Prisilna poravnava (tudi reorganizacija) je postopek sanacije dolžnika v finančnih težavah, ki je reguliran z zakonom, predlaga se jo lahko pred ali med stečajnim postopkom. Navadno prisilno poravnavo predlaga dolžnik sam, saj bi z zmanjšanjem svojih obveznosti v bodoče posloval pozitivno. Upniki navadno potrdijo predlog prisilne poravnave, saj so na ta način praviloma poplačani v večji meri, kakor v primeru takojšnjega stečaja.

Razloga za predlog prisilne poravnave ali stečaja sta dva – plačilna nesposobnost (insolventnost) in prezadolženost. Plačilno nesposobni dolžnik ne more plačevati tekočih zapadlih obveznosti.

Lahko, da je njegovo premoženje večje od njegovih dolgov, a ga ni mogoče hitro unovčiti, zato ni sposoben poplačati upnikov takrat, ko zapadejo obveznosti.

Prezadolženi dolžnik morda še lahko sproti poplačuje svoje obveznosti do upnikov, vendar pa so njegovi dolgovi skupaj večji od njegovega premoženja, posledično bo v prihodnosti postal nelikviden. Navadno je insolventnost dosti bolj pogost razlog za začetek stečaja ali prisilne poravnave kot pa prezadolženost.

Prisilno poravnavo vodi senat treh sodnikov, ki lahko določi upravitelja prisilne poravnave, sicer to postane predsednik senata. Ob začetku postopka prisilne poravnave uvedejo tudi moratorij na potek izvršilnih postopkov proti dolžniku.

Upnike zastopa upniški odbor po imenovanju poravnalnega senata. Pride lahko do konflikta interesov, saj bodo tisti upniki, ki bi dobili v primeru stečaja več kot v primeru uspešne prisilne poravnave, prisilni poravnavi nasprotovali, zahtevali stečaj ali pa popolno poplačilo terjatev.

Dolžnik lahko edini predlaga začetek prisilne poravnave, a mora pripraviti načrt finančne reorganizacije, ki bi trajno rešili dolžnikov finančni položaj. Najpogostejši predlagani ukrep je znižanje in odlog plačila obstoječh obveznosti.

Načrt pogosto predvideva odpuščanje presežnih delavcev, odprodajo nepotrebnega premoženja ali prenos dela poslov na drugo pravno osebo. Prisilno poravnavo potrdi sodišče v primeru, da je zanjo glasovalo vsaj 60 odstotkov upnikov.

Lahko se zgodi, da dolžnik kljub potrjeni prisilni poravnavi svojih znižanih obveznosti še vedno ni sposoben izpolniti, takrat navadno sledi stečaj, v nekaterih primerih pa dolžniki potrdijo drugo ali celo tretjo prisilno poravnavo. Poravnava vedno pomeni, da dve stranki z medsebojnim popuščanjem na novo določita obveznosti. Medtem ko je prisilna poravnava zakonsko urejen sodni postopek, pa se pri prostovoljni poravnavi upniki sami dogovorijo z dolžnikom in poizkušajo doseči kompromis.

Kadar je dolžnikov več, se morajo s sprejetimi sklepi strinjati prav vsi, a so pri tem prosti, kako se bodo dogovorili in uredili medsebojne terjatve in obveznosti, saj tukaj v nasprotju s prisilno porovnavo ni določeno, koliko se dolg sme znižati, koliko let se bo odplačeval in podobno.

Stečaj

Stečajni postopek ali krajše stečaj se opravi nad dolžnikom, ki je dalj časa plačilno nesposoben ali pa je prezadolžen. Dolžnik lahko predlaga upnikom tudi sklenitev prisilne poravnave, ki mora biti uvedena pred začetkom stečajnega postopka. Stečaj lahko predlagajo upniki, dolžnik ali osebno odgovorni družbenik. Stečajni postopek opravlja stvarno pristojno sodišče, na katerega območju ima dolžnik svoj sedež.

Na dan začetka stečaja oblikujejo stečajno maso, ki zavzema vse premoženje, ki ga dolžnik ima. V stečajnem postopku se sredstva, ki gredo v stečajno maso, vnovčijo s prodajo premoženja dolžnika in morebitno izterjavo terjatev. Iz stečajne mase se najprej popolnoma poplačajo dolžnikovi upniki, delničarji se poplačajo šele, če je na voljo dovolj sredstev, poplačajo se v sorazmerju z nominalno vrednostjo njihovih delnic oziroma deležev.