Glede na obseg finančne krize, ki se je začela v Ameriki in glede na število ljudi, ki jih je pahnila v revščino, bi pričakovali, da se bo kateri od krivcev znašel za zapahi. Pa se ni. Za zapahi so se znašli posamezniki, kot je Bernard Madoff, katerega prevarantsko početje je kriza razkrila, nihče pa se ni vprašal, ali so imeli prevarantske namene tudi ljudje na vrhu finančnih korporacij, ki so z vlaganji v tvegane finančne instrumente sprožili plaz. Kot kaže med tistimi, ki preiskujejo vzroke krize, prevara ne sodi v ožji izbor. Zakaj? Povzemamo deset razlogov, ki jih je na spletu objavila Aljazeera:

1. Vodilni v podjetjih, ki so povzročila krizo so hkrati tudi veliki podporniki različnih političnih strank in izredno močni lobisti, kar pomeni, da so še preden se je finančni balon razpočil poskrbeli, da so se zakoni, ki bi jih lahko pospravili v ječo spremenili.

2. Izvedene finančne inštrumente, ki so omogočili izredno tvegana vlaganja z velikimi vzvodi, so finančni manipulatorji tržili kot finančne inovacije prihodnosti in si tako povečali manevrski prostor za iskanje opravičil za svoja dejanja.

3. Finančna industrija je promovirala tiste ekonomske teorije, ki so imele podporo v tistem delu ekonomske stroke, ki prihoda krize ni videla in ni uspela napovedati. Tiste, ki so omenjali možnost zloma trga zaradi prevare, so označili za nazadnjaške in zastarele.

4. Pomembneži iz finančne industrije so bili imenovani na ključne položaje v državnih agencijah, ki so nadzirale finančni trg. Kot bi lisice čuvale kokoši.

5. Mediji so bili pred začetkom zloma v napihovanje trga vpleteni do grla in še čez. Za to so poskrbeli lastniki, njihove banke in oglaševalci. In če v času krize ne želiš propasti sigurno ne boš ugriznil roke, ki te hrani, kaj ne?

6. V pravnem smislu so se prevarantske korporacije in sodišča raje sklepali poravnave, kot pa da bi koga poslali za rešetke. Bolje denar v žepu obubožane države, kot občutek pravičnosti za obubožane in „oropane“ državljane.

7. Novi, izredno tvegani finančni produkti so združili zavarovalniško, nepremičninsko in finančno industrijo, česar zastarela zakonodaja ni predvidela.

8. Čeprav so dejanja in vlaganja ameriških finančnih podjetij povzročila posledice po celem svetu, so bila podvržena le lokalni zakonodaji, o pomanjkljivostih katere smo pisali že zgoraj.

9. Nihče se ni zares potrudil, da bi raziskal vzroke finančne krize in poiskal krivce. Preiskovalne komisije in njihove aktivnosti so bile precej medle in neučinkovite.

10. Zadnji a skoraj največji razlog pa je, da se o dejanjih ki so pripeljala do finančne krize nikoli ni govorilo kot o prevari in o ljudeh, ki so jih povzročili, kot prevarantih.

Dejstvo, da krivcev za finančne in gospodarske polome praviloma ne zapirajo, je bolj slaba tolažba. Ob navedenih razlogih, bi morali biti na naše organe pregona celo ponosni, ker so ob tajkunskih prevzemih vsaj pomislili na nezakonita dejanja. Kajti, ko se vse skupaj dogaja na globalni ravni, je to zgolj del cikla, pogojen s posameznimi ekonomskimi dejavniki in "malček“ preveliko željo po zaslužku, tudi pomisliti pa se ne sme na prevaro. Veliki tega, baje, ne delajo.