Na koncu lanskega leta so ceno nafte dvignile predvsem napovedi o gospodarskem oživljanju v ZDA, ter napoved Evrope, da bo uvedla embargo na uvoz iranske nafte. Na evropsko grožnjo so se odzvali Iranci in zagrozili, da bodo blokirali Hormuško ožino, skozi katero gre kar 20 odstotkov vse svetovne nafte. Ne glede na to, da gre po vseh verjetnosti zgolj za kazanje in napihovanje mišic, se vsaka grožnja s prekinitvijo ali motenjem dobave nafte odrazi na njeni ceni.

Ko smo mislili, da se bo vse skupaj malček umirilo z napovedjo EU, da bo, če sploh bo, embargo na iransko nafto uvedla čez šest mesecev, se je zakuhalo v Nigeriji. Tam je država ukinila državne subvencije na energente in tako čez noč poskrbela za več kot sto odstotno rast cene bencina. Na to so se odzvali naftni delavci, ki so zagrozili, da bodo prenehali s črpanjem nafte, če vlada svojega ukrepa ne prekliče.

Na roko nam ne gre niti dejstvo, da je v zadnjih dneh močno upadla vrednost evra, kar avtomatično pomeni, da moramo za nafto plačevati več. Še konec oktobra smo za en evro dobili 1,4 dolarja, danes le še 1,27 dolarja.

Glede na to, da si naša vlada zaradi velike zadolženosti niti ne more privoščiti, da bi zmanjšala trošarine na bencin, si lahko tako v prihodnje obetamo le še podražitve bencina, ki je že sedaj za marsikoga predrag. Se bomo vožnji z avtom kar odpovedali?