Po smrti svojega komaj 44-letnega moža Williama leta 1881 se je njegova užaloščena vdova Sarah Winchester po vseh izgubah bližnjih pogreznila v tako globoko žalost in depresijo, da so ji prijatelji svetovali, da obišče medija in preko njega poskuša navezati stik s preminulim možem. 

William Wirt Winchester, ki je zaradi tuberkoloze umrl komaj leto dni za svojim očetom, je bil edini sin Oliverja Winchestra, ustanovitelja znanega ameriškega orožarska podjetja, ki je proizvajalo znamenite puške Winchester. Štiri leta po poroki se jima je rodila hčerka Annie, ki pa je že nekaj tednov po rojstvu umrla. Drugih otrok nista imela, tako, da je 42-letna Sarah ostala sama.

V skladu s splošnim prepričanjem je pričela verjeti, da so duhovi posameznikov, ki so bili ubiti s puškami Winchester nad družino prinesli prekletstvo. Zgodnje smrti je umrla tudi sestra njenega moža.

Preko medija naj bi prejela sporočilo pokojnega moža, da v kolikor ne želi umreti tudi sama, naj zapusti svoj tedanji dom v mestu New Haven in odpotuje na zahod, kjer naj začne graditi dom zase in za duhove vseh tistih, ki so padli pod streli winčesterk. Pri tem pa naj bi bilo najbolj pomembno, da gradnja nikoli ne sme biti končana, ker bo takrat umrla tudi sama. Če pa bo ves čas nadaljevala z gradnjo, bo živela. 

Kot  edina dedinja po možu je podedovala 20,5 milijonov dolarjev premoženja in 50 odstotni delež podjetja Winchester Repeating Arms Company, kar ji je prinašalo še okoli 1.000 dolarjev prihodka dnevno (in to neobdavčenega do leta 1913). Preračunano bi bil ta znesek trenutno enak 21.000 dolarjem.  

Leta 1884 se je preselila na vzhod v Kalifornijo in v kraju, ki se danes imenuje San Jose, kupila kmetijo z osmimi sobami in 655.605 kvadratnih metrov velikim posestvom. Podedovano bogastvo je takoj začela porabljati za gradnjo dvorca. Od tedaj dalje so gradbena dela potekala neprekinjeno 24 ur dnevno, 7 dni v tednu, 365 dni v letu, 38 let, vse do njene smrti leta 1912. Ko na enem koncu z gradnjo zaključili so začeli na drugem in tako konstantno v smeri urinega kazalca. 

Gradnjo je vsakodnevno nadzirala in hiši dodajala nove in nove sobe, stolpiče, zavita stopnišča, tudi brez konca, da bi se duhovi lahko izgubili. Verjela je, da ima število 13 poseben spiritualistični pomen, zato jo je večkrat vključila v gradnjo in opremo. Tako ima na primer dvorec 13 kopalnic, okna po 13 stekel, 13 lestencev s 13 svečami, 13 obešalnikov itd.

Do potresa leta 1906 je imel dvorec že sedem nadstropij, danes pa ima "le" štiri. Obsega kar 160 sob, od tega 40 spalnic in dve plesni dvorani, ena dokončana in ena v delu. Hiša ima 10.000 okenskih stekel, 47 kaminov, 17 dimnikov in dva nedokončana, dve kleti, tri dvigala itd. Posestvo pa obsega "le" še 24.000 kvadratnih metrov, toliko kolikor obsega dvorec.

Za tako neprekinjeno gradnjo naj bi porabila 5,5 milijona dolarjev, so izračunali leta 1922. Danes pa bi tak znesek preračunano pomenil skoraj 70 milijonov dolarjev.   

Doživela je 83 let, z njeno smrtjo pa so dela takoj prenehala.
Vse, kar je bilo v dvorcu je zapustila svoji nečakinji, v oporoki, ki je bila napisana v 13 delih in ki jo je 13 krat podpisala. Nečakinja se je odločila, da bo vse pohištvo prodala na dražbi. Selitveni delavci so potrebovali osem tovornjakov, vsakodnevno šest in pol tednov, da so naložili in odpeljali vse pohištvo.  

Dvorec je bil v zgodnjih sedemdesetih letih prejšnjega stoletja prodan na dražbi. Novi lastniki so ga spremenili v muzej. V spomin na Sarah Winchester vsak petek trinajstega ob 13.00 velik zvon zadoni 13-krat. Oglejte si ga še sami...