KARIERA

Kdo je kriv za izgorelost delavca?

Natisni2
O delodajalcih, ki so serijski uničevalci zdravih in delazmožnih ljudi.

Izgorelost je težava, s katero se soočajo zaposleni po celem svetu. Tudi v Sloveniji. 

Ali to pomeni, da ne zmoreš?
Ali to pomeni, da ne zmoreš?FOTO: Dreamstime

Vprašanje, ki se poraja, pa je, kdo je kriv za na primer izgorelost osebe, ki je do tega stanja prišla zaradi pretiranih zahtev delodajalca. Primer: šef oddelka zaposlenim nalaga preveč delovnih obveznosti, ki jih v osmih urah ne morejo opraviti. Še več: za naloge, ki so dodeljene le eni osebi, bi morali imeti zaposlenih več ljudi, da bi bile vse obveznosti pravočasno in korektno narejene. Morda ne gre za to, da je ta šef "zloben", temveč gre za šefa, ki enostavno ne zna oceniti, kaj se lahko postori v urah, ki so zakonsko določene. 

Zaposleni se na vse pretege trudi, da naloge, ki mu jih je šef naložil, opravi v celoti in pravočasno. Slej ko prej bo pregorel. V teh primerih se ponavadi na delovnem mestu obnašajo, kot da gre za osebno stvar zaposlenega, v katero se ne bodo vtikali, čeprav je jasno, da je pregorel zaradi preobilice dela. Kdo je kriv?

Naslednji primer: delavec se odloči, da bo opozoril, da je dela preveč. Ponavadi je odgovor nadrejenega: Ali to pomeni, da ne zmoreš? Zaposleni je že stisnjen v kot. 

Naslednji primer: delavec se odloči, da bo delal le 8 ur na dan, 40 ur na teden. Med delovnim časom koristi tudi zakonsko pravico do malice in odmora. Med dopustom ne dela, prav tako ne med bolniško. V tem primeru se bo delo iz dneva v dan kopičilo, delo ne bo opravljeno, saj ga je za eno osebo, ki dela 40 ur na teden, absolutno preveč. V tem primeru bo delavec spet soočen z obtožbami, da ne zmore in da je nezanesljiv, saj šef ne bo znal oceniti, da je eni osebi naložil toliko delovnih nalog, kot bi jih sicer opravilo več oseb. 

V vsakem primeru potegne kratko zaposleni: ali bo zbolel in bo na dolgotrajni bolniški, ali bo obtožen, da ne zmore ali da celo namerno noče. 

PREBERI ŠE
'V službi vam ne bodo postavili spomenika'

Zanimiv je tekst, ki smo ga zasledili na spletni strani independent.co.uk. Napisal ga je David Frayne, ki pravi, da ni dovolj, da izgorelost opredelimo z zakonom, temveč da naša delovna kultura potrebuje popolno spremembo. Če želimo zdrave zaposlene, potem potrebujemo spremembe. 

Glede na to, da se prebivalstvo stara, da je vse več starih, za katere mora družba poskrbeti, da primanjkuje delavcev ... Potem se poraja vprašanje, zakaj delodajalci, pri katerih delavci izgorevajo, ostajajo nekaznovani. Če pogledamo, kaj pomeni biti izgorel: dolgotrajna, lahko tudi večletna bolniška, nekateri se na trg dela sploh ne morejo več vrniti ali pa se z omejitvami. 

To pomeni, da je določeni delodajalec uničil enega delavca. Slednjega ponavadi odpusti in zaposli novega, zdravega delavca, ki ga čez čas privede do izgorelosti. In tako naprej ... V tem primeru ne gre le za osebne tragedije ljudi. V tem primeru ima družba, država opravka z delodajalcem, ki je serijski uničevalec zdravih in delazmožnih ljudi.

Zakaj ne odgovarja za to, da je uničil enega človeka in njegovo družino? In če izstopimo iz sfere zasebnosti: delodajalec bo med brezposelne "izpljunil" še enega, ki "ne zmore". Pri tem pa ga ne bo zanimalo dejstvo, da bo za tega človeka morala poskrbeti država, torej davkoplačevalci. Zakaj torej delodajalci, ki so "serijski uničevalci zdravih in delazmožnih ljudi", ne odgovarjajo za svoje početje, ki škoduje ne le posamezniku in njegovi družini, temveč celotni družbi? 

Za prikaz vsebine je potrebno omogočite piškotke družbenih omrežij. Omogoči piškotke

Zanimivo je, ko Frayne v svojem tekstu izpostavi simptome izgorelosti, tako kot jih je predstavila Svetovna zdravstvena organizacija (WHO). Med znaki sta tudi cinizem in negativnost zaposlenega. A kaj, če nanju pogledamo kot na znaka upanja? Negativnost in cinizem sta znaka, da se oseba želi zaščititi. Kaj pa, če negativnost zaposlenega predstavlja zadnji košček razuma v tem norem sistemu, ki vodi v izgorevanje, se sprašuje avtor. Ne le, dodaja, da sta negativnost in cinizem normalna odziva na stisko, sta tudi ena izmed glavnih načinov, kako ljudje rešujejo svoj lasten občutek dostojanstva in tudi počutja na delovnem mestu, kjer se čutiš ujetega in stisnjenega v kot. 

Frayne zato pravi, da bi morali namesto tega, da z zdravili zdravimo cinizem in negativnost, razmisliti o novih načinih dela: fleksibilnost, krajši delovni čas ...