Bančni roparji nove generacije namesto iz grmov s pištolo v roki, na dan, ko se izplačujejo plače ali pokojnine, na vas prežijo iz računalniškega zaslona in kradejo tako, da ne opazite, dokler ne ugotovite, da imate prazen račun.

Nepridipravi poskušajo uporabnike zvabiti na okužene spletne strani in priti do njihovega zasebnega certifikata in gesel. Druga priljubljena metoda pa je 'phishing', kjer vas zvabijo na stran, ki se od strani vaše banke razlikuje le v naslovu in pristnosti, potem pa gesla, ki ste jih tam vpisali, takoj preizkusijo v pravi spletni banki.

Koliko je ljudi, ki jih na leto oropajo spletni nepridipravi, je težko reči, saj policija o tem ne vodi posebne evidence. Strokovnjaki pa opozarjajo, da je kljub dobrim varnostnim sistemom, ki jih imajo banke, naloga vsakega posameznika, da zaščiti svoj spletni račun. Še bolj kot posamezniki pa so na udaru podjetja, kjer po mnenju strokovnjakov učinkovita zaščita bančnih in drugih podatkov na zaposlenega stane okoli 100 evrov.

Kako zavarovati svoj spletni račun?

Za uporabnike certifikatov strokovnjaki priporočajo pametne kartice. Skupaj s čitalnikom stanejo približno 50 evrov. Svetujejo tudi, da uporabljajte USB-ključek z vgrajenim brskalnikom, ki stane okoli 80 evrov. Koristilo bo tudi redno posodabljanje programske opreme in obvezna uporaba protivirusnega programa. Priporočjivo je tudi, da je vašim denarnim zadevam namenjen poseben računalnik, s katerim ne iščete zabavnih vsebin na 'dvomljivih' straneh, če to ne gre, pa vsaj imejte različna gesla za spletno banko in za dostopanje do drugih vsebin na spletu.

Pomembno je tudi, katero banko izberete. Tako pri zvezi potrošnikov menijo, da bi varnost storitve morala igrati ključno vlogo pri izbiri spletne banke. „Pomembno je predvsem to, da banke obveščajo svoje komitente o morebitnih tveganjih in varnostnih ukrepih na način, ki je razumljiv povprečnemu uporabniku in ne le strokovnjaku za informacijsko tehnologijo," pravijo.

Strokovnjaki tako opozarjajo, da varnostni sistemi večine bank ne vključujejo potrjevanja transakcij in se osredotočajo zgolj na vstop v storitev, medtem ko bi uporabnikom večjo varnost omogočila verifikacija transakcije, ki bi potekala prek neodvisnega kanala, na primer sporočila SMS, ki bi vsebovalo kodo, s katero bi uporabnik nato s pomočjo računalnika potrdil transakcijo.