Je življenje na podeželju res cenejše kot v mestu?

Selitev iz Ljubljane v manjši kraj lahko zmanjša stroške bivanja, predvsem zaradi nižjih cen nepremičnin. Vendar se lahko del prihranka hitro izgubi, če družina zaradi službe, vrtca in drugih vsakodnevnih opravkov potrebuje dva avtomobila. Zato pri primerjavi življenjskih stroškov ni dovolj upoštevati le cene stanovanja, temveč tudi stroške prevoza in dostopnost storitev.

Enoznačnega odgovora na vprašanje, ali se selitev iz Ljubljane v manjši kraj finančno splača, ni. To je odvisno od velikosti in vrste stanovanja, dohodkov družine, lokacije vrtca, šole in delovnega mesta ter predvsem od tega, koliko in kako pogosto se morajo družinski člani voziti. Šele ko upoštevamo vse pomembne dejavnike, lahko ocenimo, ali bo življenje zunaj prestolnice tudi v resnici cenejše.

Celovito primerjavo otežuje tudi pomanjkanje primerljivih podatkov. Statistični urad Republike Slovenije (SURS) podatke o izdatkih gospodinjstev objavlja na ravni države, ne pa v obliki primerljivega izračuna za velika mesta, manjše kraje in podeželje. Zato ni mogoče zanesljivo navesti zneska, ki bi predstavljal celoten življenjski strošek povprečne družine v različnih okoljih. Lahko pa primerjamo ključne stroške in dejavnike, ki vplivajo na družinski proračun.

Razlike v cenah stanovanj so eden najmočnejših razlogov za razmislek o selitvi. Cene stanovanj se po Sloveniji precej razlikujejo. Po podatkih Geodetske uprave Republike Slovenije (GURS) je mediana prodajne cene rabljenega stanovanja v večstanovanjski stavbi leta 2025 v Sloveniji znašala 3.200 evrov na kvadratni meter, v Ljubljani pa 5.050 evrov. Na Obali je dosegla 4.810 evrov, v severni okolici Ljubljane, ki vključuje tudi Domžale in Kamnik, 4.060 evrov, v južni okolici prestolnice pa 4.000 evrov.

V Kranju z okolico je znašala 3.620 evrov, na širšem gorenjskem območju 3.050 evrov, v Novi Gorici z Vipavsko dolino in Brdi 2.870 evrov ter v Novem mestu z okolico 2.930 evrov na kvadratni meter. Cene so bile nižje tudi v drugih večjih mestih in njihovih okoljih. V Mariboru je mediana znašala 2.670 evrov na kvadratni meter, v Celju 2.660 evrov, v Šaleški dolini 2.530 evrov, na južnem obrobju Maribora 2.210 evrov, na Ptujskem polju pa 2.070 evrov. Med cenejšimi območji so bili Koroška s Pohorjem in Kozjakom, kjer je mediana znašala 1.730 evrov, Zasavje z 1.810 evri, Slovenske gorice z 1.830 evri ter Prekmurje z 1.820 evri na kvadratni meter.

Podatki kažejo, da so rabljena stanovanja zunaj Ljubljane pogosto precej cenejša, vendar so tudi med manjšimi mesti in podeželskimi območji velike razlike. Pri tem je treba upoštevati, da GURS uporablja tržna analitična območja, ki niso enaka statističnim regijam ali posameznim občinam. Navedene vrednosti so mediane cen dejansko prodanih rabljenih stanovanj, ne oglaševane cene ali povprečja vseh stanovanj na posameznem območju.

Podobne razlike so tudi pri stanovanjskih hišah. Mediana prodajne cene hiše je leta 2025 v Sloveniji znašala 182.000 evrov, v Ljubljani 460.000 evrov, v Mariboru pa 204.000 evrov. V severni okolici Ljubljane, ki vključuje tudi Domžale in Kamnik, je mediana cene stanovanja znašala 4.060 evrov na kvadratni meter, hiše pa 350.000 evrov. Na območjih zunaj največjih mest so bile cene praviloma nižje, vendar razlike niso povsod enake.

Pri primerjavi cen nepremičnin je treba upoštevati, da se hiše in stanovanja razlikujejo po velikosti, starosti, stanju, energetski učinkovitosti in mikrolokaciji. Nižja nakupna cena zato še ne pomeni nujno nižjih skupnih stroškov bivanja. Slabo izolirano stanovanje lahko na primer prinese višje stroške ogrevanja, pri starejši hiši pa lahko stroške povečajo potrebna vzdrževalna dela in energetska sanacija.

Cenejši nakup nepremičnine je torej lahko pomembna prednost, vendar je treba pri odločitvi upoštevati tudi stroške prevoza, oddaljenost delovnih mest in vrtcev ter dostopnost drugih storitev.

V Sloveniji ne moremo govoriti o izrazitem trendu izseljevanja iz večjih mest na podeželje, meni prof. dr. Matjaž Uršič, predavatelj in raziskovalec urbane sociologije v Centru za prostorsko sociologijo na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani. Ljudje se sicer selijo v primestna in manjša urbana območja, vendar praviloma ne iščejo povsem podeželskega okolja, temveč predvsem lokacije, ki so še vedno dobro povezane z mestom ter omogočajo dostop do infrastrukture, storitev in prometnih povezav. "Ne gre toliko za to, da ljudje bežijo iz mesta, ampak iščejo nekaj najbolj ugodnega," opaža. Hkrati mesta s svojimi funkcijami in storitvami še naprej "živijo" in ostajajo pomembna.

Pri odločitvi za selitev imajo po njegovih besedah pomembno vlogo predvsem finančni dejavniki, zlasti cena in dostopnost stanovanj, vplivajo pa tudi življenjski slog in življenjsko obdobje. Družina z več otroki bo denimo zaradi velikosti in cen stanovanj morda lažje našla ustrezno bivališče zunaj mesta. Za nekatere so pomembnejši stik z naravo, več prostora ali drugačne možnosti preživljanja prostega časa. Spet drugi pa mesta ne bi zapustili zaradi anonimnosti, svobode in življenjskega sloga, ki ga zunaj urbanega okolja ne bi mogli ohraniti. Zato po oceni sogovornika ni mogoče trditi, da je življenje v mestu ali na podeželju na splošno cenejše oziroma kakovostnejše. Prava izbira je odvisna od posameznika, njegovih potreb in življenjskih okoliščin.

Pri primerjavi stroškov je treba poleg cene nepremičnine upoštevati tudi druge posledice bivanja zunaj mesta. Na podeželju, kjer so praviloma slabše povezave z javnim potniškim prometom, je pogosto nujen avtomobil, družina pa lahko potrebuje celo dva. Med stroške avtomobila ne sodijo le gorivo, temveč tudi zavarovanje, vzdrževanje, pnevmatike, registracija in izguba vrednosti vozila. Pomembna sta tudi čas, ki ga družinski člani porabijo za vožnjo, in dostopnost trgovin, zdravstva, šol ter drugih storitev. Delo na daljavo in hibridne oblike dela lahko omogočijo večjo prostorsko prilagodljivost, zlasti mlajšim in srednjim generacijam. Vendar manjša potreba po vsakodnevni vožnji ne pomeni nujno tudi manj potovanj. Ljudje lahko del pridobljenega časa namenijo prostemu času in drugim dejavnostim, zato njihova mobilnost ni nujno manjša, je pojasnil prof. dr. Matjaž Uršič.

Da pri izbiri doma ne gre zgolj za ceno nepremičnine, kaže tudi raziskava "Stanovanjska oskrba v Sloveniji 2024: stanje in pričakovanja". Njeni rezultati potrjujejo, da si prebivalci Slovenije še vedno večinoma želijo živeti v manj urbanem okolju, vendar se njihove preference postopoma spreminjajo, je pojasnil prof. dr. Boštjan Kerbler, raziskovalec na področju stanovanj pri Urbanističnem inštitutu Republike Slovenije in soavtor omenjene raziskave.

Če bi lahko sami izbirali, bi skoraj polovica vprašanih oziroma 49,4 odstotka želela živeti na podeželju. Za manjše mesto bi se odločilo 23,8 odstotka, za obrobje velikega mesta 19,7 odstotka, za veliko mesto pa le 7,1 odstotka anketirancev. "Če združimo manjše mesto in podeželje, gre torej za skoraj tri četrtine prebivalcev," je pojasnil sogovornik. Raziskava hkrati kaže pomemben premik skozi čas: leta 2004 je na podeželju želelo živeti 62,5 odstotka vprašanih, leta 2024 pa 49,4 odstotka. Delež tistih, ki bi izbrali manjše mesto ali obrobje večjega mesta, se je medtem povečal z 29,7 na 43,5 odstotka.

"Ti rezultati ne kažejo toliko na to, da bi Slovenci postajali izrazito bolj "mestni", ampak predvsem na premik k vmesnim oblikam bivanja," meni dr. Boštjan Kerbler. Ljudje očitno še vedno cenijo lastnosti, ki jih povezujejo s podeželjem oziroma hišo, kot so mir, zeleno okolje in več prostora, hkrati pa želijo ohraniti dostop do storitev in drugih prednosti urbanega okolja. To potrjuje tudi izrazita želja po hiši. Med tistimi, ki so se opredelili, bi se jih 74,4 odstotka odločilo za hišo, 25,6 odstotka pa za stanovanje. Hiša z vrtom tako ostaja najbolj zaželena oblika bivanja med prebivalci Slovenije.

Pomembni so tudi razlogi za selitev. Med tistimi, ki se nameravajo v naslednjih treh letih dejansko preseliti, so najpogostejši družinski razlogi, ki jih navaja 31,7 odstotka vprašanih, in stanovanjski razlogi, ki jih navaja 30,5 odstotka. Službo kot razlog navaja 11,1 odstotka, izobraževanje pa pet odstotkov vprašanih. Pri mladih bolj izstopata izobraževanje in služba, pri srednji generaciji pa stanovanjski in družinski razlogi. Pri izbiri doma štejejo tudi njegove značilnosti; zagotovljeno parkirišče kot zelo pomembno ocenjuje 83,5 odstotka vprašanih, mirno in zeleno okolico 70,8 odstotka, dobre odnose s sosedi pa 67,2 odstotka. Vrt ali atrij je zelo pomemben za 54,5 odstotka anketirancev.

Sogovornik je poudaril, da raziskava ne omogoča neposredne primerjave med številom ljudi, ki se selijo zaradi previsokih stanovanjskih stroškov, in tistimi, ki si želijo večje stanovanje, hišo, vrt ali mir. Zato iz podatkov ni mogoče sklepati, da je eden od teh razlogov pomembnejši od drugega. Stanovanjske odločitve so povezane tako s finančnimi zmožnostmi kot z družinskimi okoliščinami, življenjskim obdobjem in pričakovanji glede kakovosti bivanja.

Razlika med željami in možnostmi se še izraziteje pokaže pri tistih, ki se dejansko nameravajo preseliti. Med tistimi, ki se nameravajo preseliti, jih 74,4 odstotka načrtuje selitev v urbana okolja, kamor raziskava uvršča velika mesta, njihova obrobja in manjša mesta. Spreminja se tudi pričakovani stanovanjski status po selitvi. Delež tistih, ki pričakujejo, da bodo po selitvi lastniki oziroma solastniki nepremičnine, se je zmanjšal z 84,9 odstotka leta 2005 na 58,2 odstotka leta 2024, medtem ko se je delež pričakovanih najemnikov v istem obdobju povečal z 9,5 na 30 odstotkov. Lastništvo sicer ostaja najbolj zaželena možnost reševanja stanovanjskega vprašanja, vendar postajata vse sprejemljivejša tudi neprofitni in drugi javni najem. Tržni najem brez subvencije je med primerjanimi možnostmi najmanj sprejemljiv.

Raziskava posebej opozarja, da gospodinjstva svoje odločitve v aktualnih tržnih razmerah pogosto prilagajajo finančnim zmožnostim, ne zgolj bivalnim željam. Rezultati kažejo tudi, da stanovanjska dostopnost ni enako velik problem za vse skupine prebivalstva in da so težave izrazitejše v urbanem okolju. Previsoke tekoče obratovalne stroške je kot težavo navedlo 43,2 odstotka prebivalcev urbanega okolja in 31,9 odstotka prebivalcev ruralnega okolja. Previsoko najemnino je omenjalo 12,1 odstotka prebivalcev urbanih območij, na podeželju pa 2,5 odstotka. "Vendar bi bil previden pri povezovanju teh podatkov neposredno z odločitvijo za selitev. Raziskava ne dokazuje, da se gospodinjstva zaradi višjih mestnih stanovanjskih stroškov v mestih selijo iz mest. Nasprotno, med tistimi, ki dejansko načrtujejo selitev, jih namerava približno tri četrtine živeti v velikem mestu, na njegovem obrobju ali v manjšem mestu," je pojasnil sogovornik.

Med posebej stanovanjsko ranljivimi so najemniki, mladi, osebe z nizkimi dohodki, brezposelni in enostarševske družine. Med najemniki jih je 56,2 odstotka kot težavo navajalo previsoke obratovalne stroške, 51,5 odstotka pa previsoko najemnino. Pri tržnih najemnikih so deleži še višji: 69,4 odstotka jih je navajalo previsoko najemnino, 67,7 odstotka pa visoke obratovalne stroške. "Posebej pri mladih, najemnikih, enostarševskih družinah ter gospodinjstvih z nižjimi dohodki je stanovanjska dostopnost bistveno večji problem," je opozoril dr. Boštjan Kerbler. Pri oblikovanju stanovanjskih ukrepov bi bilo zato treba poleg splošnih kazalnikov bolj upoštevati tudi položaj posameznih skupin prebivalstva, še meni.

Raziskava ne dokazuje, da so skupni stroški bivanja na podeželju enaki ali višji kot v mestu, vendar opozarja na pomembne razlike. Slabe prometne povezave kot težavo navaja 32,2 odstotka prebivalcev podeželja in 9,3 odstotka mestnih prebivalcev. Kar 83,5 odstotka vprašanih ocenjuje zagotovljeno parkirišče kot zelo pomembno, kar kaže na pomen avtomobilske dostopnosti. Na podeželju je slabši tudi dostop do storitev, zlasti za starejše. Po pojasnilih prof. dr. Boštjana Kerblerja nižja cena nepremičnine še ne pomeni nujno cenejšega bivanja. Če gospodinjstvo potrebuje enega ali več avtomobilov ter se mora do službe, šole, trgovine in drugih storitev voziti na daljše razdalje, nastanejo dodatni stroški. Raziskava tega finančno ni ovrednotila, kaže pa, da so v ruralnem okolju težave s prometno dostopnostjo in dostopom do nekaterih storitev bistveno večje.

Pri primerjavi stroškov bivanja v mestu in na podeželju je zato treba upoštevati celoten strošek bivanja gospodinjstva, ne le cene nepremičnine oziroma najemnine. Po Kerblerjevih pojasnilih bi morali v primerjavo vključiti tekoče obratovalne stroške, morebitne stroške stanovanjskega posojila, energetsko učinkovitost stanovanja ter stroške vzdrževanja in prenove nepremičnine. Upoštevati bi morali tudi prometno dostopnost, kakovost prometnih povezav, dostop do javnega prevoza in oddaljenost temeljnih storitev, kot so trgovina, zdravstveni dom, lekarna, banka oziroma bankomat in pošta.

Na podeželju so torej izrazitejše težave s prometnimi povezavami in dostopnostjo nekaterih storitev, v mestih pa med drugim visoki obratovalni stroški, najemnine, težave s parkiranjem in hrup. Ker raziskava stroškov uporabe avtomobila ne izračunava, njihovega vpliva na skupne stroške ni mogoče natančno ovrednotiti. Bistveno pa je, da nižja cena nepremičnine zunaj mesta še ne pomeni nujno cenejšega življenja. Po mnenju sogovornika je treba za realno primerjavo upoštevati vse neposredne stroške, pa tudi čas, potreben za vsakodnevne poti, in dostopnost storitev. To je še posebej pomembno za starejše in druge, ki so bolj odvisni od javnega prevoza ali storitev v bližini doma.

Dr. Boštjan Kerbler je kot eno glavnih sporočil raziskave izpostavil: "Vprašanja, kje ljudje želijo živeti, kje si dejansko lahko privoščijo živeti in koliko jih takšno bivanje v celoti stane, niso ista vprašanja. Raziskava zelo dobro osvetli prvi dve, medtem ko za natančno primerjavo celotnih življenjskih stroškov med mestom in podeželjem ne vsebuje vseh potrebnih podatkov. Če bi moral iz rezultatov izpeljati nekoliko širše sporočilo, bi rekel, da prihodnje stanovanjske politike ne bi smele obravnavati stanovanja ločeno od prostora, v katerem ljudje živijo. Cenovno dostopno stanovanje je zelo pomembno, vendar je pomembno tudi, ali so od njega dostopni delovna mesta, javni prevoz, zdravstvene in druge storitve ter ali bivalno okolje ponuja kakovost, ki jo ljudje pričakujejo. Prav zato se mi zdi zanimiv porast zanimanja za manjša mesta in obrobja večjih mest: potencialno lahko ponujajo kompromis med željo po mirnejšem in zelenem okolju ter potrebo po dostopnosti storitev."

Kje pa je lepše živeti? Na Uradu Republike Slovenije za makroekonomske analize in razvoj (UMAR) poudarjajo, da je kakovost življenja zelo kompleksen pojem. Odvisna je od dohodkov in stanovanjskih razmer, pa tudi od dostopa do storitev, prometnih povezav, zdravja in socialne vključenosti. Nanjo vpliva tudi posameznikovo dojemanje kakovosti življenja: nekomu veliko pomeni bivanje v neokrnjeni naravi, drugemu pa predvsem dostop do storitev.

Primerjava mestnih in podeželskih območij je zahtevna tudi zato, ker so uradni kazalniki v poročilu "Poročilu o razvoju – Kakovost življenja v Sloveniji (UMAR, 2026)" na voljo po statističnih regijah, ne pa posebej za večja urbana središča in podeželska območja. Zato na podlagi rezultatov analize ni mogoče sklepati, da je kakovost življenja v mestih boljša ali slabša kot na podeželju.

Na UMAR med pomembnejšimi razlikami izpostavljajo dostopnost javnega prevoza, socialno izključenost, pričakovano trajanje zdravega življenja in prisotnost funkcionalno razvrednotenih območij. Razlike v dohodkih med regijami so razmeroma majhne, medtem ko je dostopnost do stanovanj slabša zlasti v osrednjeslovenski, obalno-kraški in gorenjski regiji. Tam so cene nepremičnin najvišje glede na povprečni neto dohodek na prebivalca, podobno pa velja za stanovanjske hiše. Razkorak med cenami nepremičnin in dohodki najbolj občutijo kupci prvega stanovanja, mladi in priseljenci, ki težje privarčujejo dovolj za nakup oziroma pridobijo ustrezno financiranje.

Pomemben je tudi dostop do javnega prevoza. Po podatkih za leto 2024 je imelo v osrednjeslovenski regiji 82,1 odstotka prebivalcev ustrezno postajališče v razdalji do enega kilometra ob primerni pogostosti voženj. V pomurski regiji je bil delež 36,9 odstotka, v posavski pa 39,2 odstotka. Razlike kažejo, zakaj je lahko življenje brez avtomobila v nekaterih okoljih bistveno lažje kot v drugih.

Dostopnost storitev in javnega prevoza vpliva tudi na stroške bivanja. Zaradi razpršene poselitve so prebivalci številnih slovenskih krajev bolj odvisni od osebnega avtomobila, kar lahko zmanjša prihranek pri nakupu ali najemu cenejše nepremičnine. To potrjujejo tudi podatki: slovenska gospodinjstva so leta 2022 za prevoz namenila 21 odstotkov vseh izdatkov, kar je približno dvakrat toliko kot v povprečju EU in največ med državami članicami. Delež pa zajema širšo kategorijo izdatkov za prevoz, ne zgolj goriva ali poti na delo, zato ga ni mogoče neposredno enačiti s stroškom avtomobila ali ga pripisati samo življenju na podeželju.

V Sloveniji sicer še vedno veliko ljudi živi v večjih mestih in njihovi okolici. Visoke cene stanovanj v mestih lahko spodbujajo selitve v manjše kraje in na podeželje, zlasti na območja ob avtocestnem križu, ki omogočajo lažje dnevne migracije na delo. Na izbiro kraja bivanja vpliva tudi dejstvo, da ljudje pogosto delajo drugje, kot živijo, pa tudi želja po življenju v bolj zelenem okolju zunaj večjih mest, opažajo na UMAR.

Za celovito primerjavo stroškov bivanja v Ljubljani, Mariboru in manjših krajih bi potrebovali podatke o cenah stanovanj, razpoložljivih dohodkih, stroških prevoza ter dostopnosti javnih storitev. Primerljiv indeks cen življenjskih potrebščin za Ljubljano in Maribor ni na voljo, zato je celovita primerjava otežena, ugotavljajo na UMAR. Statistični urad sicer objavlja podatke o cenah rabljenih stanovanj v mestih, vendar ti ne zadostujejo za oceno vseh življenjskih stroškov, in tudi na UMAR trenutno nimajo takšnih celovitih analiz.

Ali je življenje v mestu ali na podeželju cenejše, ni odvisno samo od cene stanovanja ali hiše. Upoštevati je treba tudi ogrevanje, vzdrževanje in prevoz ter oddaljenost šole, vrtca, trgovin in drugih storitev. Pomembni so tudi vsakodnevne vožnje in dostopnost javnega prevoza.

Cenejša nepremičnina je lahko dober razlog za selitev, zlasti za družino, ki potrebuje več prostora. Toda prihranki so odvisni tudi od tega, kje starši delajo, kako daleč so šola in vrtec ter ali družina potrebuje en ali dva avtomobila. Zato ni mogoče reči, da je življenje na podeželju v vsakem primeru cenejše ali da se ljudje iz mest selijo predvsem zaradi denarja. Na odločitev vplivajo tudi življenjski slog in potrebe, ki se spreminjajo v različnih obdobjih življenja.

Ni pomembno le, koliko stane dom, temveč tudi, koliko stane vsakdan na izbrani lokaciji. Več prostora in miru sta lahko veliki prednosti, vendar lahko dolge vožnje, stroški avtomobilov in slabša dostopnost storitev hitro zmanjšajo prihranke.