"Sem zelo radoveden, vse rad vidim s svojimi očmi," pripoveduje Gunnar Garfors za spletno stran People of change. Potovalna mrzlica ga je zagrabila, ko je bil star 17 let in se je prvič usedel na vlak in prepotoval več evropskih držav. Od takrat ga ni izpustila. Tudi to, da je videl vse države sveta, celo tiste najmanjše in najmanj poznane ga ne ustavi. To niti slučajno ne pomeni, da vsega svojega denarja za potovanja ne zapravlja še naprej. "Saj nisem videl še vseh krajev, plaž, vulkanov, spomenikov," se smeji. "In potovanja niso samo najboljši način, da se naučiš veliko o svetu, temveč tudi o sebi. Prav vsak kraj ti nekaj da."

Dela samo za to, da potuje, pravi. Kako pa se kot Norvežan počuti v najrevnejših delih? "Vsekakor sem spoznal veliko ljudi, ki težko živijo. Kar bi rad poudaril, je, da so nemalo krat prav oni tisti, ki se res potrudijo, da bi se pri njih doma počutil čim bolje. In toliko jih je res posvečenih temu, kar delajo, čeprav dobijo tako slabo plačilo. In res se trudijo in sanjajo, da bi izboljšali življenski standard zase in za svojo družino. Če bi vsi potovali, bi svet zagotovo poznal manj revščine. Do sprememb lahko pride šele, ko res razumeš, kako živijo drugi."

Kakšen nasvet pa ima tako izkušen popotnik za tiste, ki se prav tako radi odpravijo na pot?

"Ni treba, da zapravite veliko denarja, potujte s čim manj prtljage, najbolje samo z ročno, in ključno: v vodič poglejte samo zato, da preberete, kam se ni pametno odpraviti. Tja bodo šli namreč vsi, zaradi česar bo ta kraj postal vse manj lokalen in poseben, cene bodo skočile v nebo."

O svojem življenju je napisal knjigo, na njegovi spletni strani pa piše, da so zadnje države, ki jih je obiskal Tonga, Fiji, Tuvalu, Kiribati in Cape Verde. "To bom delal, dokler mi ne zmanjka sape," pravi. Tako da je pred njim še veliko zanimivih dogodivščin, bržkone pa tudi knjig, ki jih bo še lahko napisal.