Osamosvojitev stane

Le kdo si ne bi želel pri 23, 25 letih iti na svoje? Imeti prostor, v katerega se lahko vrne kadarkoli, s komerkoli in v njem praktično tudi počne karkoli. Čista svoboda, ki pa je v današnjih časih izredno težko dosegljiva, še posebej, če si malce pobliže pogledamo današnje razmere tako na nepremičninskem kot na bančnem trgu. Cene nepremičnin so namreč še vedno nerealno visoke za slovenske razmere, prav tako so se precej podražili bančni krediti.

Kaj si sploh lahko danes privoščimo in koliko nas svoboda stane?

V kolikor bi danes želeli kupiti garsonjero v Ljubljani, bi težko dobili kaj primernega za 140.000 evrov. Glede na to, da pri 23, 25 letih navadno nimamo nič privarčevanega oz. tisto minimalno, kar smo morda uspeli prihraniti ali pa dobiti od svojih staršev, starih staršev, to pomeni, da bi za takšno stanovanje plačevali približno 840 evrov mesečno (25 let) oz. 780 evrov kredita celih 30 let. 

V vsem tem času bi na koncu banki namesto 140.000 evrov vrnili 250.000 evrov oz. v 30 letih kar 284.000 evrov! Pri tem nikakor ne smemo pozabiti, da moramo mesečnemu obroku kredita dodati še stroške vzdrževanja stanovanja (elektrika, ogrevanje, stroški upravnika, rezervni sklad itn.), ki gotovo ne bi znašali manj od 250 evrov. 

In tako bi za 30 m2 veliko stanovanje morali plačevati najmanj 1000 evrov mesečno! Ja, takšna je danes kruta realnost.

Nakup stane 1.000 evrov mesečno, kaj pa najem?

Prepričanje o tem, da se nakup bolj splača kot najem, je zelo zakoreninjeno v nas, Slovencih. Še posebej se je le-to okrepilo v zadnjih letih, ko je tudi povpraševanje po najemu eksponentno odletelo v nebo in zvišalo cene najema, medtem ko so bile obrestne mere za stanovanjske kredite na zgodovinsko nizkih ravneh. 

No, tega obdobja je konec in nakup se finančno bolj splača le, če je obrestna mera pod tremi odstotki. Danes je že višja in kljub temu, da bi za 30 m2 veliko stanovanje plačali minimalno 500, raje 550 evrov najemnine, je vredno razmisliti o najemu in z nakupom počakati na padec cen nepremičnin ali denarja. 

Drži pa, da moramo pri najemu vzeti v zakup tudi druge dejavnike, npr. da moramo imeti tudi nekaj sreče, da bi nas lastnik stanovanja sploh izbral za najemnika. Zakaj je temu tako? Ker je enostavno povpraševanje toliko večje, kot pa je ponudba na trgu in ker je tudi sam najemniški trg v Sloveniji še vedno zelo nereguliran, na njem pa prevladuje ponudba zasebnikov in ne nepremičninskih družb, kot je to v navadi v tujini.

Najem odpade, nakup tudi. Kaj sploh še preostane mladim?

Situacija v Sloveniji že nekaj let ni rožnata in vse, česar so mladi deležni, so obljube – takšne in drugačne, ki pa zaenkrat še niso obrodile sadov in tudi nič kaj obetajoč jutri ni na obzorju. Tako večini ne ostane drugega, kot da živijo doma pri starših z upanjem, da se morda kaj spremeni. 

A biti doma v resnici ni prav nič slabega. Nasprotno. Mladi bi morali ta čas izkoristiti za izgradnjo svoje varne finančne prihodnosti. Dejstvo je, da pri 23, 25 letih večina že dela in ima redne prihodke. V kolikor jih nimajo, je skrajni čas, da se aktivirajo oz. jih tudi mi, starši, aktiviramo. Obdobje, ko živijo doma, morajo izkoristiti za to, da večino svojega zaslužka namenijo svoji prihodnosti! 

To, da si najprej kupijo nov avto (po možnosti na kredit ali lizing), da porabijo vse, kar zaslužijo, in po možnosti ničesar ne prispevajo doma, ni prava popotnica! Pravzaprav je zelo nevarna, saj se od osamosvojitve le oddaljujejo. Če bodo želeli kupiti nepremičnino, bodo morali najprej poplačati dolgove in imeti nekaj privarčevanih sredstev (minimum je vsaj 20 odstotkov vrednosti nepremičnine). Ali pa morda, ko bodo želeli iti v najem (v razmerah, ki bodo seveda primerne) – tudi takrat morajo imeti nekaj sredstev privarčevanih. Eno so sredstva, ki jih bo želel lastnik kot varščino, in drugo je likvidnostna vreča za izredne dogodke.

Ključno je torej, da v kolikor mladi še vedno živijo doma, pri starših, to izkoristijo za to, da bodo kasneje lahko živeli z manjšo finančno obremenitvijo in z manj stresa. In starši jim seveda lahko pri tem zelo pomagamo. Kako? V prvi vrsti tako, da jih naučimo gospodarnega ravnanja z denarjem in jih ne spodbujamo k nezdravemu zadolževanju.