Te dni v Ameriki največ pozornosti poleg prodaje varčnih avtomobilov namenjajo finančni nesramnosti, ki jo je zakuhal borzni posrednik Andrew J. Hall. Temu namreč pogodba, ki jo je podpisal z banko Citigroup pred njenim kolapsom, garantira kar 100 milijonov dolarjev nagrade za njegovo delo. Težava ni v tem, da Andrew Hall ni upravičen do nagrade, saj mu jo garantira veljavna pogodba, ampak v tem, da so banko, ki mu jo bo morala izplačati, rešili ameriški davkoplačevalci s finančno injekcijo, vredno kar 45 milijard dolarjev. Jeza je na vrhuncu in različna menenja kar dežujejo.

Medtem ko navadni državljani že brusijo vile in kose, če bo do izplačila res prišlo, so si pravni strokovnjaki enotni: če je pogodba veljavna in njegovo delo opravljeno, mu mora banka denar izplačati.
Korporativne plače so, kot kaže, glavna težava Baracka Obame, saj se je v podobnem položaju znašel že pri podjetju AIG, v katerem so hoteli za nagrade vodilnim v podjetju nameniti kar 165 milijonov dolarjev, podjetje pa je preživelo krizo le po zaslugi milijard iz davkoplačevalskih žepov. Napaka je bila storjena že ob sprejetju zakonov, ki so omogočili prejetje državne pomoči, saj z njimi niso razveljavili pogodb, ki omogočajo astronomske nagrade. Ljudje so prišli na ulice, najbolj jezni pa so se odpravili kar k lakomnim direktorjem domov, kjer so glasno izrazili svoje nestrinjanje.

Poročilo tožilca iz New Yorka, kjer domujejo vse velike finančne korporacije, je pokazalo, da naj bi kar 5000 zaposlenih v podjetjih, ki so prejela finančno pomoč, lani dobilo najmanj milijon dolarjev. Če imate težave z računanjem, to je skupaj najmanj 5 milijard dolarjev.

Na Andrewa J. Halla smo lahko malo jezni tudi Slovenci, saj je dobičke koval predvsem na račun špekuliranja s ceno nafte, s pogodbami, vrednimi milijarde dolarjev, pa je znatno vplival tudi na višanje cen, ki jih na koncu plačujemo potrošniki po vsem svetu. S svojimi posli je v več letih banki Citigroup prinesel 2 milijardi dolarjev dobička, zaradi česar mu sedaj ta dolguje omenjenih 100 milijonov dolarjev. Znan je po zelo ekstreminh dejanjih. Medtem ko pri finančnih poslih, vezanih na nafto, udeleženci nafte nikoli ne vidijo, ampak zgolj trgujejo s pričakovanji, je Andrew J. Hall v preteklosti že kupil nafto, jo spravil v najete supertankerje, ki so nato lebdeli na vodi, dokler se cena ni toliko dvignila, da je pokrila ceno najema in začela prinašati dobičke.

Da bi se poslovnež sam odpovedal denarju, ne gre pričakovati, saj je pregovorno znan po svoji trmi. Tako se je zaradi 25 metrov dolge betonske skulpture, ki jo je brez dovoljenja oblasti postavil na svojo trato, z lokalno skupnostjo več let tožil, zgodba pa se je končala šele na vrhovnem sodišču, kjer je finančni mogul izgubil. Vse, kar bi moral storiti, je vložiti prošnjo za dovoljenje. Kip je nato podaril muzeju.

Težava je tudi v pomembnosti famoznega Andrewa J. Halla. Človek, ki je znan po jeklenih živcih in svoji umetniški zbirki, je eden največjih generatorjev dobička omenjene banke ter naj bi že razmišljal o ustanovitvi svojega podjetja. To bi za banko v težavah pomenilo velik udarec predvsem zaradi dejstva, da bi se mu pridružili tudi drugi kolegi.