Italijanska ekonomija je znotraj Evropske unije četrta največja, njihov dolg pa trenutno astronomski – 120 milijard evrov. Znakov, da se bo kaj zmanjšal, pa kljub varčevalnim ukrepom, ni. Vprašljivi so tudi zakoni, ki varčevalne ukrepe določajo, pred nekaj dnevi so namreč ujeli premierja Silvia Berlusconija, kako je hotel enega od zakonov napisati tako, da bi se njegovo podjetje izognilo plačilu 560 milijonov evrov kazni, ker si je konec osemdesetih let s podkupovanjem sodnika pridobilo lastništvo nad največjo italijansko založbo Mondadori.

Poleg korupcije pa Italijansko ekonomijo težijo stari, globoko zakoreninjeni strukturni problemi:

- Večina gospodarstva je sestavljena iz majhnih družinskih podjetij in peščice državnih gigantov. Na italijanski borzi kotira le 331 podjetij.

- Zaposlena je le približno polovica žensk – 51,6%, kar je tretji najnižji rezultat med državami članicami OECD.

- Večina 'državnih gigantov' so banke in storitvena podjetja. Med industrijskimi panogami še najbolj izstopajo kemična, farmacevtska, računalniška in prehrambena dejavnost.

- Močni sindikati so delavcem izborili kar nekaj pravic. Kar je po svoje dobro, a ko imajo v državi svoj sindikat še varuške, se je to obrnilo proti delavcem. V takšnem okolju, se pritožujejo delodajalci, je težko odpuščati, zato pač ne zaposlujejo.

- Nizka mobilnost. V Italiji se (skoraj) nihče ne seli. Vsaj zaradi iskanja službe ne. Družinske vrednote in pripadnost so zelo pomembne. Po drugi strani pa v nekaterih krajih pač ni služb, a ljudje tam vseeno stagnirajo celo življenje.

- Državni aparat je VELIK. OECD je poročal, da javni sektor zapravi 51,7% BDP. Podatek je za leto 2009.

- Premier se je očitno bolj kot z vladanjem, ukvarjal z 'bunga bunga seks zabavami'. Marsikdo je prepričan, da je Silvio Berlusconi že predolgo na oblasti, da pa bodo spremembe zaradi korupcije in nepotizma tudi po njegovem odhodu, težke.

- Pravosodni mlini meljejo izjemno počasi.

- Država je za tuje investitorje precej zaprta. Po podatkih OECD naj bi bilo v Evropi težje poslovati le še v Grčiji. Svetovna banka pa je po prijaznosti za tuje investitorje Italijo uvrstila na 80. mesto. Kar pomeni, da je lažje poslovati celo v Namibiji.

- Leta 1980 je bila Italija top priljubljena evropska turistična destinacija z 9% tržnim deležem v svetovnem merilu. Zdaj je ta delež 5%, enak kitajskemu in manjši od španskega in francoskega.

Marsikdo ne plačuje davkov. Finančno ministrstvo ocenjuje, da Italijani na leto utajijo neverjetnih 100 milijard evrov.

- Rast BDP je nižja od 4% že vse od leta 1988.

- Italijanska vlada načrtuje obsežno privatizacijo, prodali naj bi za okoli 30 milijard državnega premoženja v obliki treh državnih podjetij. Zanimanja za nakup na ni.

- Wall Street Journal poroča, da so delnice petih največjih italijanskih bank so od začetka lanskega leta izgubile okoli 27% svoje vrednosti.

- Politične zdrahe uničujejo prizadevanja za varčevalne ukrepe. Je pa Berlusconi obljubil, da na naslednjih volitvah ne bo več kandidiral za položaj predsednika vlade.

- Moody's je bonitetno oceno Italije znižal na Aa2.

Seveda pa – kljub zagotovilom predsednika Danila Türka, pod Najevsko lipo, da Sloveniji ne grozi nobena velika nevarnost, in da so ideje o kakšnem grškem scenariju naravnost smešne, to ne pomeni, da je Slovenija na odlični poti. Preverite, na katero neslavno mesto smo v zadnjem času napredovali na lestvici držav, ki se jim je močno povečala možnost za bankrot.

Nas že spremljate na Facebooku?