"Lahko bi postala milijonarja," je Herb Vogel pred svojo smrtjo povedal the Associated Press. "Lahko bi vse prodala in živela v Nici. Toda to naju ni privleklo." Z ženo, Dorothy Vogel, nista šla nikoli na počitnice, nista jedla v restavracijah, svoji plači sta porabila za preživetje in nakup umetnin. Kupila sta jih poceni, ko sta prenehala z zbirateljstvom je bila njuna zbirka vredna milijone.

Sosedje se niso niti zavedali, kakšno bogastvo se skriva v štirideset kvadratnih metrov velikem enosobnem stanovanju v New Yorku. Dela Sola LeWitta, Roya Lichensteina, Andyja Goldsworthyja in tako naprej, ki sta jih kupila, ko ti še niso  postali legendarni. Voglova nista končala nikakršne fakultete, Herb kot tipičen upornik tistega časa ni končal niti srednje šole. Umetnost ju je enostavno zanimala, umetniška dela pa sta kupovala tako kot vsak amater: izbirala sta, kar je ugajalo njunim očem. Njun okus je bil očitno dober. Več kot tisoč del, ki sta jih kupila, je danes na ogled v najbolj uglednih ameriških galerijah. Njihove vrednost je neprecenljiva.

Herb je delal v tovarni in v času bolniške, ko si je poškodoval rame, začel na newyorški univerzi obiskovati seminarje o zgodovini umetnosti. Takrat se je odločil, da postane slikar. Da bi lahko slikal, pa si je našel fizično manj zahtevno delo na pošti. Ko se je poročil z Dorothy, ki je, potem ko ga je spoznala, ravno tako pričela slikati, sta šla na medene mesece v … Narodno galerijo. In že prvo leto zakona sta kupila tudi svoje prvo umetniško delo – kipec Johna Chamberlaina. Nakupi so se kasneje le še vrstili. Odločila sta se, da bosta plačo, ki jo prejme Dorothy, namenila preživetju, plačo, ki jo prejme Herb pa umetnosti. Sčasoma sta svoje ustvarjanje povsem opustila in se posvetila zbirateljstvu.

In kako jima je uspelo zbrati zbirko neprecenljive vrednosti? V šestdesetih letih prejšnjega stoletja sta pričela kupovati dela umetnikov, ki so bili takrat še neznani. Poleg tega da jima je bilo delo všeč, sta imela le še nekaj kriterijev: moralo je biti cenovno dostopno, ni smelo biti preveliko za njun dom, moralo je biti izvedljivo, da ga do doma preneseta s taksijem ali podzemno železnico. Glede na to, da sta bila strastna zbiratelja, sta sicer, da bi kupila določeno delo vzela tudi kredit, umetniku pa denimo ponudila, da za povrh pazita na njegovega psa ali mačko. Sčasoma sta postala med newyorškimi umetniki kar priljubljena. Ne le ker sta vedno plačala z gotovino in sta pokazala veliko spoštovanja do njihovega ustvarjanja, temveč tudi ker je sčasoma postalo jasno, da v njunem stanovanju nastaja res pomembna zbirka. Sredi sedemdesetih sta bila zaradi tega že slavna. Se pa nista z bogastvom, ki sta ga ustvarila, nikoli okoristila. Ko sta postala prestara, da bi dostojno poskrbela za vsa dela, sta jih podarila Narodni galeriji.