"Zapuščinski postopek je čustveno obremenjujoč za vse dediče, torej vse, ki imajo pravice iz zapuščine po zapustniku," razlaga odvetnica mag. Darja Bajželj, ki se v svoji praksi srečuje s številnimi primeri. Več o zapuščinskem postopku pa nam razkriva v nadaljevanju.   

Kaj je zapuščinski postopek?

Zapuščinski postopek se začne po uradni dolžnosti po prejemu smrtovnice (mrliški list). Pomembno je vedeti, da sodišče samo zbere iz registrov podatke o dedičih in podatke o obsegu zapuščine ter vodi ter zaključi postopek, tudi če so dediči neodzivni in se ne udeležujejo zapuščinskih obravnav.

Z izdajo sklepa o dedovanju se zaključi zapuščinski postopek, s katerim sodišče odloči, kaj kdo deduje in kakšen je njegov dedni delež. Če sodišče ugotovi, da zapustnik ob smrti ni imel premoženja, se zapuščinski postopek ustavi. Sodišče izda sklep o dedovanju le, če je po zapustniku ostalo premoženje. 

Kdo so udeleženci zapuščinskega postopka in kaj jim pripada? 

Zakoniti dediči

Kadar zapustnik ne naredi oporoke, dedujejo zakoniti dediči. Zakoniti dediči so razvrščeni v tri dedne rede. Če obstajajo dediči v bližjem dednem redu, dediči v bolj oddaljenih dednih redih ne dedujejo.

V prvem dednem redu so zapustnikovi otroci in zakonec ali zunajzakonski partner/ka, ki dedujejo po enakih delih.

Vstopna pravica v skladu z Zakonom o dedovanju določa da del zapuščine, ki bi šel prej umrlemu, če bi bil preživel zapustnika, dedujejo njegovi otroci, zapustnikovi vnuki, po enakih delih. Če pa umre kateri od vnukov pred zapustnikom, dedujejo delež, ki bi šel njemu, če bi bil živ ob zapustnikovi smrti, njegovi otroci, zapustnikovi pravnuki, po enakih delih in tako naprej po vrsti, dokler je kaj zapustnikovih potomcev.

Povečanje ali zmanjšanje dednega deleža

Po Zakonu o dedovanju je mogoče v prvem dednem redu povečanje ali zmanjšanje dednega deleža, in sicer če zapustnikov zakonec, ki nima potrebnih sredstev za življenje deduje z drugimi dediči prvega dednega reda, lahko sodišče na njegovo zahtevo odloči, da deduje zakonec tudi del tistega dela zapuščine, ki bi ga po zakonu dedovali sodediči. Zakonec lahko zahteva povečanje svojega dednega deleža proti vsem ali proti posameznim sodedičem. Sodišče lahko odloči, da deduje zakonec celotno zapuščino, če je njena vrednost tako majhna, da bi zakonec zašel v pomanjkanje, če bi se delila.

Če drugi dediči prvega dednega reda, ki nimajo potrebnih sredstev za življenje, dedujejo z zapustnikovim zakoncem, lahko sodišče na njihovo zahtevo odloči, da dedujejo tudi del tistega dela zapuščine, ki bi ga po zakonu dedoval zakonec. Povečanje dednega deleža nasproti zakoncu lahko zahtevajo vsi ali posamezni sodediči.

Posamezni sodediči, ki nimajo potrebnih sredstev za življenje, lahko zahtevajo povečanje svojega dednega deleža tudi proti drugim sodedičem.

Sodišče lahko odloči, da dedujejo vsi ali posamezni sodediči celotno zapuščino, če je njena vrednost tako majhna, da bi zašli v pomanjkanje, če bi se delila.

V drugem dednem redu zapuščino pokojnika, ki ni zapustil potomcev, dedujejo njegovi starši in njegov zakonec. Pokojnikovi starši dedujejo eno polovico zapuščine po enakih delih, pokojnikov zakonec/ka ali zunajzakonska partner/ka pa deduje drugo polovico zapuščine.

Zakonec/ka oziroma zunajzakonski partner/ka deduje v drugem dednem redu le, če ni potomcev (če so že pokojni, pa njihovi potomci).

Zapuščino pokojnika, ki ni zapustil potomcev, dedujejo njegovi starši in njegov zakonec/ka ali zunajzakonska partner/ka. Pokojnikovi starši dedujejo eno polovico zapuščine po enakih delih, pokojnikov zakonec/ka ali zunajzakonska partner/ka pa deduje drugo polovico zapuščine.

Če pokojnik ni zapustil zakonca, dedujejo pokojnikovi starši vso zapuščino po enakih delih.

Če je eden od zapustnikovih staršev umrl pred zapustnikom, pa ni zapustil nobenega potomca, deduje del zapuščine, ki bi mu šel, če bi bil preživel zapustnika, drugi od staršev; če pa je tudi ta umrl pred zapustnikom, dedujejo njegovi potomci tisto, kar bi šlo enemu ali drugemu od staršev, kot določa 15. člen tega zakona.

V tretjem dednem redu dedujejo zapuščino pokojnika, ki ni zapustil ne potomcev ne staršev in tudi ti niso zapustili nobenega potomca in ne zakonca, dedujejo njegovi dedi in babice. Eno polovico zapuščine dedujeta ded in babica po očetovi strani, drugo polovico pa ded in babica po materini strani.

Ded in babica iste strani dedujeta po enakih delih.

Če je kateri od teh prednikov ene strani umrl pred zapustnikom, dedujejo del zapuščine, ki bi mu šel, če bi bil preživel zapustnika, njegovi otroci, njegovi vnuki in njegovi nadaljnji potomci, po pravilih, ki veljajo v primeru, če dedujejo po pokojniku njegovi otroci in drugi potomci.

Glede vsega drugega veljajo za dedno pravico deda in babice z ene strani in njunih potomcev pravila, po katerih dedujejo zapustnikovi starši in njihovi potomci.

Če sta ded in babica ene strani umrla pred zapustnikom, pa nista zapustila nobenega potomca, dedujejo del zapuščine, ki bi šel njima, če bi bila preživela zapustnika, ded in babica druge strani, njuni otroci, njuni vnuki in njuni nadaljnji potomci.

Ali zakonec/ka ali zunajzakonski partner/ka lahko izgubi dedno pravico? Kdaj in v kakšnem primeru? 

Zakonec nima dedne pravice, če je bila zakonska zveza z zapustnikom razvezana ali razveljavljena, ali če je njuna življenjska skupnost po krivdi preživelega zakonca ali v sporazumu z zapustnikom trajno prenehala. 

Zakonec izgubi dedno pravico, če je zapustnik vložil tožbo za razvezo zakonske zveze in se po zapustnikovi smrti ugotovi, da je bila tožba utemeljena, ali če se njegova zakonska zveza z zapustnikom razveljavi po zapustnikovi smrti iz vzroka, za katerega je preživeli zakonec vedel ob sklenitvi zakonske zveze.

Kdo so oporočni dediči in kdo je volilojemnik? 

Oporočni dediči so osebe, za katere je zapustnik v oporoki določil, da dedujejo. (Običajno so v oporoki kot dediči določene osebe, ki niso zakoniti dedič oz. imajo oporočni dediči drugačne dedne deleže, kot bi jih imeli kot zakoniti dediči).

Volilojemnik je oseba, ki ji je zapustnik v oporoki namenil kakšno stvar ali pravico (dedič dobi vso zapuščino ali en del zapuščine, volilojemnik pa posebej določeno stvar ali pravico). Volilojemnik ne odgovarja za dolgove zapustnika.

Kako pa je z nujnimi deleži in kdo je do njih upravičen? 

Nujni delež je del zapuščine, s katerim zapustnik ne more razpolagati.

Če obstaja oporoka oz. je zapustnik v oporoki določil drugačen način dedovanja, kot ga določa zakon, lahko določeni zakoniti dediči zahtevajo nujni delež. Zakon določa, kolikšen nujni delež pripada posameznemu zakonitemu dediču.

Nujni dediči so: pokojnikovi potomci, njegovi posvojenci in njihovi potomci, njegovi starši in njegov zakonec. Dedi in babice ter bratje in sestre pokojnika so nujni dediči le tedaj, če so trajno nezmožni za delo in nimajo potrebnih sredstev za življenje. Nujni dediči so upravičeni dedovati le, če so po zakonitem dednem redu upravičeni dedovati.

Nujni delež potomcev, posvojencev in njihovih potomcev ter zakonca znaša polovico, nujni delež drugih dedičev pa tretjino tistega deleža, ki bi šel vsakemu posameznemu izmed njih po zakonitem dednem redu.

Z ostankom zapuščine lahko oporočitelj razpolaga po svoji volji; ta del zapuščine je razpoložljivi del.

Ločitveni upnik je zapustnikov upnik, ki v roku 3 mesecev po smrti zapustnika prijavi terjatev v zapuščinski postopek in predlaga, da se zapuščina loči od dedičevega premoženja (ločitev zapuščine). Takšen upnik ima status stranke v postopku in lahko zahteva plačilo svojih terjatev samo iz zapuščinskega premoženja. Upnik, ki samo prijavi terjatev, ni stranka postopka in ga sodišče ne vabi na zapuščinsko obravnavo.

Republika Slovenija in občina sta udeleženki postopka le v primeru, da je zapustnik prejemal pomoč po predpisih o socialnem varstvu (dedovanje se načeloma omeji v višini vrednosti prejete pomoči) in če vložita zahtevek za omejitev dedovanja. Republika Slovenija je udeleženka postopka tudi v primeru, ko gre za zapuščino brez dedičev in ni sprožen postopek stečaja zapuščine brez dedičev.

Kako se začne zapuščinski postopek?

Zapuščinski postopek prične pristojno Okrajno sodišče glede na zadnje stalno prebivališče pokojnika/zapustnika po uradni dolžnosti po prejemu smrtovnice. Smrtovnico sestavi matičar na upravni enoti in jo posreduje pristojnemu Okrajnemu sodišču. Sodišče razpiše zapuščinsko obravnavno in nanjo povabi vse znane dediče. Sodišče lahko razpiše tudi več narokov v zapuščinski obravnavi, v kolikor je potrebno v ugotovitvenem postopku ugotoviti dejansko stanje glede obsega zapuščine in/ali glede dedičev.

Kako poteka zapuščinski postopek?

Sodišče daje dedičem in drugim strankam zapuščinskega postopka le informacije o poteku postopka, ne sme pa dajati pravnih nasvetov (npr. kaj naj storite, da boste uspeli s svojo zahtevo). Če dediči in druge stranke zapuščinskega postopka potrebujejo pravni nasvet, pomoč ali zastopanje v konkretnem zapuščinskem  postopku, je dobro, da si poiščejo pomoč pri odvetniku. 

Mladoletne osebe zastopajo v postopkih pred sodiščem zakoniti zastopniki (to so starši mladoletnih oseb ali drugi zakoniti zastopniki). V primeru, da teh ni ali da so tudi sami stranke postopka, zastopa mladoletne osebe skrbnik za posebni primer, ki ga določi pristojni Center za socialno delo.

Skrbnik za posebni primer oziroma stalni skrbnik v postopku zastopa tudi osebe, ki jim je odvzeta poslovna sposobnost, oziroma osebe, ki zaradi duševne bolezni ali drugih okoliščin niso sposobne same skrbeti za svoje pravice in dolžnosti ali za svoje zadeve

Zapuščinski postopek se prične, ko sodišče prejme smrtovnico oziroma izve, da je oseba umrla ali bila razglašena za mrtvo. 

Iz podatkov smrtovnice sodišče pridobi podatke o dedičih, morebitnem obstoju oporoke zapustnika ter o (okvirnem) obsegu zapuščine. 

Upoštevajoč podatke o obsegu zapuščine, ki izhajajo iz smrtovnice, sodišče opravi uradne poizvedbe o premoženju zapustnika. Ko je posamezna zapuščinska zadeva na vrstnem redu, sodišče razpiše zapuščinsko obravnavo. 

O dnevu, uri in kraju zapuščinske obravnave sodišče dediče in druge osebe s pravnim interesom obvesti s pisnim vabilom. Podatki o razpisani zapuščinski obravnavi (datum rojstva in smrti, ime in priimek ter naslov zapustnika in opravilna številka zadeve, kraj, datum in ura obravnave) so dostopni tudi na internetni strani pristojnega sodišča. 

Na zapuščinski obravnavi sodišče ugotavlja sorodstveno razmerje zapustnika z dediči oziroma krog oseb, ki so poklicane k dedovanju, morebiten obstoj oporoke zapustnika in obseg zapuščine, prav tako pa sodišče obravnava zahtevke strank. Če je treba, je lahko razpisanih več narokov, o katerih so stranke sproti obveščene s pisnim vabilom.

V primeru, da so med strankami sporna vprašanja dejanska in nekatera pravna vprašanja (npr. kaj spada v zapuščino, veljavnost oporoke), jih sodišče ne rešuje, temveč prekine postopek in stranke napoti na pravdo.

Ko je zapuščinska obravnava zaključena, sodišče izda sklep o dedovanju, ki ga sodišče vsem strankam postopka pošlje priporočeno po pošti.

Ko poteče rok za pritožbo (in ta ni bila vložena), sklep postane pravnomočen.

Če se po pravnomočnosti sklepa o dedovanju najde premoženje, za katerega se ob izdaji sklepa o dedovanju ni vedelo, lahko dediči pred sodiščem, ki je vodilo zapuščinski postopek po pokojnem, vložijo predlog za izdajo dodatnega sklepa o dedovanju. V predlogu naj predvsem opredelijo obseg naknadno najdenega premoženja in predložijo dokazila o obstoju premoženja ter navedejo njegovo vrednost zaradi odmere sodne takse. Lahko že podajo dedne izjave. Postopek za izdajo dodatnega sklepa o dedovanju se praviloma vodi pisno in sodišče ne opravi nove zapuščinske obravnave.

Če se po pravnomočnosti sklepa o dedovanju najde oporoka, sodišče oporoko razglasi in obvesti prizadete osebe, ki lahko svoje pravice uveljavljajo v pravdi.

Če se po pravnomočnosti sklepa o dedovanju najde oz. zahteva svoj delež nov dedič, sodišče ne opravi nove zapuščinske obravnave, temveč napoti to osebo, da lahko uveljavlja svoje pravice v pravdi.

V primeru, da sodišče pri izdaji sklepa o dedovanju napravi očitno pisno ali računsko pomoto, lahko stranka predlaga izdajo popravnega sklepa.

Koliko časa traja postopek in kakšni so lahko stroški zapuščinskega postopka?

Povprečno traja zapuščinski postopek 6 mesecev, lahko pa tudi dlje odvisno od števila zadev, ki jih sodišče obravnava.

Dolžnost plačila sodne takse nastane v vsakem postopku. Sodna taksa je določena v Zakonu o sodnih taksah in se odmeri glede na vrednost premoženja, ki jo ugotovi sodišče v postopku.

Dedovanje s čezmejnim elementom

Zelo pogosto se zgodi, da ima zapustnik nekaj svojega premoženja v tujini: na primer oseba, ki je živela v Sloveniji, ima nepremičnine v drugi državi članici EU in obratno. V takšnem primeru gre za dedovanje s čezmejnim elementom.

Primeri iz prakse

Odstop dednega deleža 

V praksi sodišče  z dopisom pozove dediče za v zapuščinski zadevi po umrlem napiše obseg zapuščine na dan smrti in med drugim tudi pozove sodediče, da sporočijo ali sprejemajo dedni delež, ali ga odstopajo sodediču in ali se dedovanju odpovedujejo. Sodediči pa se z izjavo  opredelijo, ali bodo  dediščinski delež sprejeli, ali bodo sprejeli dediščinski delež in ga odstopili sodediču ali se bodo dedovanju po zapustniku odpovedali. 

V zakonu je v 146. členu ZD je nejasno opredeljen odstop dednega deleža. V skladu s sodno prakso in Zakonom o dedovanju lahko sodedič pred delitvijo dediščine odstopi svoj dedni delež sodediču, lahko pa tudi tretji osebi. 

Sodediču lahko odstopi dedni delež na dva načina: 

- S pisno in overjeno pogodbo.

- Z dedno izjavo o odpovedi dediščini v korist določenega dediča. 

Za dedno izjavo razumemo kot sprejem dednega deleža in njegov sočasni odstop sodediču. Z dedno izjavo eden od sodedičev prenese na drugega sodediča svojo dedno pravico oziroma svoj položaj sodediča. Govorimo o univerzalnem pravnem nasledstvu in ne zgolj o pridobitvi premoženja, ki ga je podedoval sodedič. Sodedič pridobitelj odgovarja za zapustnikove dolgove in za spolnitev volil in bremen ne samo v razmerju lastnega, z dedovanjem pridobljenega dednega deleža, ampak tudi v razmerju deleža, ki mu ga je odstopil sodedič. Zapustnikovih upnikov se namreč odstop dednega deleža ne tiče, ker pri njem niso sodelovali, zato je logična pravna posledica, da jim še nadalje odgovarja tudi sodedič odsvojitelj. V tem primeru je odgovoren solidarno, skupaj s sodedičem pridobiteljem. Pri odstopu dednega deleža tretji osebi se dedič samo zaveže, da bo po delitvi dediščine oziroma po razdružitvi dediščinske skupnosti tretjemu izročil zapuščinske predmete, ki predstavljajo njegov dedni delež. 

Na podlagi pogodbe o odstopu dednega deleža za sopogodbenika odstopajočega sodediča tako do delitve dediščine ne nastane nikakršna pravica. Predvsem slednji ne vstopi v skupnost sodedičev in zato tudi nima pravice zahtevati delitve dediščine. Delitev lahko zahteva samo sodedič odsvojitelj. On je tudi tisti, ki še nadalje odgovarja kot sodedič za zapustnikove dolgove.

Sporazum o odpovedi neuvedenemu dedovanju

Sporazum o odpovedi neuvedenemu dedovanju se lahko sklepa le med zapustnikom in njegovim potomcem ali zakoncem. Sporazum mora biti sklenjen v obliki notarskega zapisa. 

S sporazumom se potomec oziroma zakonec odpove dediščini, ki bi mu šla po smrti bodočega zapustnika (torej prednika ali zakonca). Lahk se dedič odpove dediščini v svojem imenu ali se ji dedič odpove tudi v imenu svojih potomcev.  

Če se dedič odpove dedovanju v imenu svojih potomcev, za ostale dediče takšna izjava pomeni, da ko sodišče ugotavlja zakonite dediče, se šteje, kot da bi dedič, ki se je odpovedal neuvedenemu dedovanju, umrl pred zapustnikom, in to brez potomcev. 

Če pa se je dedič odpovedal dedovanju le v svojem imenu, se šteje, da je le on umrl pred zapustnikom, na njegovo mesto pa vstopijo njegovi potomci.

Izjava o odpovedi neuvedenemu dedovanju je nepreklicna, brezpogojna in mora zajemati celotno dediščino. Le v primeru, da je takšna izjava izsiljena, podana zaradi grožnje ali zvijače oziroma zmote, lahko dedič zahteva razveljavitev izjave drugače.