Branka Slinkar je lastnica in direktorica podjetja Kompas Xnet, ki uspešno deluje na slovenskem trgu že vse od leta leta 1995. Prvi zametki podjetja segajo v leto 1989, v oddelek za informatiko takratnega turističnega podjetja Kompas Jugoslavija. V lastniški sestavi in v obliki kot ga poznamo danes, je podjetje Kompas Xnet nastalo leta 1995 in njegova prva, v začetku tudi edina, dejavnost je bilo računalniško izobraževanje. Izobraževanja, ki jih že od leta 2001 izvajajo kot certificiran Microsoftov izobraževalni center, potekajo na najvišjem strokovnem nivoju in so namenjena najbolj naprednim uporabnikom, informatikom. Poleg izobraževanja, ki še danes ostaja ena glavnih dejavnosti podjetja, so med bolj priznanimi slovenskimi podjetji na področju storitev razvoja poslovnih aplikacij po naročilu in internetnih strani. Pri tem vedno uporabljajo najnovejšo tehnologijo. Že kar tri leta so med vodilnimi ponudniki oblačnih aplikacij, torej spletnih strani in aplikacij, ki delujejo v oblaku. Svojim strankam nudijo tudi infrastrukturne rešitve, kot so vzdrževanje, pomoč uporabnikom, nadgradnje, sistemske integracije in namestitve programske in strojne opreme. Zadnja tri leta so v izjemnem porastu storitve s področja SharePoint 2010, ki predstavlja pomembno specializacijo podjetja, nekakšnega paradnega konja. To so dokazali tudi s certifikatom, saj so v Sloveniji edini izobraževalni center z GOLD kompetenco za SharePoint. SharePoint 2010 pa je Microsoftova platforma, ki omogoča odlično sodelovanje zaposlenih v podjetju, učinkovit dokumentni sistem, enotno vstopno točko in še mnogo več.
G. Slinkar, podjetnica ste že več kot 15 let. Kako vi vidite podjetništvo v Sloveniji skozi to obdobje. Kdaj je bilo za vas najtežje in kdaj najlažje?
Da bi lahko rekla, da je bilo kakšno obdobje izrazito lahko, se ne spomnim. Najprej je seveda tu težko začetno obdobje, v katerem smo morali poiskati storitve, s katerimi se bomo ukvarjali, in jih nato tržili, zgraditi je bilo treba neko prepoznavnost in pridobiti zaupanje s strani trga. Še posebej je bilo to težko v devetdesetih let, ko je bila na trgu prava poplava ponudnikov. Včasih smo se celo pošalili, da vsak, ki prodaja solato, nudi tudi tečaje in prodaja računalnike. Zaradi tega je nastal velik pritisk na cene in zelo nezdrava konkurenca vprašljive kakovosti. Po drugi strani pa je izobraževanje vedno na udaru, kadar pride do česar koli, pa naj bo to leto 2000, uvedba DDV-ja, uvedba evra ... Takrat imajo podjetja druge prioritete in je izobraževanje prvo, ki se mu odpovejo. Tako da je bilo za izobraževanje v vseh teh letih že veliko 'recesij'. To pa bi nas moralo vse zelo skrbeti, saj izobraževanje nikoli ne bi smelo biti strošek, ki se mu zlahka odpoveš, pač pa investicija. Povpraševanja po izobraževanju pa je že četrto leto precej manj, za ostale storitve, ki jih nudimo, pa so sedaj malce boljši časi.'
Kar se tega tiče, smo pri nas vedno konzervativno previdni. Meni je pri kadrovanju izredno pomembno, da so ljudje potencialni strokovnjaki. Tudi če kdo pri neki vsebini ni na najvišjem nivoju, je za nas izjemno pomembno, da se je pripravljen dodatno usposabljati, da ga zanimajo tehnologije, da mu učenje predstavlja nek dodaten izziv, potem je to potencialno dober kader za nas. Posebej pomembno je da je tej osebi poseben izziv kolektivno delo, saj smo le majhen kolektiv, v katerem individualizem nima prostora. Mi si moramo drug drugemu pomagati, drug od drugega se moramo učiti, prenos znanja je tisto, kar mora biti vsakemu od nas v krvi. Nihče ne more nečesa, kar je ugotovil, zadržati zase.
Tisto, kar pritegne ljudi, da se odločijo za delo pri nas, kljub temu da bi imeli v kakšnem večjem podjetju višjo plačo, pa je ravno priložnost za osebnostno rast, priložnost, da se dokažejo in naučijo novih stvari. Nudimo jim možnost dodatnega izobraževanja, tako gre vsak izmed našega tehničnega kadra vsako leto vsaj za en teden na šolanje v ZDA. Nudimo jim dostop do novih znanj, dostop do literature, do novih tehnologij, ki jih lahko pri nas testirajo.
Kako vi vidite današnjo krizo? Jo v vašem podjetju občutite, in kaj mislite, da bi se moralo zgoditi, da bi se čim prej končala?
Ključen problem te krize se mi zdi, da gre za krizo vrednot. Na trgu ni več spoštovanja, ni partnerskega odnosa, ni več lojalnosti strank. Partnerstva, ki se je gradilo skozi leta se ne ceni več. Žal se danes upošteva le še najnižja cena. Dosežek je, če si izpogajaš najnižjo ceno tudi, če ponudnika spraviš na kolena. Nihče pa se ne zaveda, da bo zaradi tega kakovost slabša, saj ponudnik ne bo imel sredstev, da bi se razvijal in izpopolnjeval, da bi lahko zagotavljal visok nivo kakovosti. Pri nas pa pri tem vztrajamo. Hočemo ponuditi najboljše storitve, zagotoviti najvišjo kakovost in biti do svojih strank odgovorni, korektni in jim zagotavljati podporo in pomoč tudi po opravljeni storitvi. Še vedno trdim, da je dolgoročno partnerstvo tisto, ki prinaša stranki ključno dodano vrednost. In zato je vredno plačati nekaj € več: podobno kot pri nakupu avtomobila: če hočeš zanesljiv in varen avto, z dobro servisno mrežo, potem nikakor ne kupiš najcenejšega.
Na področju izobraževanja bi morala poskrbeti, da bi šole začele dajati kadre, ki jih podjetja potrebujejo. Če pogledamo naše podjetje: mi ne moremo iskati programerja ali sistemskega inženirja na Fakulteti za računalništvo, ker ga tam ne bomo našli. Programerjev ne izobrazi fakulteta, ampak se poklica priučijo z delom ob študiju. Ampak taki so pogosto že oddani, razprodani. Tudi pri nas se je izkazalo, da praviloma zaposlujemo ljudi, ki so se pri nas kalili že kot študenti.
Kot drugo pa menim, da bi se morala politika počasi umakniti iz gospodarstva, se pravi, pustiti gospodarstvu, da se posveti svojemu poslanstvu, politika pa naj mu zagotovi potrebno infrastrukturo.
Da, to je zares hud problem. Ni rečeno, da je neka oseba v določenem trenutku odveč, lahko se pojavi le potreba po drugem profilu in se mora podjetje prilagoditi. Seveda najprej poskušaš poiskati notranje rezerve, narediš prerazporeditve, prekvalificiraš ljudi. Verjemite, nihče nima želje in nikomur ni v veselje nekoga odpustit. Vsakemu kadrovskemu delavcu, menedžerju oziroma meni osebno je to ena najtežjih stvari, ki se ti lahko zgodijo. A občasno se zgodi, da je taka potreba in takrat imamo delodajalci zelo zavezane roke. Imaš možnost, da nekoga odpustiš po krivdi ali pa iz poslovnih razlogov, ki jih moraš dokazati. Določba o odpovednem roku praktično velja za delavca ne pa za delodajalca. Ne vidim razloga, zakaj v pogodbi odpovedni rok, v katerem ima delavec čas poiskati novo zaposlitev.
Seveda boste rekli, ker bi množično prihajalo do zlorab in bi bili zaposleni v še hujših stiskah. Ampak tu se vrnemo na kraj zločina – ker smo pozabili na vrednote, zato je huda kriza: ni nam mar človeško dostojanstvo, kaj je v posamezniku dobrega, kako drug drugemu pomagamo, da bi skupaj imeli več. Vsak gleda zgolj na lastne koristi, četudi na škodo drugih.
Po drugi strani opažamo tudi absurdno situacijo, ko podjetje zaposlenim nudi privilegij, da jim financira izobraževanje, nato pridejona šolanje in so povsem nezadovoljni in se obnašajo, kot da so kaznovani. To na žalost kaže, da pri nas znanje in izobraževanje sploh ni cenjeno.
Če pogledava še položaj žensk v gospodarstvu, v podjetništvu: Ali Slovenija kot država ceni podjetnice?
Rekla bi, da ni kakšnih večjih težav in problemov, če se želiš dokazati, če imaš pravi način in znanje, kar dokazuje cela vrsta uspešnih podjetnic in menedžerk, ki vodijo manjša ali pa zelo velika podjetja. Tu in tam se seveda pojavijo primeri, ko te kakšen moški malce čudno pogleda, v smislu: 'Kaj pa boš ti? Imate kakšnega moškega, se bom jaz z njim zmenil', še posebej na kakšnem tehnološkem področju, in informatika je eno teh področij. Ampak to se da premagati. Obstajajo načini, kako to preprečiti, predvsem pa se je treba dokazati z delom in se držati svojih obljub.
Kaj bi svetovali ljudem, ki se danes odločajo za vstop v svet podjetništva?
Predvsem naj si na začetku nalijejo čistega vina, da to ni lahka pot, ampak precej trnova pot. Tukaj ni bogastva čez noč. Uspehi ne pridejo čez noč, še najmanj pa denar. Če hočeš biti uspešen, tega ne smeš meriti z milijoni na računu. Treba se je zavedati, da je uspeh tudi to, da si nekaj dobrega naredil. Dohodke je treba vlagati v razvoj, v nove stvari, boljše stvari, pa naj bodo to izdelki ali pa storitve.
Ceniti je treba pošteno delo. Storitev do naročnika moraš opraviti tako dobro, kot si obljubil. Prav tako pa moraš biti pošten do delavcev. Če nimaš korektnih odnosov z zaposlenimi, se ti bo slejkoprej zamajal stolček. Ta stavba, ki se ji reče podjetje, temelji na ljudeh, ki morajo biti zadovoljni, ki morajo imeti urejene pogoje za delo, ki morajo na delo hoditi z veseljem in biti brez skrbi, da bi lahko čez dan ali dva ostali brez zaposlitve. Na ta način bodo bolj ustvarjalni in lahko od njih pričakuješ več. Tudi če pride trenutek, ko je treba zategniti pas, ga bodo. To je tisto, kar je ključno. Moraš biti odkrit in se z njimi pogovarjati.
Še čisto na koncu: Na kaj ste v teh dvajsetih letih podjetništva najbolj ponosni?
Ravno na to, da zaposleni radi pridejo v službo, da so zadovoljni, da delamo dobro in da nas naše stranke poznajo po tem, da smo korekten in zanesljiv partner.
