Najprej poglejmo manj verjetne scenarije. Uvedel bi se davek na nestarševstvo z določeno davčno stopnjo. Vsem, ki imajo otroke, bi bila pri tem davku priznana določena davčna olajšava, s katero bi ta davek zmanjšal davčno osnovo. Iz tega vidika bi obstajali dve kategoriji davčnih zavezancev, tisti z otroki in tisti brez. To pa bi pomenilo, da bi bili starši privilegirani pred nestarši, posledično tako lahko sklenemo, da gre za neko posredno uvedbo davka na nestarševstvo.
Seveda pa moramo pri tem poudariti, da davek na nestarševstvo na nek način že obstaja, le da pod drugim imenom, ki se imenuje olajšave za vzdrževane člane. Predlog uvedbe tovrstnega davka pa je možno povezati tudi s podatkom o povečani rodnosti v Sloveniji, saj je v interesu vlade, da raven rodnosti povečuje. Pri samem davku pa ne smemo pozabiti na ljudi, ki si otroka želijo, pa ga ne morejo imeti. Potemtakem bi bil potreben preklic referenduma, da se samskim ženskam omogoči oploditev z biomedicinsko pomočjo, saj ga po naravni poti ne morejo dobiti. Vse glasnejše pa so tudi razprave o tem, ali je davek na nestarševstvo poseganje v ustavno pravico posameznika, kjer bi država morala zagotavljati možnosti za uresničevanje te svoboščine. Iz tega vidika bi zakon moral upoštevati tovrstne izjeme.

Zakaj se pogosto omenja švedski model?

Švedska velja za eno izmed najbolj obdavčenih evropskih držav, a kljub temu zagotovlja visoko socialno varnost svojim državljanom, saj se zavedajo, da socialna država izvira iz močnega gospodarstva. Tako imajo na primer njihovi državljani na razpolago univerzalne brezplačne vrtce, ki omogočajo 15 ur brezplačnega varstva na teden. Za Švedsko je znano, da namenja bistveno več proračuna za storitve javnega sektorja kot Slovenija, zato je posnemanje takšnega modela utopično in brezpredmetno.

Po drugi strani pa se je treba zavedati tudi očitkov, ki jih samski ljudje in pari brez otrok vse bolj pogosto omenjajo. Tako kot vsi davkoplačevalci tudi oni plačujejo davke, iz katerih se gradijo šole, vrtci, igrišča ali drugi izobraževalni objekti. Prav tako izpostavljajo neformalno zapostavljanje pred pari z otroki, saj se morajo na delovnem mestu neprestanoma prilagajati glede dopustov, bolniških dni in podobno.

Boscarol kot podpornik davka?

Podjetnik Ivo Boscarol, lastnik podjetja Pipistel, ki je že leta 2005 predlagal večjo obdavčitev davkoplačevalcev brez otrok, omenja in razlaga davek bolj podrobno. Že med članstvom v Janševem strateškem svetu za gospodarski razvoj je večkrat poudaril, da ne gre za davek na pare brez otrok, niti davek na samce. Po njegovem mnenju bi se morali obdavčiti tisti, ki ne poskrbijo za svoje naslednje generacije, kjer naj bi moral vsak Slovenec v svoji rodni dobi poskrbeti za najmanj enega potomca. Dokler ga nima, pa bi bil obremenjen z davkom, ki ga že sedaj plačuje v obliki davka na plače. Pri takratnem predlogu pa ne gre za uvedbo novega, ampak le zamenjavo obstoječega davka na plače z drugačno obliko ter drugačnim preimenovanjem. Kot vsi vemo, davka na plače ni več, saj je bil leta 2009 odpravljen. Plačevali naj bi ga le zaposleni, ki imajo otroke, zaradi česar bi tako delodajalca stali manj, zato bi bil ta motiviran za njihovo zaposlitev. Vse prevečkrat naj bi se se dogajalo, da se delodajalci izogibajo zaposlovanju mladih žensk zaradi negativnih učinkov, ki jih prinese materinstvo, kar pa je seveda zelo diskriminatorno.

Kakor je Bascarol že nekoč zapisal: "Vsekakor pa ostaja dejstvo, da vsak otrok za starše poleg drugih obveznosti predstavlja tudi veliko finančno breme , s tega stališča pa so ljudje, ki otrok nimajo, v finančno bistveno ugodnejšem položaju kot tisti, ki jih imajo. Zaradi sedanje neenakosti, ko so državljani brez otrok zaradi manjših stroškov v primerjavi s tistimi, ki imajo otroke, v privilegiranem položaju, torej uživajo nekakšno boniteto. Te pa so povsod obdavčene.“

In kaj bi po Boscaroljevem mnenju lahko dolgoročno pridobili s tem davkom?

Uvedba tovrstnega davka naj bi imela dolgoročen pozitev vpliv na povečanje natalitete, saj bi država motivirala ustvarjanje družine in omogočila parom manjše davčne obremenitve. Povečanje natalitete pa bi seveda povečalo število aktivnega prebivalstva v Sloveniji, kar bi pomenilo več denarja v pokojninski blagajni. Nasprotniki tovrstnega razmišljanja pa menijo, da davčna stimulacija ne sme biti glaven razlog za ustvarjanje družin. Po njihovem mnenju je namreč ustvarjenje družine posledica ljubezni (ne glede na davke, ki so s tem povezani).