Vsi vemo, da je varčevanje osnova za doseganje dolgoročnih finančnih ciljev. Malo pa jih ve, da varčevanje ni dovolj! Če ne preidemo iz faze varčevanja v fazo investiranja, bomo težje dosegli naše finančne cilje. Izziv je, ker velika večina ljudi, tudi strokovnjaki iz finančne industrije, sploh ne loči med varčevanjem in investiranjem ter običajno ta dva pojma zamenjuje.

Varčevanje se od investiranja razlikuje v več vidikih, najbolj po tveganju in višini mesečnega varčevalnega zneska. Če ne poznamo razlik, na osnovi katerih lahko določimo, v kateri fazi smo – fazi varčevanja ali fazi investiranja, svoj fokus usmerjamo v napačne stvari. Posledica tega pa je, da je naše premoženje manjše in cilji težje dosegljivi.

Prva razlika: Višina mesečnega zneska

Glavna razlika med varčevanjem in investiranjem je v višini mesečnega zneska, ki ga namenimo za varčevanje, v primerjavi z velikostjo naložbenega portfelja. Tega lahko opišemo kot zbirko vseh naložb posameznika, v katere investiramo z namenom doseganja finančnih ciljev. Praviloma velja, da smo v fazi varčevanja, če mesečno varčujemo odstotek ali več vrednosti naložbenega portfelja.

Če imamo na primer naložbeni portfelj v vrednosti 50.000 evrov in mesečno varčujemo 500 evrov ali več, smo še vedno v fazi varčevanja. To je zato, ker poskušamo prihranke povečati s sorazmerno visokimi zneski glede na skupno vrednost portfelja.

Nasprotno pa smo v fazi investiranja, če mesečno varčujemo manj kot odstotek vrednosti naložbenega portfelja in hkrati izpolnjujemo tudi druge pogoje za fazo investiranja. Med te pogoje sodi tudi struktura naših naložb in znesek, ki ga imamo na voljo. Nekdo, ki ima na voljo manj kot dve letni plači ali pa vsa sredstva hrani na banki, nima naložbenega portfelja, zato seveda ni investitor.

V fazi investiranja moramo fokus usmeriti na rast in donosnost obstoječih naložb, namesto da se ukvarjamo s tem, kako in kje dodatno prihraniti, da bomo lahko več varčevali. To je pogosta napaka, ki jo opazimo posameznikih, ki za svoje premoženje skrbijo sami.

Druga razlika: Tveganje

Pri tradicionalnem varčevanju je tveganje nizko. V začetni fazi varčevanja denar le kopičimo oziroma hranimo na varčevalnem računu v banki ali celo doma. To pomeni, da je varno shranjen, vendar zaradi inflacije postopoma izgublja realno vrednost. Tradicionalne oblike varčevanj so zato primerne za kratkoročne cilje in varnostno rezervo (torej likvidnostno vrečo), saj zagotavljajo varnost in hiter dostop do denarja.

Ko stopimo iz banke na kapitalske trge, za varčevanje izbiramo druge finančne produkte, npr. različne vrste skladov. Tu je tveganje višje, pri čemer pa ga znižujemo s tem, ko varčujemo mesečno. Če vsak mesec vplačamo isti znesek v isti sklad, se izognemo tveganju napačnega vstopa na trg. Takrat, ko je cena visoka namreč kupimo manj enot sklada, ko je nizka pa več, kar pomeni, da si s tem znižujemo povprečno ceno. Z uporabo te metode (dollar-cost averaging ali DCA) zmanjšamo tveganje in nihanje vrednosti naložbe.

Primer: Če imamo 100.000 evrov na varčevalnem računu z letno obrestno mero 0,5 %, naša glavnica ostane varna in hitro dostopna. Pa vendar, če inflacija dosega 2 % ali 3 %, kolikor je njena dolgoročna povprečna vrednost, naš denar dejansko izgublja realno vrednost oziroma kupno moč. Po letu dni bi na primer naših 100.000 evrov realno imelo vrednost 98.050 evrov v primerjavi z začetno vrednostjo, upoštevajoč inflacijo. To pomeni, da bi si s tem zneskom lahko kupili slabši avto kot pred enim letom.

Tveganje pri investiranju na dolgi rok je nično!

Pri investiranju moramo biti pripravljeni prevzeti naložbeno tveganje, saj razumemo, da denar mora "delati denar" tudi, ko mi spimo. Investiranje vključuje kupovanje delnic, obveznic, nepremičnin, plemenitih kovin in drugih alternativnih naložb, katerih vrednost običajno niha skladno z razmerami na trgu.

Primer: Če 100.000 evrov vplačamo v delniške sklade, bo vrednost našega naložbenega računa nihala glede na tržne razmere. Morda se bo naš vložek v enem letu povečal na 110.000 evrov ali upadel na 90.000 evrov. Kljub tveganju pa zgodovinski podatki kažejo, da delnice dolgoročno prinašajo povprečne letne donose v višini osem, devet, deset ali včasih celo več odstotkov, kar pomeni, da se bo vrednost našega premoženja na dolgi rok povečevala hitreje kot pri tradicionalnem varčevanju na banki.

Čeprav investiranje spremlja tveganje, smo za "pogum" na dolgi rok nagrajeni. Pravzaprav se tveganje z leti zmanjšuje, tako da je verjetnost izgube pri investiranju na rok, daljši od petnajst let, dejansko nič. Ja, prav ste prebrali, tveganje izgube pri investiranju na dolgi rok je nično. Z drugimi besedami lahko rečemo, da je manjše, kot če denar hranimo na banki!

Avtor članka je Mitja Vezovišek, mag., upravljavec osebnega premoženja