In ugotovila sem, da je bil prvi razlog za to, da omenjeni zidar za delo, ki ga je opravljal, ni imel nobene šole. Veste, to je bilo obdobje 'splošne gradnje', ko so bili vsi v službi do dveh popoldne, potem pa so si gradili hiše. In od takrat izvira, da se na zidarstvo vsak spozna, in to je eden od razlogov, da je naše zidarstvo tam, kjer je. Tudi naša kriza deloma izvira iz tega, da so stanovanjska naselja gradili pravniki, ekonomisti, komercialisti, ki niso poslušali niti enega predmeta iz gradbeništva. In na žalost taki tudi odločajo o gradbenih dovoljenjih."

Zanimanje za gradbeništvo in poučevanje je prvič povezala, ko je sodelovala pri ustanovitvi javne Srednje gradbene šole Kranj: "Na majhni poklicni šoli, na kateri smo izobraževali orodjarje, elektrikarje in slikopleskarje, so ukinili dva programa. In ostali smo samo z oddelkom slikopleskarjev, ki so ga v glavnem obiskovali učenci iz posebnih šol in otroci obrtnikov. In iz tega oddelka smo ustvarili javno Srednjo gradbeno šolo Kranj, ki je imela nato v 12 letih toliko vpisa, da so se v krajevni skupnosti Kranj – Center celo pritožili, da je center preobremenjen z dijaki. Na tej šoli sem tri mandate delovala kot ravnateljica, ko bi morala začeti še četrtega, me je kolektiv potrdil, svet šole pa ne. Zato sem se odločila, da ustanovim zasebno šolo in grem s svojo idejo po zasebni poti naprej. Februarja 1996 si pri nas že lahko ustanovil zasebno šolo in mislim, da sem bila tako prva, da na statističnem uradu še vedeli niso, da je to mogoče."

"Prvo licenco sem dobila zelo hitro. Mogoče tudi zato, ker so mislili, da bom propadla. Vso ostalo dokumentacijo sem pridobila veliko težje. Tako smo začeli poklicno šolo in imeli prvo leto 37 vpisanih, nato pa vsako leto več. Največje število študentov, kar smo jih imeli vpisanih v času našega delovanja, je bilo 300, kar je na primer velikost povprečne šole na Finskem."

Darinka Rakovec meni, da je izredno dobro, da imamo zasebno šolstvo, saj prinaša dodatno ponudbo in konkurenco. A zaveda se, da imamo v Sloveniji dobre zasebne in javne šole, a ravno tako kar nekaj slabih. EDC Kranj se je s 16 leti delovanja na prostem trgu dokazal. Kot izvemo, v tem času niso dobili niti evra državnega denarja: "V 16 letih od države nismo dobili niti evra. Zdaj, ko smo v EU in ker gre za deficitarne poklice, so lahko slušatelji, ki so izpolnjevali pogoje, preko skladov ter iz zavoda za zaposlovanje dobili subvencijo, s katero jim je bilo olajšano plačilo šolnine, a so morali za to oddati kup dokazil in opraviti z goro birokracije.V letu 2013 pa so tudi te subvencije ukinjene."

Na EDC Kranj so se posvetili zgolj izobraževanju odraslih, za kar nam Darinka Rakovec našteje več razlogov: "Zato da ne delam konkurence svoji bivši šoli, sem se odločila, da se bom posvetila zgolj izobraževanju odraslih. Javne šole se s tem namreč ne ukvarjajo, izobraževanje odraslih jih namreč ne zanima. Ker je postopek in sistem tu bistveno drugačen kot pri mladini. Tako mi za koncesijo za izobraževanje mladine nismo nikoli zaprosili. Poleg tega so ljudje, ki na šolo prihajajo iz podjetij, kjer že opravljajo poklic, za nas neprecenljiv vir informacij, saj v učilnice prinašajo konkretne primere iz gradbišč, iz prakse in s pomočjo predavateljev, preko šolskih in diplomskih nalog rešujejo resnične težave."

Tudi predavatelji na šoli prihajajo iz prakse. Šola ima kar 40 zunanjih sodelavcev, katerih vlogo Darinka Rakovec zelo ceni: "Vedno mi je bilo jasno, da šola raste in pade s kadrom. Zato smo temu od vsega začetka dajali največji pomen. Zaposlene smo zato vedno dobro plačevali. Kader mora biti motiviran tako notranje, tako da mu je všeč to, s čimer se ukvarja, kot tudi materialno. Vedela sem tudi, da v gradbeništvu Slovenci nimamo dobre učne literature in morali smo stimulirati naše predavatelje, da so začeli pisati skripte za naše dijake in študente. Začeli smo s poklicno šolo, dobili licenco za tehnika, leta 2003 pa pričeli z višjo šolo. Zdaj nadaljujemo po vertikali do visokega strokovnega študija. Visoka šola za gradbeno inženirstvo Kranj (VŠGI) je akreditacijo že pridobila.Vedno pa bomo ostali v stroki, saj nimamo afinitete, da bi šli v znanstveni študij. To naj počnejo v Ljubljani in Mariboru. Mi nimamo teh ambicij in tudi nimamo te opreme. Mi ostajamo tu, kjer bomo šolali za tiste poklice, za katere bodo ljudje lahko dobili službo."

Da bi šola vsako leto napredovala in vsakič znova izpolnjevala visoke standarde, ki si jih je zadala ustanoviteljica, vsako leto dvakrat med slušatelji izvedejo anonimno anketo in tako preverijo svoje delo. Kljub temu, da imajo 16 let izkušenj, jih rezultati še vedno presenetijo: "Včasih pokritizirajo kaj, za kar mi mislimo, da je super, in pohvalijo kaj, za kar mi mislimo, da je slabo. Rezultati ankete pa vplivajo tudi na izbiro predavateljev. S tistim, ki je s strani učencev oziroma študentov dvakrat negativno ocenjen, pogodbe ne podaljšamo. Treba pa je vedeti, da tisti, ki so vpisani k nam, od nas znanje in strokovnost pričakujejo. Gre za popolnoma drugačno populacijo od tiste najstniške, ki sedi v šolskih klopeh javnih šol in kjer je motivacija lahko velik problem."

K njim na izobraževanje svoje ljudi pošilja kar 150 podjetij. Nekatera vsako leto pet, nekatera enega, nekatera se na njih obrnejo na dve ali tri leta. Kar 80 odstotkov slušateljev tako že ima zaposlitev. Mnogi se po končanem izobraževanju odločijo tudi za samostojno podjetniško pot: "Mi smo podjetja uspeli prepričati, da je v kadre treba vlagati. Začelo se je tako, da so k nam pošiljali ljudi, ki so bili pri njih že zaposleni, a niso imeli prave izobrazbe. Podjetja, katerih poslovna filozofija temelji na kakovosti, se pogosto širijo. In takim nato na primer ni težko vzeti praktikanta, saj vedo, da če bo dober, mu bodo lahko ponudili tudi službo. Morate vedeti, da je tisti, ki pride na prakso, za podjetje nesporno moteči element. Vsak zaposleni mora v teh časih na svojem delovnem mestu delati 100-odstotno. S prihodom praktikanta pa se mora poleg svojih rednih delovnih obveznosti posvetiti še nekemu začetniku. V socializmu to ni bil problem, saj je bila to čast, da je bil nekdo mentor, in se je vsak z veseljem ukvarjal s tem. Danes, v tem v učinek usmerjenem gospodarstvu, pa je popolnoma drugače in se vsak otepa učnih delovnih mest."

Na koncu pogovora se dotaknemo še krize in težkih časov v gradbeništvu: "Kljub krizi podjetja še vedno svoje ljudi pošiljajo na izobraževanje k nam. Imeli smo izredno velik vpis in lahko rečem, da se bomo kar malce oddahnili in se bolj posvetili vsebini. Končno imamo več časa, da lahko razmišljamo o tem, kaj vse lahko izboljšamo. Zaradi manjšega obsega del v gradbeništvu tudi nimamo več težav z zagotavljanjem kakovostnega predavateljskega kadra."

A ko govorimo o krizi v gradbeništvu, Darinka Rakovec ne more mimo nekaterih stvari, ki so se dogajale: "To pomanjkanje same stroke in znanja v tej panogi je glavni vzrok vseh teh kriznih zgodb. Veste, če ljudje poznajo kalkulacije, potem vedo, koliko kaj stane, in jih ni mogoče zavajati. Tako pa imamo pri nas izredno slabo plačane zidarje in skorajda najvišjo ceno nepremičnin na kvadratni meter v Evropi. Ob tem je še kakovost gradenj slaba, kupci pa so popolnoma nezaščiteni, ker je zakonodaja slaba. Ker jo, spet, sprejemajo ljudje, ki se na tehnologijo ne spoznajo. Mi resnično izobražujemo tiste, ki imajo radi ta poklic in ki so radi gradbeniki. Takih pa je zelo malo. Ko ste pred krizo pogledali na naša gradbišča, ste lahko na obrazih zaposlenih videli, kako sovražijo svoj poklic. Zgodbe, ki so pozneje prišle v javnost, so tudi razkrile, zakaj je tako. In to ni naravno. Človek mora imeti rad tisto, kar počne."

Pri Darinki Rakovec o tem ni dvoma. Tisto, kar počne, tudi je.