do 2008, največkrat za 20 let in za potrebe reševanja stanovanjskega problema. Težave so nastale, ko je švicarska centralna banka januarja lani odpravila zgornjo mejo vrednosti za švicarsko valuto pri 1,20 franka za en evro, ki jo je z različnimi ukrepi na valutnem trgu branila dobra tri leta. Vrednost franka je v primerjavi z evrom precej poskočila, s čimer so se drastično dvignili tudi mesečni obroki odplačevanja kreditov.

V NKBM so medtem znova poudarili, da omenjena sodba predstavlja pomemben korak glede razumevanja odgovornosti pri najemanju kreditov v tuji valuti. Sodišče je po njihovih navedbah potrdilo, da je NKBM pri ponudbi kreditov ravnala skladno z veljavnimi predpisi in da je tožeče stranke "ustrezno seznanila o valutnih tveganjih ter okoliščine v zvezi z najetjem kredita pojasnila na pregleden in jasen način, ki je razumljiv laičnemu potrošniku".