Evropa želi zmanjšati plačilno odvisnost z digitalnim evrom, Werom in Flikom

Evropa je z območjem SEPA (Single Euro Payments Area) poenotila evrska plačila, vendar je pri karticah, digitalnih denarnicah in delu plačilne infrastrukture še vedno precej odvisna od ponudnikov zunaj Evrope. V času geopolitičnih napetosti ne gre več le za tehnično, temveč obenem za gospodarsko in varnostno vprašanje, ki zajema tudi razprave o stroških, nadzoru nad podatki in odpornosti sistema.

Evropska centralna banka (ECB) opozarja, da Evropa pri vsakdanjih digitalnih plačilih nima popolne samostojnosti, saj v številnih državah prevladujejo mednarodne kartične sheme, delež nacionalnih rešitev pa se zmanjšuje. V ospredju razprav so predvsem kartične sheme, takojšnja plačila, evropske zasebne pobude, kot je Wero, ter uvedba digitalnega evra.

Kartična plačila potekajo prek kartičnih shem oziroma sistemov, ki določajo pravila in omrežje za izvedbo transakcij. Takojšnja plačila so nakazila z računa na račun, ki prispejo v nekaj sekundah in delujejo ves čas, tudi ponoči, ob vikendih in praznikih. V Sloveniji imamo Flik, ki se je najprej uveljavil za nakazila med posamezniki, nato pa tudi za plačevanje podjetjem. Na evropski ravni se razvija Wero, evropska rešitev za takojšnja plačila neposredno z bančnega računa, ki se postopoma uvaja za spletna, mobilna in druga vsakdanja plačila. Digitalni evro medtem ni zasebna plačilna storitev, temveč načrtovana javna digitalna oblika evra, ki bi jo Evrosistem uvedel kot dopolnilo gotovini in obstoječim načinom plačevanja.

Na Ministrstvu za finance poudarjajo, da je Evropska unija v zadnjih 20 letih na področju plačilnih storitev naredila velik napredek z vzpostavitvijo enotnega območja plačil v evrih ter skupnih pravil za kreditna plačila, takojšnja plačila in direktne obremenitve. Pri kartičnih plačilih, kjer potrošniki in trgovci vsak dan najbolj neposredno občutijo trg, pa Evropa po njihovi oceni ostaja izrazito odvisna od neevropskih ponudnikov.

Evropske banke pri kartičnih plačilih se še vedno v veliki meri zanašajo predvsem na ameriški shemi Visa in Mastercard, medtem ko v Evropski uniji še ni prave evropske alternative, ki bi ju lahko vsaj delno nadomestila. Leta 2022 so mednarodni kartični sistemi predstavljali 61 odstotkov kartičnih plačil v evrskem območju, v EU pa je aktivnih le še devet nacionalnih kartičnih shem. Na ministrstvu navajajo, da se lokalni shemi Karanta in Activa v Sloveniji v praksi skorajda ne uporabljata več, zato ocenjujejo, da je treba zmanjšati izpostavljenost do neevropskih ponudnikov plačilnih storitev.

Takšna odvisnost predstavlja tudi konkretno gospodarsko tveganje. Med največjimi tveganji vidijo možnost motenj v delovanju plačil, višje stroške za trgovce in potrošnike, kar bi zmanjšalo tržno moč, vprašanja varstva podatkov ter širša geopolitična in kibernetska tveganja. Izkušnja po ruskem napadu na Ukrajino s poznejšimi sankcijami je po njihovem jasno pokazala, da lahko dostop do plačilnih omrežij hitro postane tudi instrument gospodarskega pritiska.

Na ministrstvu kot rešitve naštevajo kombinacijo ukrepov: širitev takojšnjih plačil, razvoj evropskih zasebnih pobud, kot je EPI (European Payments Initiative) z rešitvijo Wero, ter uvedbo digitalnega evra. V Sloveniji medtem na področju takojšnjih plačil deluje Flik. Slovenija po njihovih navedbah podpira vse naštete pristope, posebej pa čimprejšnjo uvedbo digitalnega evra, saj ga razume kot dopolnilo gotovini in kot pomemben del prihodnje evropske plačilne avtonomije. Slovenija sodeluje pri sprejemanju pravne podlage za uvedbo digitalnega evra v okviru Sveta EU, pri projektu pa v okviru Evrosistema sodeluje tudi Banka Slovenije.

Na Banki Slovenije v javnih objavah pojasnjujejo, da digitalnega evra ne vidijo kot zamenjavo za gotovino, temveč kot njeno varno in zaupanja vredno digitalno dopolnilo. Ljudem in podjetjem bi prinesel dodatno evropsko možnost plačevanja, hkrati pa bi okrepil evropsko samostojnost na področju plačil. Ocenjujejo namreč, da bi bila Evropa ob manjšem obsegu gotovine in brez javne digitalne alternative še bolj odvisna od zasebnih, zlasti neevropskih ponudnikov plačilnih rešitev.

Pomemben del razprav je tudi odpornost sistema. Na centralni banki med prednostmi digitalnega evra izpostavljajo možnost plačevanja brez internetne povezave, kar bi lahko povečalo zanesljivost plačil ob izpadih omrežij ali drugih motnjah. Obenem so pojasnili, da odločitev o izdaji digitalnega evra še ni sprejeta, saj projekt trenutno poteka kot priprava na morebitno uvedbo po vzpostavitvi ustrezne pravne podlage na ravni Evropske unije.

Pri plačilih je ključna tudi tehnologija. Plačilne suverenosti ni mogoče ločiti od tehnološke oziroma infrastrukturne suverenosti, je poudaril dr. Boštjan Kežmah, višji predavatelj na Fakulteti za elektrotehniko, računalništvo in informatiko ter strokovnjak za informacijske sisteme, elektronsko poslovanje in digitalno varnost. "Trenutno je Evropska unija na področju oblačnih storitev in temeljnih tehnoloških platform izrazito odvisna od ZDA, glavni vzrok pa je zgodovinsko pomanjkanje konkurenčne lokalne ponudbe," je dodal.

Če Evropa nima v svojih rokah ključnih oblačnih storitev, platform in digitalnih ekosistemov, torej težko govori o popolni samostojnosti tudi na področju plačil. Sogovornik opozarja, da tveganje ni več zgolj teoretično. Kot primer je navedel "evropsko digitalno zavezo" Microsofta glede evropskih uporabnikov, s katero se je zavezal, da bo morebitne ukaze o prekinitvi oblačnih storitev v Evropi nemudoma in z vsemi pravnimi sredstvi izpodbijal na sodišču, kar pa "samo po sebi ne zagotavlja, da bo pri tem uspešen in da ukaza dejansko ne bi izvršil. Da grožnja ni več le teoretična, je manj kot leto pozneje pokazal Planet Labs, ki je sprva zanikal, nato pa potrdil, da je zaradi "pritiska ZDA" prenehal ponujati sprotne satelitske posnetke Irana in sosednjih držav. Tveganje zunanjega vpletanja in izklopa storitev je zato danes povsem realno."

A Evropa se odziva in nekatere alternativne oblačne rešitve že obstajajo, je poudaril dr. Boštjan Kežmah. "Spodbudno je, da mnoge temeljijo na odprti kodi, kar pomeni, da podobne storitve ponuja več ponudnikov, s čimer se razprši tudi tveganje," je pojasnil. Težava pa ostaja v dodelanosti rešitev. "Ameriške storitve so nas razvadile z visoko stopnjo integracije," je izpostavil. Po njegovih pojasnilih danes ni več težava zamenjati eno samo aplikacijo, denimo Microsoftov urejevalnik besedil, z odprtokodno alternativo, saj večina uporabnikov uporablja le osnovne funkcije. Pravi izziv in hkrati ključna prednost ameriških gigantov pa je povezanost celotnega ekosistema v uporabniku prijazno izkušnjo. "Evropske ponudnike na tem področju čaka še veliko dela, čeprav trenutne aktivnosti, na primer okoli ekosistema Nextcloud, že nakazujejo resne premike v pravo smer," je sporočil.

Hkrati opozarja, da so tudi ameriški ekosistemi med seboj slabše povezljivi in da učinek "deluje odlično in povsod" obstaja predvsem, dokler ostajamo znotraj iste platforme. "Osnovni digitalni ekosistemi so danes zgrajeni okoli sistemov Windows, Android in Applovega okolja vsi pa prihajajo iz ZDA. Vsi poskušajo vzpostaviti monopol znotraj svojega zaprtega kroga s pomočjo lastnih trgovin z aplikacijami in svojim integriranim plačevanjem, kot sta denimo Apple Pay in Google Pay," je pojasnil.

Ker Evropa nima niti ene takšne globalne platforme, ni bilo ne naravnega okolja ne resne pobude za organski razvoj integriranih evropskih plačilnih sistemov. K temu po besedah sogovornika prispevajo tudi evropske banke, ki imajo vsaka svoje ločene poslovne interese. Posledično je bil potreben zunanji šok – šele s pojavom kriptovalutnih omrežij se je pojavila dovolj resna grožnja, a ne nujno dejanska konkurenca, na področju prenosov sredstev. Evropa je tako potrebovala neposreden intervencijski poseg evropskih regulatorjev, da je standardizirala hitra plačila.

Na področju iskanja alternativ je po njegovem trenutno "ena največjih vzhajajočih zvezd" v Evropi Revolut, "ki ubira obratno pot od ameriških tehnoloških velikanov. Znotraj svoje "superaplikacije" gradi ekosistem, ki močno spominja na kitajski WeChat. To pomeni, da so najprej zgradili uspešno platformo za plačevanje, zdaj pa okoli nje in znotraj nje zbirajo ponudnike drugih storitev. Evropa se torej počasi prebuja iz spanca in zaganja pobude za razvoj lokalnih storitev, s katerimi bi zmanjšala odvisnost od ZDA."

Po besedah dr. Boštjana Kežmaha bo šele čas pokazal, ali je bolj prava pot strožja regulacija in neposrednejše poseganje EU na trg ali pa bi bilo dolgoročno učinkoviteje spremeniti temeljne pogoje na trgu tako, da bi bili privlačnejši in bi sami po sebi spodbujali nastanek močnih evropskih tehnoloških in plačilnih ekosistemov.

Iz javnih objav predsednice Mastercard Europe Kelly Devine izhaja stališče podjetja, da je razpravo o evropski suverenosti smiselno razumeti predvsem kot vprašanje zmogljivosti, varnosti, lokalne infrastrukture in zanesljivosti, ne nujno kot popolno ločitev od obstoječih globalnih sistemov. Globalna plačilna shema po njihovem razumevanju lahko hkrati deluje tudi kot del evropske infrastrukture, če so ključne zmogljivosti dovolj lokalizirane in skladne z evropskimi pravili.

Pri Mastercardu poudarjajo, da želijo okrepiti svojo prisotnost v evropskem plačilnem prostoru z več lokalne infrastrukture, večjo varnostjo in tesnejšim sodelovanjem z evropskimi bankami, fintechi in podjetji. Vidijo se kot partner pri razvoju bolj odpornega in tehnološko okrepljenega evropskega plačilnega sistema ter med napovedanimi ukrepi izpostavljajo nove podatkovne centre v Franciji, več lokalne obdelave oziroma avtorizacije plačil v Evropi in nadaljnja vlaganja v kibernetsko varnost.

Ključna težava Evrope ni le odvisnost od tujih ponudnikov, temveč pomanjkanje lastnih rešitev, večje odpornosti in jasnejšega nadzora nad digitalnimi plačili.

Največja težava ni nujno scenarij, da bi kartice nekega dne prenehale delovati. Večji problem je, da Evropska unija pri pomembnem delu digitalnih plačil še vedno nima dovolj lastnih alternativ, lastnih pravil in odpornosti, če bi se hitro spremenili zunanji pogoji.

Za podjetja, trgovce in potrošnike pa je pomembno, kdo določa stroške, kdo nadzoruje podatke, kdo zagotavlja kontinuiteto delovanja in kakšne so rezervne poti v primeru večjih motenj. Rešitve, ki jih trenutno iščejo pristojni na evropski ravni, so kombinacija več ukrepov: širitev takojšnjih plačil, krepitev evropskih zasebnih pobud, več domače infrastrukture in uvedba digitalnega evra.

Ali bodo ukrepi v praksi res okrepili evropsko samostojnost, bo odvisno od tega, kako hitro in usklajeno bo Evropa predvidene rešitve tudi dejansko uresničila.