Pencavel izpostavlja primer, ki se je zgodil med prvo svetovno vojno. Takrat je nastala potreba, da bi tovarne orožja v krajšem času tega proizvedle več. Zato je britanska vlada opravila raziskavo, ali bi bilo mogoče produktivnost delavcev kako povečati. Njihov zaključek je bil, da bo tovarna proizvedla več, če bodo delavci delali manj ur. Raziskovalci, ki so bili dejansko v tovarni, so spoznali, da razmerje med produktivnostjo in urami dela ni premosorazmerno. Več kot 50 ur dela na teden naj ne bi imelo nobenega boljšega učinka za podjetje. Ko so ljudje namesto 50 delali celo 70 ur na teden, niso naredili veliko več. In še nekaj so ugotovili Britanci: proizvodnja orožja je bila večja, če delavci niso bili za trakom sedem dni na teden, ampak so imeli prosto nedeljo.

To seveda ne pomeni, da bo naša produktivnost enaka, če bomo delali namesto osem samo štiri ure. Do 50 ur na teden se produktivnost še vedno povečuje premosorazmerno. Naj pa bi drastično upadla, če bi delali dlje ali ne bi imeli vsaj enega prostega dneva. Ne pove pa Pencavelova študija nič o tem, kakšna je produktivnost v storitvenem sektorju, v katerem je trenutno pri nas zaposlenih največ ljudi.

Najverjetneje bi bili rezultati enaki, meni britanski ekonomist John Hicks: "Premalo delodajalcev se zaveda, da bi bilo isto delo morda prav lahko opravljeno tudi v krajšem delovniku." Dlje kot so zaposleni v službi, pravi, manj imajo energije, zato so – ko se bliža konec delovnega časa – čedalje manj produktivni. Če bi bil ta krajši, bi se potrudili, da isto delo opravijo v urah, ki bi bile na voljo, torej z manj klepetanja s sodelavci ali preverjanja družabnih omrežij.

Preberite si še, zakaj so Kitajci najboljši turisti.