Bonitetne hiše so družbe, ki ocenjujejo finančno moč podjetij in posameznih držav, še posebno njihovo sposobnost, da lahko odplačajo glavnico in pripadajoče obresti na obveznice (državne, občinske ali podjetniške) oziroma druge dolgove. Bonitetne agencije podrobno analizirajo pogoje vsake izdaje dolžniških finančnih instrumentov. Ocena, ki jo posameznemu dolgu pripiše bonitetna hiša, predstavlja stopnjo zaupanja agencije v posojilojemalca, da bo lahko po predvidenem načrtu odplačal glavnico in obljubljene obresti.

Zakaj je bonitetna ocena podjetja ali države sploh pomembna? Višja ocena bonitetne hiše za posamezni dolžniški instrument pomeni nižjo obrestno mero. Vlagatelji bodo raje posodili svoj denar posojilojemalcem, ki imajo visoko boniteto, ker zaupajo v oceno bonitetne hiše, da so posojilojemalci sposobni poravnati svoje obveznosti. Obrestna mera, ki jo vlagatelji zahtevajo za posojeni denar, je obratno korelirana s kreditno sposobnostjo posojilojemalca. To pomeni, da močnejši posojilojemalci plačajo vlagateljem nižje obresti, šibkejši pa morajo plačati višje obresti.

Povedano preprosto, vlagatelji za večje tveganje zahtevajo več denarja, za nižje pa manj. Bonitetne hiše analizirajo tveganje posameznega posojilojemalca in podajo oceno, na podlagi katere se vlagatelji nato odločijo, kateremu posojilojemalcu bodo posodili oziroma katere dolžniške instrumente bodo kupili.

Tri največje svetovne bonitetne agencije so Standard&Poor (S&P), Moody's in Fitch. Prva dva imata sedež v ZDA, Fitch pa je razpet med New Yorkom in Londonom. Tržni delež družb Standard&Poor in Moody's naj bi bil okoli 40 odstotkov na vsakega, Fitch pa naj bi si lastil okoli 15 odstotkov trga. Tri največje bonitetne hiše pa kontrolirajo 95 odstotkov celotnega ameriškega trga. Vseeno pa te številke še vseeno nekoliko podcenjujejo moč Standard&Poor in Moody's, ker na ameriškem dolžniškem trgu velja pravilo, da oceno dolga podata Mooody's ali S&P in le priložnostno Fitch.

S&P, Moody's in Fitch pa nimajo le prevladujočega tržnega deleža v ZDA, ampak tudi po svetu. Ob tem pa se pojavlja veliko dvomov in kritik nad poslovanjem teh bonitetnih hiš. V Evropi tako postajajo vse glasnejše govorice, da bo Evropska unija sama ustanovila lastno bonitetno hišo, ki bo delovala ločeno od treh največjih in pod drugačnimi pogoji kot S&P, Moody's in Fitch. Na svetu sicer po aprilskih podatkih posluje okoli 72 bonitetnih hiš.

Bonitetne hiše so v zadnjih letih, še posebno od krize leta 2008, pod močnim pritiskom kritik o kakovosti njihovega dela oziroma analiz. Veliko poznavalcev trdi, da so slabi finančni napovedovalci, prepočasni pri zaznavanju negativnih trendov pri izdajateljih dolžniških papirjev, ki jih spremljajo, in prepozni pri reviziji lastnih ocen. Kritike pa letijo tudi na problem konflikta interesov, ker družbe (izdajatelji dolžniških finančnih instrumentov) same izberejo in plačajo bonitetno hišo.

Raziskava iz leta 2008, ki so jo opravili finančni strokovnjaki pri institutu CFA, je pokazala, da 11 odstotkov vprašanih trdi, da so videli, kako so bonitetne hiše dvignile oceno pod pritiski izdajateljev obveznic. Leta 2003 pa je podobno študijo opravila ameriška centralna banka Fed, ki je problem konflikta interesov opazila, vendar naj bi šlo le za manjše nepravilnosti, ker naj bi bonitetne hiše veliko bolj skrbel njihov ugled kot zadovoljstvo njihovih strank, ki jih preverjajo.

V Evropi se tako že govori o morebitni ustanovitvi Evropske bonitetne agencije, ki bi zmanjšala odvisnost podjetij od treh največjih bonitetnih hiš S&P, Mooody's in Fitch. Ustanovitev take agencije pa naj bi evropski proračun stala 300 milijonov evrov. Po nekaterih podatkih naj bi ta agencija za analizo plačilne sposobnosti podjetij računala polovico manj kot zaračunajo tri največje, ker bi bonitetno oceno plačali vlagatelji in ne izdajatelji dolžniških finančnih instrumentov. Vseeno pa so pogovori o ustanovitvi Evropske bonitetne agencije še v povojih.