Lahko bi rekli, da je Kristina podjetniško žilico podedovala po očetu. Nekaj časa je bilo celo mišljeno, da bo ostala doma in prevzela družinsko podjetje, a njena življenjska zgodba se je obrnila drugače. Leta 2009 je še kot študentka ustanovila podjetje, najprej zgolj v smislu "če bo šlo, bo šlo", a je hitro ugotovila, da je njena ideja dobra, saj ima strank in dela vedno več in že leta 2011 se je njen s. p. preoblikoval v d. o. o. s štirimi zaposlenimi.

"Na začetku mi je pomagal tudi partner. Predvsem z izdelavo spletne strani in marketingom, tako da s tem nisem imela nepotrebnih stroškov, saj smo začeli iz nič. Jaz nisem imela ničesar. Potem pa počasi rasteš. Lepo je, da ti stranke zaupajo, tudi ko se ti še učiš. Če danes pogledam nazaj, res, 'kapo dol' tistim strankam, ki so bile z nami na začetku," se Kristina danes z nasmehom spominja svojih prvih poslovnih korakov.

O začetkih podjetja Tiko Pro, katerega glavna dejavnost je pomoč podjetjem pri pridobivanju nepovratnih sredstev EU, nam pove: "Prve stranke smo dobili tako, da smo o svoji dejavnosti obvestili številna podjetja in na nas se je dobesedno usul plaz klicev. In tako smo imeli že prvo leto, čeprav smo začeli delati šele marca oziroma aprila, že 60.000 evrov prometa. Ob tem morate računati, da je v našem poslu tako, da od trenutka, ko začneš delati projekt, pa do trenutka, ko dobiš denar na račun, običajno traja dvanajst mesecev. Verjetno smo imeli nekaj sreče, da smo se pojavili v pravem trenutku, saj je bilo takrat objavljenih res veliko razpisov, podjetja pa še niso čisto natančno vedela, kako in na kakšen način se pravilno pripraviti."

Ko jo povprašamo o tem, kako je kot mlada podjetnica nadoknadila pomanjkanje izkušenj, nam med smehom odvrne: "Verjetno je bila velika prednost, da sem bila mlada in neumna. Pač šla sem delat in ničesar me ni bilo strah. Ampak če bi danes še enkrat odpirala podjetje, bi se stvari zagotovo odvijale drugače, saj razmišljaš o milijon napakah in težavah, ki se ti lahko primerijo. Takrat pa sem se pač prepustila toku."

V preteklem letu je podjetje ustvarilo že več kot 240.000 evrov prometa, se preselilo v nove poslovne prostore in se tudi kadrovsko okrepilo. "Danes smo strokovno veliko bolj podkovani kot na začetku. Letno za izobraževanje namenimo kar med 20.000 in 30.000 evrov za vse zaposlene, kar je za tako majhno podjetje kar velika številka. Pri vodenju podjetja mi mogoče še manjka malce izkušenj, a tudi to pride z leti." Kot nam pove, znanje nabirajo na številnih izobraževanjih, tudi pri konkurenčnih podjetjih. Sodelujejo tudi z Ekonomsko fakulteto v Mariboru, a doda, da se ji zdi izredno čudno, da čeprav je Slovenija že dolgo časa v EU, še vedno nimamo predmeta "pridobivanje nepovratnih sredstev". Svojo začudenost podkrepi še s podatkom, da se tega učijo tako hrvaški kot srbski študenti.

Ko pogovor zapeljemo k temu, na kakšen način sodelujejo s slovenskimi podjetji, se nam pridruži še Tjaša Milošič, prokuristka podjetja: "Rekla bi, da lahko naše naročnike razdelimo v tri skupine: prvi so tisti, ki kličejo in rečejo, naj jim uredimo sredstva, kot da je to nekaj popolnoma enostavnega. Na drugi strani so bolj pesimistična podjetja, ki menijo, da so ta sredstva za njih nedostopna in jih nikakor ne morejo dobiti, tretja pa so podjetja v zlati sredini, ki so na realnih tleh in se zavedajo, da to niso sredstva, ki bi jih lahko dobil čisto vsak, ampak je za to treba dobro planiranje in zastavljeni realni cilji. Zavedati se morajo, da je tudi med izvedbo treba redno poročanje in da se delo ne konča, ko so sredstva odobrena."

Kristina doda: "Vsak misli – zdaj bom pa dobil denar. Malo jih razmišlja o tem, da bodo morali projekt tudi izvesti. In pomembno je, da že ko ga pripravljaš, ga pripraviš dobro. Tudi pri realizaciji je treba biti pozoren, da dejansko uresničiš cilje, ki so bili navedeni v projektni dokumentaciji. Ne moreš se med izvedbo premisliti in narediti nekaj čisto tretjega. Če preko nekega razpisa dobiš denar, si ga dobil za točno določen projekt in za točno določen cilj, ki ga je treba doseči. Treba je vedeti, da preko teh ciljev EU dosega svoje cilje. In če vam jih ne uspe doseči, je treba sredstva vrniti. Kljub temu je pri nas še vedno precej pogosto prisotna miselnost: 'Dajmo pobrati nekaj denarja, potem bomo pa že.' Treba je vedeti, da tudi imajo ministrstva, ki pri nas skrbijo za izvedbo razpisov kontrolo s strani EU in nič se ne da skriti, vse se dokumentira, vse se vidi."

Zato Kristina in drugi zaposleni v podjetju stavijo na dolgoročno sodelovanje s podjetji in na globlje poslovne odnose: "Mi podjetja vsak teden obveščamo o trenutno odprtih razpisih. Na eni strani so stranke, ki že vedo, da se lahko na določen razpis prijavijo in nas prosijo za pomoč, na drugi strani pa so stranke, ki še niso seznanjene z razpisi, niti nimajo projekta, imajo določeno strategijo. Razložijo nam, kakšne načrte imajo za obdobje enega, dveh ali petih let, nato pa mi za njih poiščemo primerne razpise. Skupaj poiščemo primerne projekte, predstavimo jim pogoje, pripravimo dokumentacijo in pozneje tudi poročila po sami izvedbi projekta. Dejansko naredimo projekt na ključ."

Ob tem izvemo, da so pri projektih pogosto podjetjem na voljo skoraj 24 ur na dan. Kot nam pove Tjaša Milošič, njihovo delo ni samo kup papirja in birokracije: "Pogosto podjetja ne vedo, koliko dela je opravljenega v ozadju, ko se preverja določene informacije. Pogosta napaka je, da se določenih stvari, kot je na primer velikost podjetja ali pa lastniške povezave podjetja, ne preverijo, nato pa se vloga zato na razpisu zavrne. Podjetja, s katerimi delamo, se trudimo resnično spoznati in se z njimi povezati. Smo stalna podpora podjetjem, saj menimo, da smo lahko skupaj uspešnejši, če delamo na dolgi rok."

Izvemo, da se pogosto med njimi in podjetji, s katerimi sodelujejo, razvijejo tudi čisto prijateljski, osebni odnosi, a kljub temu se v podjetju Kristina in njeni zaposleni zavedajo, da se njihov posel vrti okoli denarja, ki nikoli ne pride dovolj hitro, in birokracije, ki je s hitrostjo že pregovorno skregana. Kot izvemo, so čakalni roki lahko zelo različni: od nekaj tednov pa celo do osem mesecev, preden dobijo odgovor in začnejo investicijo.

Tjaša Milošič nam zaupa: "Težava je v tem, da ni vse odvisno od nas. Ko je dokumentacija oddana, podjetja v določenem času dobijo odgovor. Nato morajo celotno investicijo izpeljati, plačati in šele nato lahko oddajo zahtevek za izplačilo sredstev. Sicer so pri določenih razpisih možna predplačila, a je v tem primeru treba zagotoviti bančne garancije. Strankam vedno realno povemo, kdaj in kako bodo do sredstev prišli, a zgodi se tudi, da institucije, ki vodijo razpise, kakšen rok podaljšajo in potem pri nas zvonijo telefoni."
Kristina doda: "Vsaki naši stranki razložimo, da se je na razpise težko prijavljati, če nimaš denarja. Problem je tudi v slovenskih bankah, pri katerih je težko dobiti premostitveni kredit in zaprti finančno konstrukcijo. Tako si s takimi projekti lahko pomagajo predvsem likvidnostno močna podjetja, za manjša podjetja in podjetja s slabšo likvidnostjo pa je to kar težava in se posledično tudi bolj redko prijavljajo na razpise."

Obe sogovornici poudarita, da vsem, ki pridejo do njih, realno razložijo, kakšni so roki, in ne olepšujejo pogojev zgolj za to, da bi dobili posel. Kot nam zaupata, se velikokrat zgodi tudi to, da možnim naročnikom razložijo, da se jim prijava na razpis preprosto ne izplača, saj ne dosegajo dovolj točk za uspešno prijavo. Pojavijo se tudi primeri, ko se čakanje na nepovratna sredstva ne obrestuje, saj ne dosegajo dovolj točk za uspešno prijavo, saj lahko vložena sredstva povrnejo prej, če investicijo realizirajo takoj.

Zanima nas tudi, kako na poslovanje njihovega podjetja in na njihove partnerje vpliva kriza, Tjaša nam odgovori: "Zaradi krize podjetja vedno bolj iščejo nepovratna sredstva. A pogosto se srečujemo s tem, da bi podjetja v težavah potrebovala sredstva za zagon nove proizvodnje, za zaposlovanje novih kadrov in inovacije vnaprej, a jim banke ne odobrijo premostitvenega kredita kljub potrjenemu sklepu, da bodo po koncu izvedene investicije sredstva vrnjena." Kristina osvetli tudi pozitivno plat razpisov: "Kar pa je pozitivno, pa je, da se je s temi razpisi spodbudil neki cikel investicij, v katere podjetja drugače ne bi šla. Zdaj je ogromno tega na področju energetske varčnosti stavb, električne energije, biomase ... Podjetja se lažje in hitreje odločajo za investicije, s tem pa veliko pridobijo tudi prodajalci in proizvajalci te opreme."

Prihodnost podjetja Tiko Pro bo veliko odvisna tudi od države, saj je trenutno kar nekaj razpisov, pri katerih si je država dopustila možnost, da od njih kadar koli odstopi. To pomeni, da lahko že opravijo večino dela, vložijo dokumentacijo, nato pa se država odloči, da tega ne bo več sofinancirala. Kot nam pove Kristina: "Taki pogoji dela so za nas skorajda nemogoči. Od države ne pričakujemo veliko, želimo pa si, da bi poskrbela predvsem za stabilno poslovno okolje, ne pa da se vsak teden treseš in premlevaš, do kakšnih sprememb bo prišlo."

A kljub temu končamo pogovor v pozitivnem tonu. Izvemo, da verjame v svojo ekipo in njihovo zmožnost, da bodo v prihodnosti poslovali še bolje. Ob pogledu na enega najmlajših kolektivov, ki smo ga z rubriko Glasniki uspeha obiskali, in na pozitivno ozračje, ki prežema podjetje, jim rade volje verjamemo.