Mediji so že aprila poročali, da kriminalisti preiskujejo prodajo 7,3 odstotka Istrabenza, v katero naj bi bila vpletena Bavčar in Šrot. Bavčar naj bi osnovni kapital za prevzem Maksime Holding, prek katere naj bi poskušal menedžersko odkupiti Istrabenz, pridobil prek verige transakcij s sedemodstotnim deležem Istrabenza, ki ga je Pivovarna Laško v začetku septembra 2007 prodala svoji hčerinski družbi Plinfin.

Kot poročajo Finance, naj bi Pivovarna Laško 6. septembra 2007 prodala hčerinski družbi Plinfin za 23 milijonov evrov, za polovico tržne cene. Pet dni po tem je Laško Plinfin prodalo blejski Sportini za samo 7.500 evrov. 1. oktobra 2007 je Sportina delnice Istrabenza, na borzi vredne dobrih 52 milijonov evrov, za 24,9 milijona evrov prodala družbi Microtrust, ki je bila v lasti Nastje Sušinskega.

Microtrust jih je še isti dan prodal naprej za 49,2 milijona evrov, mariborski finančni družbi Pom-Invest. Delnice so pozneje pristale pri Potezi Naložbe, ki je oblikovala skoraj četrtinski paket Istrabenza, konec marca lani pa pri družbah okoli šefa NFD Holdinga Staneta Valanta, ki se pogosto pojavlja kot eden izmed akterjev pri tovrstnih poslih.

V vrsti dvomljivih poslov pa obstaja sum različnih nečednih transakcij, ki jih bomo na Cekinu razložili na malo enostavnejši in bolj razumljiv način. V verigi sumljivih poslov s podjetjom Plinfin (hčerinska družba Pivovarna Laške), blejsko Sportino, Microtrust (v lasti Nastje Sušinskega), Pom-Invest in ostalih podjetij, lahko z veliko gotovostjo zatrdimo, da je šlo pri tovrstnih poslih za tako imenovano parkiranje delnic.

Gre za družbe, pri katerih podjetje, ki ima pri neki prevzemni tarči dolgoročni interes, preparkira delnice prevzemega podjetja tem dotičnem podjetju za določen čas. V tem času namerava prevzemnik urediti morebitne zaplete oziroma pripraviti teren za neposredno osvojitev. Značilnost koncentracije kapitala pa se kaže v tem, da obstaja velika verjetnost skrivnega usklajenega delovanja, ki ga kot rečeno imenujemo parkiranje delnic.

Delnice tako pridobivajo formalno različne fizične ali pravne osebe, ki na prvi pogled niso usklajene. V verigi transakcij pa za prevzemno ponudbo praviloma ni interesa, saj v danih trenutkih ni dovolj sredstev. Pri tem naj opozorimo, da ni nujno, da so vsa omenjena podjetja zares parkirišča.

Nekatere družbe so lahko ustanovili posamezniki (med njimi so tudi nekateri direktorji ali celo borzni posredniki), ki si želijo z njimi zgolj olajšati trgovanje. Teoretično gledano se lahko za vrsto podjetij skriva zgolj en posameznik, želen managerski prevzem Istrabenza iz strani Bavčarja pa je lep dokaz, da to ne obstaja le v teoriji, ampak se kaj hitro lahko to zgodi tudi v praksi.

Skrbni pregledi nadzornih institucij pa lahko odkrijejo tudi marsikaj drugega, kar ni neposredno povezano s pridobitvijo lastniškega deleža. Tako je bilo, na primer, pri znanem nakupu Mercatorja ugotovljeno usklajeno delovanje Pivovarne Laško in Istrabenza. Urad za varstvo konkurence je ugotovil monopolno združevanje lastnikov z namenom prevladujočega položaja na trgu in odvzel lastnikoma glasovalne pravice pri upravljanju Mercatorja.

Obe podjetji sta želeli prodati deleže v Mercatorju, kar pa ni bilo tako enostavno, saj sta morala uradu in agenciji dokazati, da pri morebitni prodaji nekemu kupcu ne bo šlo zopet za parkiranje delnic oziroma le preložitev lastniških deležev v prijateljske družbe. Sumljive transakcije tako pogosto nakazujejo na prijateljske nastope skupine podjetij z namenom, da se izognejo prevzemu tarče, parkiranje delnic pa je pri tem le eno izmed orodij za to početje.

Sicer pa sploh ni nujno, da je skupno delovanje zapisano v kakršnikoli pisni pogodbi, saj se podobne poteze lahko sklepajo tudi na podlagi ustnega dogovora, pri čemer mora biti seveda prisotna velika mera zaupanja. Sicer pa je tovrstno skupno delovanje možno tudi ugotoviti ali izmeriti, saj se pogosto za sabo pušča dokaze, ki nakazujejo na nenavadno stopnjo skladnosti posameznih družb.

Čeprav lahko nadzorne institucije in organi tovrstno obliko gospodarskega kriminala kaznujejo na različne načine (visoke denarne kazni, zaporna kazen itd.), pa nam večletna zgodovina kaže, da temu še zdaleč ni tako, saj se je težko spomniti primera, kjer bi odgovorna oseba, za mnoge bolj poznana beseda tajkun, odgovarjala za vso nastalo škodo. Morda pa je agresivna preiskava Boška Šrota in Igorja Bavčarja dokaz, da se je vse skupaj končno začelo premikati v pravo smer.