Starši pogosto želijo nagraditi svoje otroke za njihove dosežke in jih s tem motivirati, da bodo tudi v prihodnje domov prinašali dobre ocene. Vendar pa so psihološke študije že v 70. letih prejšnjega stoletja pokazale, da različni programi nagrajevanja lahko pri učencih dosežejo nižjo stopnjo zavzetosti, pravi finančna mentorica Ana Vezovišek. 

Tisti otroci, ki so prejemali nagrade, so v učenje običajno vložili minimalni trud – pa še to zgolj za to, da so dobili nagrado. Niso pa razvili ljubezni do učenja, s katero bi lahko v odraslosti dosegli akademske in poslovne uspehe. 

"Ko sta v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja ameriška psihologa Ryan in Deci preučevala fenomen notranje motivacije, sta izvedla zanimiv poskus z dvema skupinama študentov. Obema sta zadala časovno omejeno nalogo, da morata sestaviti kocko soma v različnih kombinacijah, pri čemer sta eni skupini obljubila plačilo, drugi pa ne. Ko je čas potekel, so tisti, ki jim je bilo obljubljeno plačilo, izgubili notranjo motivacijo za sestavljanje in so začeli listati revije, ki so jih imeli na voljo, medtem ko so tisti v drugi skupini še naprej sestavljali nove kombinacije," pravi finančna mentorica.

Konec šolskega leta je vsekakor dogodek, ki ga je smiselno proslaviti

A ne zaradi učnega uspeha, ki ga doseže otrok, pač pa ker gre za poseben dogodek, pravi Vezoviškova. Družina lahko zadnji dan šolskega leta proslavi z odhodom na kosilo ali pa si ob koncu šole privošči piknik ali izlet.

"Predvsem si za otroka vzemimo čas, saj nam za iskreno in prisrčno druženje med šolskim letom morda včasih zmanjka časa. Doživetje ima za razliko od materialnega nagrajevanja neskončen rok trajanja in nihče ga otroku nikdar ne more vzeti. Enako kot konec šolskega leta je pomemben tudi njegov začetek, zato poskusimo proslaviti oba pomembna mejnika in ju na ta način posebej zaznamovati, da se ju bo otrok enako veselil in upošteval, da označujeta čas, ki mu mora posvetiti trud," pravi.

Denarna nagrada ne sme biti edini način izkazovanja pozornosti

Denarna nagrada tako kot vsako drugo darilo je stvar staršev, poudarja Maja Planinc, ki pri Unicefu skrbi za organizacijo programov izobraževanja za razvoj. "Nekateri pričnejo z žepnino v prvem razredu, drugi starši žepnine ne dajejo. Prav tako je z denarnimi nagradami. Pomembno je, da otroku razložimo pomen denarja in služenja denarja. Najpomembneje je, da je otrok deležen pristne oblike izkazovanja ljubezni in sprejetosti. Sama denarna nagrada ne more niti škodovati niti biti v prid. Pomembno je, na kakšen način se to dejanje izvede. Nikakor ne sme biti denarna nagrada edini način izkazovanja pozornosti," je jasna. 

Kaj se zgodi, če nagrajujemo zgolj visoke ocene? 

Finančna mentorica pa opozarja na še eno slabo stran denarnega nagrajevanja za dobre ocene. Otroci so namreč precej različni in jim gre tudi učenje različno dobro od rok. Nekateri brez posebnega truda dosegajo najboljše ocene, medtem ko drugi tudi z velikimi napori dosežejo komaj zadovoljiv učni uspeh. "In v kolikor bomo nagrajevali zgolj visoke ocene otroka, bomo nanj vršili pritisk in mu dajali občutek, da je vrednost posameznika vezana na dosežke in da si mora z njimi zaslužiti ljubezen. To pa se kasneje, ko otrok odraste, prenese tudi na druga področja – službo, družbo, družino ... Nenehno potrjevanje in občutek, da ni nikdar dovolj dober, lahko posameznika vodi samo še do razočaranja, izgorelosti pa tudi do depresije in drugih duševnih motenj," pravi.

Še posebej je treba biti pozoren, če je v družini več otrok. "Bomo nagrajevali le nadarjenega ali bomo nagrajevali drugega otroka in kriterij spustili ter ga nagradili za vsako trojko, ker se enostavno težje uči?"

Če otrok za svoje dobre ocene pričakuje denar ali kakšno visoko nagrado, potem lahko hitro postane osredotočen na nagrado namesto na učenje. Pogosteje kot je nagrajen, manj postane motiviran za učenje, še opozarja Vezoviškova. "Nagrada pa odgovornost za učenje z otroka prenese na starše, ki si morajo izmišljati vedno nove in večje nagrade, da bi vzdrževali nivo otrokovih dosežkov. In vprašanje je, kje se bo potem vse skupaj ustavilo? Pri novem avtomobilu, stanovanju? Dejstvo je, da je šola otrokova edina obveznost in da bo na koncu šolskega leta nagrajen s tistim, kar mu navadno res veliko pomeni – s počitnicami. Ali jih bo lahko v celoti izkoristil ali pa bo moral del počitnic nameniti učenju, ker bo popravljal slabo oceno, je odvisno zgolj od njega in od tega, koliko truda je vložil že med šolskim letom," meni. 

Zato je, kot pravi, pomembno, da se za otrokovo delo zavzemamo že med šolskim letom in ne zgolj za končni uspeh. "Pohvalimo ga za trud, ki ga je vložil v učenje in mu stojmo ob strani, četudi mu kdaj ni uspelo doseči, kar je nameraval. Če se nam zdi, da bi lahko morda naredil več, da ima pri svojem delu še nekaj manevrskega prostora, mu to povejmo, ga vzpodbudimo in prevzemimo vlogo nekakšnega mentorja," še dodaja.

Res je, da je v današnjem materialističnem svetu denar pomembna stvar. Prav tako si vsak starš želi, da ima njegov otrok dobre ocene, saj to pomeni, da se bo lahko vpisal na želeno srednjo šolo ali fakulteto in posledično dobil dobro izobrazbo. Dobra izobrazba pa pomeni boljše možnosti za dobro zaposlitev v prihodnje. Vendar pa je vprašljivo, ali bo otrok na tej poti uspešen, če bo osredotočen zgolj na finančno plat učenja.

Namesto, da otroka podkupimo za odlične ocene, je bolje, če ga učimo, da so dobre ocene le sredstvo za dosego cilja in da je učenje lahko zanimivo ter koristno. Nenazadnje se otroci s tem učijo tudi dobrih delovnih navad, odločnosti pri doseganju ciljev in si gradijo samozavest. Vse to jim bo v življenju prišlo prav. Nič od tega pa ne moremo kupiti z denarjem.