Naša tokratna sogovornica, glasnica uspeha, je Marinka Dobnik, lastnica in ustanoviteljica Čokoladnega ateljeja Dobnik. Že dve desetletji s svojimi čokoladnimi dobrotami razveseljuje sladokusce po vsej Sloveniji in že nekaj let tudi v sosednji Avstriji. Njena zgodba je nekaj posebnega. Ko smo se srečali z njo v enem izmed njenih lokalov, nam je že po nekaj stavkih o sebi in o svoji podjetniški poti začela razlagati s takim navdušenjem, kot bi ga lahko pričakovali le pri človeku, ki je ravnokar zaužil najslajši košček čokolade. Pove, da je imela življenje, s katerim bi bil vsak povprečen človek lahko več kot zadovoljen. Bila je profesorica angleščine in francoščine, imela zanesljivo službo, ki jo je rada opravljala, prijetno delovno okolje in številne izzive. Zakaj torej podjetništvo?

''Če me vprašate, zakaj podjetništvo, vam ne bi znala popolnoma natančno odgovoriti. Morda sem se želela osamosvojiti, tako kot se je osamosvajala Slovenija. Tu naredim vedno neko paralelo, ker sicer ne najdem odgovora. Je pa res, da sem po naravi taka, da težim k temu, da ljudi razveseljujem, v domačem okolju, v prijateljskem okolju, med kolegi ... In tako se mi je zdelo, da bi morda razveseljevala ne samo mladih ljudi, ampak malce širšo populacijo. In ker sem kot jezikoslovka ogromno potovala po svetu, sem opazila, da v Sloveniji ni bilo vitrin, kjer bi lahko izbral, en bonbonček, pa drugi bonbonček, tretji ... ampak si imel bonboniere in konec.''

Vsak podjetnik vam bo povedal, da je pot od ideje do realizacije najtežja. Marsikateri uspešni podjetnik zna povedati, da vmes včasih poseže tudi usoda. Tako je tudi naša sogovornica spoznala prijatelje iz Belgije, s katerimi so nekaj časa uživali v pralinejih, po katerih je ta država znana, nato pa jih je zaprosila, če bi jo spoznali s katerim izmed čokoladerjev, ki jih izdelujejo.

''Močno so se potrudili in so našli dva čokoladerja, ki sta me sprejela; en za pol dneva, drugi za dan in pol in tako se je začela vsa moja zgodba o čokoladi.''

Če so bili začetki narejeni ob prijateljih in učenju od velikih mojstrov, pa so tisti najtežji začetni koraki običajno narejeni veliko manj glamurozno.

''Kar se tiče kapitala, sem začela praktično iz nič. Takrat sem si prinesla čisto navadno posodo, ki je delovala na bazi vroče vode oziroma sopare in sem tako začela v lastni hiši, kjer smo imeli dovolj prostora. Tako sem eno izmed sob spremenila v delavnico, kmalu se je izdelovanju čokolade prilagodila še garaža in tako se je začela proizvodnja. A po pravici povedano, o marketingu in predstavitvi nisem imela pojma. Zelo hitro sem se začela počutiti kot akviziterka. Ne vem, zdelo se mi je, da me ljudje tako gledajo. Na začetku sem se začela obračati na svoje stanovske kolege, hodila sem po šolah, za praznike, pred božičem, novim letom in za valentinovo, tudi za veliko noč sem si že drznila in tako hodila na okrog in ponujala. In nato je šla reklama od ust do ust. Nikakor drugače.''

Zgodba o čokoladnih dobrotah se je tako širila po Sloveniji in se čez čas pojavila tudi v eni izmed takrat popularnih ženskih revij, ki je z gospo Dobnik naredila daljši intervju, ki so ga naslovili z izjavo enega od njenih nekdanjih sodelavcev: ''Ali si zato napravila faks, da zdaj cukre delaš?''

''Ta članek je bil tako odmeven, da so ljudje začeli prihajati k nam v hišo. In ker nisem imela nekega prostora, ki bi bil namenjen sprejemanju strank, smo se tako s strankami družili v dnevnem prostoru ali na terasi, kadar je bilo vreme primerno. Skratka popolnoma drugačno vzdušje, kot smo ga vajeni v normalnem marketingu.'' A na tak način je prišla do prvih večjih strank, ki ji ostajajo zveste še danes. Z veseljem omeni Maximarket, ki je prvi začel prodajati njene sveže čokoladne izdelke, pa legendarno catering družino Jezeršek in etnologa dr. Janeza Bogataja, ki je veliko prispeval k dvema unikatnima izdelkoma, ki sta lahko v ponos ne samo Čokoladnemu ateljeju Dobnik, ampak celotni Sloveniji: Fige Prešernove in Frančeve čvešpe.

Kljub temu da so njihovi izdelki pogosto del protokolarnih pogostitev in daril, da so naredili torto za aktualnega predsednika države, gospa Marinka še vedno rada potopi roke v čokolado.

''Morda ne boste verjeli in bi morali vprašati moje zaposlene, ampak vsak dan! Jaz obvladujem procese na vseh nivojih. Najprej sem bila sama in sem odigrala vse vloge: od nabavitelja, prodajalke, proizvajalke, distributerja do čistilke ... vse sem bila v eni osebi in mene ne more nihče okoli prinesti, kot se reče. Ne v delavnici ne kje drugje. Enostavno zaradi tega, ker sem v tem doma. In še sedaj. Samo da stopim v delavnico, že vidim, kje je potrebna moja pomoč, kje je potrebno kaj popraviti, kaj pokazati, kje kaj pokritizirati, kje pohvaliti. Vsak dan.''

Pojesti čokolado ni problem. Težje se je ustaviti. Najtežje pa je izdelati okusno sladico na najvišjem kakovostnem nivoju, če nimaš nikakršnega predznanja.

''Mislim, da sem krasen primerek za trditev, da tudi če nič ne znaš, se lahko vsega priučiš. Samo volja in trdo delo. In imeti vizijo pred seboj. In jaz sem imela vizijo: preplaviti Slovenijo s svojimi vrhunskimi izdelki, ki bodo naravni, brez konzervansov in vedno sveži. In na tem delam. Saj meni ni bilo treba pustiti službe. Ampak tako me je veselilo. Takšna strast do čokolade me je zagrabila ... Ampak tudi doma sem bila vzgojena v tem duhu: kuhati in peči le najboljše.''

''Torej nihanje cen je res veliko. Povpraševanje po čokoladi, po kakavovih zrnih vztrajno raste. Tudi nekatere plantaže, kar se dogaja vsepovsod, so doživele neko vrsto bolezni. In preden se nasadi obnovijo, traja. Torej kakavovo zrno na tržišču je drago. In kako jaz temu sledim? Jaz ne morem dobavitelja surovin na mednarodnem tržišču prepričati, da mi bo dobavljal po stari ceni. Jaz sem pač takšna, da se odločam na podlagi čustev in tako ohranjam nizke cene. Kar me potem močno, močno tolče po glavi. In hvala bogu se je našemu družinskemu podjetju pridružil moj sin David, ki je vešč marketinga in ima na tem področju zelo dobre izkušnje in ni tako sentimentalen glede tega, kot sem jaz.''

''Veste, on me nato vpraša: ' Mama že dve leti nisi dvignila cen. Kako to?' In jaz mu odgovorim: 'Ja zato, ker se mi ljudje smilijo'.''

Sinu Davidu pripisuje tudi velike zasluge za to, da so uspeli odprti tudi lokal v Avstriji, natančneje v Celovcu. Kot podjetnica je opazila kar nekaj bistvenih razlik med poslovnim okoljem v Sloveniji in naši sosednji državi, ki jo naša sogovornica opiše kar kot 'gor'.

''Razlike so najprej v delovni sili. Delovna sila je 'gor' precej bolj zahtevna, v smislu, da vedo, kaj želijo. Prišle so gospe na razgovor in rekle: 'Želim delati 15 ur, 20 ur ali 30 ur.' Niti ena ni želela delati 40 ur. 'Želim imeti takšno plačo in toliko in toliko dopusta.' Tega pri nas ne doživiš. Ampak! Po mesecu in pol meni ni bilo več treba obiskovati trgovine vsak dan, ampak sem lahko hodila le še enkrat ali dvakrat na teden. V Sloveniji pa sem morala biti pri vsakem našem lokalu ali trgovini prisotna vsak dan vsaj leto, leto in pol. Veste, 'gor' imajo čisto drugačno odgovornost, kot jo imamo mi. Pri nas si priden delavec, ki prideš ob tisti uri in greš od drugi uri, in boš pač delal več, le če bo delodajalec to zahteval. Ampak nikakor po lastni iniciativi ali pa, ker bi delo to zahtevalo. Prodajalke v Avstriji so tudi zelo ozaveščene, saj so polne predlogov, kako kakšno stvar izboljšati, kako bolje zapakirati, kako kakšen izdelek približati avstrijskemu kupcu, kar pri nas malce pogrešam.''

Razlike pa niso samo pri delavcih, Avstrijci se od nas razlikujejo tudi kot kupci.

''Kot kupci pa so Avstrijci zelo zahtevni. Težko jih je potegniti iz njihove tradicionalnosti, iz njihovih čokoladnih izdelkov, saj jih imajo zelo veliko. Mi v Avstriji delujemo pod blagovno znamko Art de chocolat in prepričati jih, da je Art de Chocolat pred njimi z nečim, kar jim bo mogoče bolj všeč od tistega, česar so vajeni, je trajalo skoraj dve leti. Kot stranke se redno vračajo, a ne zapravljajo. Slovenci radi zapravljamo, tudi takrat, ko nimamo, Avstrijci pa imajo, a potrebujejo poseben 'uržah', razlog za nakup. Morajo imeti rojstni dan, velik obisk ali pa velik praznik.''

Medtem ko počasi zaključujemo naš pogovor in nam pogled vedno bolj pogosto uhaja k mamljivim izdelkom v vitrinah, jo povprašamo še, kaj bi svetovala tistim, ki se na podjetniško pot odpravljajo v teh težkih časih.

''Če bi odgovorila s svojimi čustvi, bi rekla, sledite tistemu, kar vas veseli, tistemu, kar je vaša strast. Da pa bi bil lahko uspešen tudi v današnjem času, je potrebno vložiti v nekaj, po čemer je povpraševanje na tržišču. Moja pot je bila dolga. Prepričevala in izobraževala sem tako potrošnike kot poslovne partnerje, današnji podjetniki pa za to nimajo časa. V obdobju globalizacije je konkurenca prehuda. Na trgu je potrebno nastopiti s tistim, kar se potrebuje in za kar se ve, da se bo obrnilo. A ne misliti, da se bo kaj naredilo samo. To je garanje. Tudi če imaš kapital, moraš biti zraven. Brez podjetnika ni nič!''

Tako smo zgodbo o njeni dosedanji podjetniški poti zaključili z manjšim profesorskim nasvetom. Potem smo si iz vitrine izbrali svoj košček raja, se pridružili številnim na vrtu njenega lokala, ugriznili in se prepustili okusom. Tokrat se bo pogovor namesto s piko zaključil z: MMMMMMMM