Podjetje Senčila Bled ima svoje začetke v začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja, ko je Jože Pintar, Gregorjev oče, začel delovati kot pogodbeni partner podjetja LIV Postojna. Začetno pogodbeno sodelovanje se je sčasoma razvilo v lastno dejavnost in leta 1990 je kot samostojni podjetnik začel pot danes uveljavljene blagovne znamke Senčila Bled. A zgodba o podjetju, kot ga poznamo danes, se začne leta 2005, ko so se preselili v nove prostore, zaradi zdravstvenih težav Jožeta Pintarja pa vodenje podjetja prevzameta Gregor in Sandra.

Menjava generacij v podjetju je bila, kot nam pove Gregor, kar velik zalogaj. Njegov oče je bil namreč precej močna osebnost. Dokler je bil dejaven v podjetju, se je vedelo, čigava beseda je prva in zadnja. Tako je Gregor že začel popolnoma drugačno podjetniško pot in se lotil vzreje arabskih konj, čeprav je pred tem že aktivno deloval v podjetju: "Gre za klasično podjetniško zgodbo. Dve generaciji včasih ne gresta skupaj. Drugačna vizija, tudi navzkrižje interesov in takrat sem rekel očetu, da bom šel po svoje. Kar precej resno sem se nameraval ukvarjati z vzrejo arabskih konj. Izhajamo namreč s kmetije in še danes sem po duši ekološki kmet. No, potem pa je očeta kap. Izbire nisem imel in od takrat sem tu. V podjetju je le bilo veliko zaposlenih in ne moreš kar reči, da se ne greš več. Konji pa so še ostali moj hobi."

S prevzemom podjetja sta Gregor in Sandra vanj vnesla svojo vizijo in poslovno filozofijo. Zamenjala sta tudi določeno število zaposlenih. Preselili so se v nove prostore, lotila pa sta se tudi zahtevne zamenjave statusa in s. p. preoblikovala v d. o. o., kar je bilo leta 2005 še zelo mukotrpno početje. Medtem ko nam razlagata, kako nekatere posledice takratne ustanovitve družbe z omejeno odgovornostjo čutita še danes, izvemo tudi, da je Sandra v podjetju pomagala že prej, kot študentka, da pa nikoli ni imela namena svoje kariere graditi v takem podjetju. A skupaj sta se takrat vsega lotila z veliko vnemo in z njo nadomeščala tudi pomanjkanje znanja in izkušenj na določenih področjih. "Čeprav sva se obrnila na svetovalce, je trajalo kar dva, tri mesece, da smo pri pri zaprtju s.p.-ja in odprtju d.o.o.-ja stvari pravno uredili, kot je treba, da smo zaprli vse račune in odprli nove. Spopasti pa sva se morala tudi s tem, da nasveti, ki sva jih dobila, niso bili vedno pravilni," se preoblikovanja v d. o. o. spomni Sandra. Gregor pa doda: "Takrat sva bila kar precej mlada in neizkušena. Znala sva pošteno in trdo delati. In to je bilo to. Potem pa sva začela spoznavati, kako pravzaprav deluje birokracija in mlin javne uprave in zakaj ni čudno, da smo, kjer smo. Veste, pri nas je tako: stranka pokliče in ji svetuješ po svojih najboljših močeh in zanjo porabiš pol ure, uro ali pa dve in upaš, da se bo nato odločila zate. Pri pravnikih in odvetnikih pa smo samo stopili skozi vrata, povedali, kakšno težavo imamo, in dobili račun za nekaj sto evrov. Mene je tak način dela močno šokiral. Niti vedel nisem, da kdo lahko posluje na tak način."

O poslu s senčili pa je Gregor kljub mladosti vedel veliko. Kot nam razloži: "V branži sem imel ogromno izkušenj. V podjetju sem namreč začel delati že kot osnovnošolec in sem s podjetjem skupaj rasel. Delal sem v sestavi, v proizvodnji, poleti pa sem bil pomemben del montažne ekipe. Takrat sem se največ naučil, ker sem bil nekako vržen v posel." Skupaj s Sandro se spomnita, da so bili časi takrat drugačni, stranke manj zahtevne, njihov položaj na trgu pa tak, da so jih ljudje čakali, le da bodo prišli.

Po začetnih časih, ko je v ekipi prišlo do določenih menjav, fluktuacije pri zaposlenih praktično nimajo. Kot se spomnita, naj bi jih sicer zapustila dva delavca, razlog za to pa naj bi bila narava njihovega dela, saj večino dela opravijo poleti, ko je pritisk na zaposlene veliko večji in se dejansko dela cele dneve. "Zadnjih nekaj let poskušava to načrtno krotiti, ker se zavedava da imajo najini zaposleni tudi mlade družine, majhne otroke." Sandra nam pojasni, da so znotraj podjetja kadri njena domena: "Že zato, ker sem bolj zgovorna." Doda še, da so nekaj kadrov sicer zamenjali, a večino še v poskusnem obdobju, če so opazili pomanjkljivosti v strokovnosti. "Drugače pa so od nas v vsem tem času odšli trije zaposleni, a sta se dva od njih vrnila in sta še danes tu."

Kot pravita, delavcem vedno prisluhneta in – če se le da – tudi uresničita njihove predloge in želje. Senčila Bled zaposlujejo 30 ljudi, poleti, v času sezone, pa pogodbeno zaposlijo še pet ali več zunanjih sodelavcev. Od tega jih tretjina deluje v proizvodnji, osem v montaži in okoli deset v režiji. Sandra pove: "Ko sva midva prevzela podjetje, smo bili proizvodnja, montaža in midva. Danes pa se način dela spreminja. Širimo se povsod, a ne premo sorazmerno. Že zaradi zakonodaje in potreb trga imamo vedno več ljudi v prodaji."

Tudi ponudba podjetja se z leti in zaradi razmer na trgu spreminja: "Dobršen del izdelkov, ki jih imamo v ponudbi, kupimo. Še vedno proizvajamo okensko dekoracijo in zunanje žaluzije, pri čemer smo precej močni. Nehali pa smo izdelovati notranje žaluzije, ki so bile, ko smo začeli, naš paradni konj, a trend gre v popolnoma drugo smer in je bila cena že naravnost smešna. Tende, jadra in ostalo, kar imamo v ponudbi, torej tudi mi kupujemo na trgu. Težavo vidimo v tem, da je v današnjih časih problem najti dobrega in zanesljivega dobavitelja, partnerja, ki bi se držal dobavnih rokov in kakovosti. Pri tem imamo katastrofalen problem. Ne samo pri nas, tudi v tujini. Vidi se, da kakovost po celem svetu na račun 'kitajskih' proizvodov pada. Mi se sicer borimo, da bi imeli čim cenejši vstopni material, a potem se moraš ukvarjati z reklamacijami. Mi pa želimo stati za kakovostjo svojih izdelkov. Če si družinsko podjetje, ne moreš voditi podjetja na način 'Nekaj bom prodal, pa ni važno kaj', ampak se trudiš, da imaš materiale, ki bodo dobri čez 5 ali pa čez 15 let. Žal pa postaja to vedno večji problem."

Ko želimo izvedeti, kako se to, da gre za družinsko podjetje, pozna pri sami organizaciji dela, izvemo, da so izredno odprto podjetje, v katerem je veliko osebne komunikacije. Kot pravi Sandra: "Seveda si pošiljamo veliko elektronske pošte, ampak skoraj vedno potem sledi še osebno vprašanje: 'A si dobil, kar sem ti poslala?' Ko zaposluješ ljudi, običajno zaposliš take, ki ti ustrezajo. Zato je pri nas v podjetju komunikacija precej odprta. Redko se zgodi, da nekdo nekaj, kar ga moti, drži v sebi več kot dva dni," nam razloži Sandra. V smehu pa doda: "Mogoče bi bilo včasih celo dobrodošlo, če bi se kdo kdaj malce zadržal in ne bi prišel vsake stvari takoj povedat."

Čeprav gre za majhno podjetje s komaj 30 zaposlenimi, so se odločili, da si pridobijo standard kakovosti ISO 9001. "To je bila Gregorjeva ideja, ki je šla meni na začetku kar malce na živce. A danes imam ISO raje jaz kot on. Ker res pomaga. V osnovi gre zgolj za neko ogrodje, a močno pomaga urediti poslovanje v podjetju, hkrati pa ti da tudi neki izgovor, ko moraš zaposlenim razložiti, zakaj morajo početi določene stvari, ki se njim samim morda zdijo nesmiselne. Včasih so se vsi ukvarjali z vsem ali pa z ničemer. Z uveljavitvijo standarda ISO zdaj vsak ve, katere so njegove naloge in izgovorov za neopravljeno delo ni več."

Čeprav kot d. o. o. poslujejo šele nekaj časa, se je pri poslovanju podjetja od takrat veliko spremenilo: "Takrat je bilo vse skupaj videti skoraj idilično – bilo je več končnih kupcev, zasebnih naročnikov. Prišel si, pomeril, montiral, stranka je plačala in amen. Potem pa zrasteš kot podjetje in prideš do neke točke, ko se zaveš, da ne moreš imeti celo leto ravno prav dela, zato potrebuješ redne odjemalce. Nekaj smo jih že imeli, začeli pa smo jih tudi načrtno iskati, tako da imamo danes glede na količino dela nekje polovico zasebnih naročnikov in polovico rednih večjih naročnikov, kot so na primer proizvajalci oken." Gregor še pove: "Do spremembe je prišlo tudi zato, ker ljudje naše izdelke vidijo kot del okna in pričakujejo, da ga bodo dobili ob tem, ko bodo kupili okna."

Omenita še tretji segment, segment projektov, ki so za njih najbolj zanimivi, a jih danes zaradi krize v Sloveniji praktično ni. Kot nam pove Sandra, vsaj takih dobro načrtovanih, izpeljanih in plačanih ni. Gregor celotno situacijo opiše še bolj nazorno: "No, tu je pa prišlo do popolnega razpada sistema."

Kot povesta, zaradi rasti na drugih dveh segmentih težko govorita o kakšni hudi krizi. Pridobivata tudi nove, zahtevnejše naročnike in celo širita ponudbo, a na področju projektov je bilo včasih veliko več dela in denarja, danes pa ga praktično ni in tudi ni videti, da bi se stanje kaj spremenilo.

Največ posla še vedno opravijo v Sloveniji, a tudi poslovanje v tujini jim ni tuje. "Vedno bolj smo prisotni v Avstriji," razloži Gregor. "Tam imam odprt s. p., imamo pa tudi komercialista, ki ima veliko izkušenj na tem trgu, hkrati tudi odlično govori nemško, tako da bo on delal le še na tem trgu. Avstrija je razvit trg in mi tam še vedno vidimo velik potencial. Imamo tudi partnerja v Salzburgu, ki trži naše izdelke. Nekaj malega pa delujemo tudi na hrvaškem trgu, kjer so v veliki meri naše stranke slovenski lastniki vikendov. Sicer se že nekaj časa trudimo prodreti na ta trg, a se tudi pri naših sosedih pozna kriza, zato je vedno prvo vprašanje cena."

Kot smo zapisali že na začetku, sta Gregor in Sandra partnerja tudi zasebno, zato ne moremo mimo vprašanja, kako usklajujeta poslovno in zasebno, kar na začetku izzove malce smeha, kanček nelagodja, nato pa se Gregor opogumi: "To vprašanje kar pogosto slišiva. Vedno so plusi in minusi. Včasih imava malce bolj glasno komunikacijo, kakšen dan pa tiho mašo, ampak načeloma je pa fino. Skozi to se tudi kališ in zoriš, naučiš se brzdati ego. Moram reči, da bi brez Sandre zelo težko vodil podjetje. Ona brez mene najbrž lažje." Tudi Sandra v smehu potrdi, da večkrat slišita to vprašanje. "Tudi mene večkrat vprašajo: 'Kako ga lahko gledaš še dopoldne?' Pa jim v šali odgovorim: 'Večkrat lažje dopoldne kot popoldne.' Veste, pri nama je tako, da jaz lažje ločim službo in družino, on pa včasih ne. Ampak meni je včasih celo lažje, da sva partnerja. Ko sva bolj na 'nož', pač malo manj govorim," nam odgovori malo za šalo malo za res in že odbrzi v pisarno, medtem ko nam Gregor predstavi še štirinožnega člana delovnega kolektiva in razloži, da mu tudi vzreja psov ni tuja.