Michele Borba je ameriška psihologinja, ki je delala z otroki iz revnih družin in tudi s tistimi, ki so bili zlorabljeni ali deležni zanemarjanja. Želela je odkriti učinkovite načine, kako jim pomagati in jih opolnomočiti. Prepričana je, da se uspešni posamezniki ne rodijo, temveč nastanejo, poroča spletna stran cnbc.com.

Otroci potrebujejo varno, ljubeče in strukturirano okolje za razvoj, vendar pa poleg tega potrebujejo tudi avtonomijo, kompetence in pomoč, da bi uspeli, meni. Skozi prakso je prišla do sedem veščin, ki jih potrebujejo otroci, da bi se razvili v uspešne odrasle posameznike. Katere veščine so to?

Samozavest

Večina staršev enači samospoštovanje s samozavestjo. Svojim otrokom pravijo, da so posebni in da lahko dosežejo prav vse, kar si želijo. Borba opozarja, da je malo dokazov, da višanje samospoštovanja povečuje možnosti boljših akademskih dosežkov ali celo srečo v življenju. Psihologinja opozarja, da so otroci, ki svoje ocene in dosežke pripisujejo lastnemu trudu in delu, uspešnejši od otrok, ki verjamejo, da nimajo nadzora nad učnimi rezultati. 

Prava samozavest je rezultat dobrega dela, soočanja z ovirami, iskanja rešitev in samostojnega pobiranja na noge po padcih. Če starši to počnejo namesto otroka, potem mu pošiljajo sporočilo, da ne verjamejo, da lahko otrok sam zmore opraviti nalogo ali rešiti težavo. Otroci, ki so samozavestni, vedo, da jim lahko spodleti, da lahko doživijo neuspeh, a verjamejo tudi v to, da se lahko postavijo nazaj na svoje lastne noge in rešijo težave, ki se tičejo le njih. 

Sočutje

Borba pravi, da poznamo tri vrste sočutja: afektivno empatijo, ko delimo čustva drugega in čutimo njihova čustva; vedenjska empatija, ko nas empatična skrb združi, da delujemo s sočutjem; in kognitivno empatijo, ko razumemo misli drugega ali stopimo v njihovo kožo. Da bi lahko otroci razvili sočutje, potrebujejo tudi primeren besednjak, s katerim bodo izrazili sebe in posledično tudi razumeli druge. Zato je dobro, da starši otroke že od malih nog učijo, kako poimenujemo različna čustva. 

Vidim, da si žalosten, vesel, zaskrbljen in podobno. Starši naj otroka tudi sprašujejo, kako se ob različnih dogodkih počutijo. Prav tako, kaj menijo, kako se počutijo drugi. Dobro je, da tudi sami izrazijo svoja čustva in stanja. Na primer: Malo sem raztresen, saj sem danes imel naporen dan v službi. 

Samokontrola

Če se triletnik meče po tleh, je to še razumljivo, saj gre za naravno razvojno fazo, ki jo odrasli morajo primerno nasloviti. Ko se otrok umiri in lahko trezno prisluhne, mu je treba ponuditi primerno tehniko samokontrole. Otroci, ki se bodo že dovolj zgodaj znali umiriti in z besedami razložiti, zakaj so jezni, žalostni, razburjeni in podobno, bodo kasneje uspešnejši. 

Integriteta

Vsaka oseba mora imeti nek moralni kompas. Po navadi ga otroci najprej pridobijo znotraj družine, nato pa ga skozi izkušnje nadgrajujejo. Tako razvijajo svojo integriteto kot oseba. 

Radovednost

Radovednost je gonilo vsega – znanja, raziskovanja, novosti, izzivov ... Čeprav kot odrasli veste, da morda nekaj ne bo delovalo, podprite otroka pri tem, da do tega spoznanja pride sam. 

Vztrajnost

Napake se dogajajo. Nekateri zaradi njih takoj obupajo, drugi pa se iz njih nekaj naučijo in vztrajajo naprej. Otrok ne sme ob prvi oviri obupati in se predati. 

Optimizem

Še ena veščina, s katero lahko bolje in uspešnejše živimo. A biti optimist, je v določenih situacijah izredno težko – še posebej pri otrocih, ki odraščajo v okoljih, ki so polna obupa, pesimizma, nasilja. Če ste tudi sami večni pesimist, se vprašajte, kaj  s tem sporočate otroku. Skušajte spremeniti svoj odnos do življenja in tako boste tudi bolje vplivali na počutje malčkov. 

Vir: cnbc