Težki časi čakajo zagovornike biogoriv. Naftni koncerni so razjarjeni, saj se za proizvodnjo liter biogoriva porabi preveč fosilnih goriv, prav tako pa poudarjajo, da je s poljščinami, ki so potrebne za pridelavo biogoriva, zasajenih preveč polj, ki so bila sprva namenjena za prehrano ljudi in živali. Prištejmo k temu dejstvu še redkost hibridnih vozil in nepraktičnost elektro pogona, pa bomo dobili občutek, da so biogoriva le za zanesenjake.

Zagovorniki pa trdijo, da so argumenti naftnih kartelov slabotni, saj se tehnologija in izkoristek pridelanih poljščin naglo razvijata. Hibridni in električni avtomobili na tako naglo razvijajočih trgih, kot sta Kitajska ali Indija, ne bodo nikoli množično zastopani, a vendar se pogonu na etanol obeta svetla prihodnost. Etanol je poceni, postopek pridobivanja je preprost, tako da bi lahko kar 80 % avtomobilov, ki bodo prišli na trg v prihodnjih 10 letih, uporabljalo tovrstno gorivo, ki pri izgorevanju le minimalno obremenjuje ozračje.

Dejstvo je, da se etanol ne prideluje le iz koruze ali krompirja, preizkušajo tudi postopke pridobivanja iz žagovine, lubja, podrastka in drugih biomaterialov, neprimernih za prehrano, ki se zlahka sejejo in dajo dober hektarski donos. Kljub vsem naporom pa pridelovalci biogoriv ne verjamejo, da jih bodo vlade po svetu odločno podprle, saj naj bi bilo lobiranje naftnih kartelov premočno in preveč vplivno.

Subvencioniranje poljščin, namenjeno predelavi, v času gospodarske krize naglo upada, vlade pa se zaradi zaščite in ohranitve domačega gospodarstva ne držijo najbolj sprejetih okoljevarstvenih protokolov. Pionirji biogoriv si želijo, da bi njihove tvegane raziskovalne projekte investitorji financirali v tolikšni meri, da bi postali dovolj razviti in ekonomični, saj bodo le na ta način biogoriva postala zanimivejša in sprejemljivejša za vlagatelje. A najprej bo treba spremeniti mišljenje, šele takrat se lahko razvoj začne.