V javnosti je pogosto slišati, da bi se moralo slovensko šolstvo prilagoditi novostim, stopiti naprej v modernejše čase in spremeniti učni proces tako, da bo otrokom in mladostnikom bolj zanimiv. A prepogosto je realnost taka, da učenci in dijaki še naprej sedijo v učilnicah, kjer ni nič drugega kot beli zidovi, šolske klopi in stoli ter tabla, pred katero stoji učitelj. Če se spomnimo, kako je bilo nam, ko smo sami obiskovali osnovne in srednje šole, je jasno, da je za dobro učenje potreben tudi udoben prostor in sproščeno vzdušje – tako sproščeno, da lahko vprašaš vse, kar te zanima, in prosiš za dodatno razlago, če česa ne razumeš. 

Že dolga leta so določene skupine hvalile pristope k učenju, ki jih izvajajo države na severu Evrope. Pri tem pa opozarjale, kako so že njihove učilnice videti popolnoma drugačne od naših. 

Te dni pa smo na Facebooku zasledili objavo, za katero smo najprej mislili, da prikazuje učilnico iz neke druge, naprednejše države. A kaj hitro je bilo jasno, da gre za Slovenijo, točneje za Elektro in računalniško šolo Velenje. Ko smo začeli brskati po komentarjih pod objavo, smo ugotovili, da je novost požela val pohval, zanjo pa je odgovorna učiteljica Ana Cerar. Zato smo se na Cekin.si odločili, da jo kontaktiramo in prosimo za nekaj odgovorov. Kaj nam je povedala ter kaj o novi učilnici meni ravnatelj šole Simon Konečnik, si preberite spodaj. 

POGOVOR Z UČITELJICO ANO CERAR

Kaj je botrovalo temu, da ste se odločili za prenovo učilnice?

Šolske učilnice so se mi v osnovi vedno zdele preveč resen, sterilen in žalosten, turoben prostor. Neosebni, hladni kosi pohištva, uniformirani, štancani stoli in mize ... Moramo se zavedati, da je šola za dijake njihov drugi dom – vsaj glede na to, koliko časa preživijo za njenimi zidovi. Iz svojih šolskih let se dobro spominjam neudobnega sedenja po sedem, tudi osem šolskih ur skupaj. Počutje ni prijetno, vse večje neudobje duši pozornost in motivacijo za delo. Misli uidejo drugam. Za svoje dijake sem tako želela ustvariti bolj prijeten, topel, estetski in domač prostor, ki bi pozitivno vplival na njihovo počutje, in jim ponuditi bolj udobne možnosti sedišč, različne opcije, saj smo ljudje med seboj različni – nekdo se raje namesti na kavč, drugi poskakuje po žogi, tretjemu pa je morda vseeno ljubši bolj klasičen stol – ki pa naj ima vsaj sedežno blazino za večje udobje. V prenovljeno učilnico sem hotela vključiti tudi sedišča, ki omogočajo malo gibanja, saj nekaterim mladostnikom večurno sedenje pri miru predstavlja res velik napor, česar se moramo zavedati, poleg tega pa izsledki nevroznanosti potrjujejo splošen pozitiven učinek gibanja na učenje za vse ljudi.

Želela sem si tudi prostora, ki bi bil, kar se tiče postavitve pohištva, bolje zasnovan za sodelovalno učenje, skupinsko delo, ki naj bi imelo boljše učinke na proces in rezultate učenja, na pridobivanje kompetenc in spretnosti 21. stoletja in razvoj ustvarjalnosti, ki je meni osebno posebej pomemben. Želela sem narediti sicer postopen, a zanesljiv korak k drugačnim pristopom poučevanja, preobrat k bolj aktivni vlogi dijakov v učnem procesu. To sicer ni nič novega, vsaj v teoriji, manj verjetno v praksi, so pa za tak način dela potrebne prilagoditve, ki za sabo potegnejo nek dodaten premislek, malo eksperimentiranja in vedno novo iskanje boljše poti. Pomembno je, da si fleksibilen.

Kakšni so bili prvi odzivi vaših sodelavcev in seveda nadrejenih?

Srečo imam, da je naš ravnatelj, gospod Simon Konečnik, v tem pogledu podoben meni. Je izredno odprt za nove ideje in pristope v trudu za izboljšanje vzgojno-izobraževalnega procesa. In za to je pripravljen tudi kdaj kaj tvegati, kar je v primeru prenove učilnice definitivno mogel, saj je zadeva vseeno nekako eksperimentalna, malokdo, nihče ki ga poznam, nima izkušnje s tako učilnico, ki seveda vzbuja tudi zelo upravičene pomisleke, denimo, kar se tiče vzgojnega vidika – dijaki bi se lahko v takšni učilnici preveč sprostili –, in pa pomisleke, kako zelo bo potrebno prilagoditi pouk – dejstvo je npr., da se klasičnih pisnih ocenjevanj znanja ne bo dalo izvajati, tudi pouk matematike bi bil ogromen izziv, normativi v šolstvu ji niso ravno naklonjeni, in še bi lahko našli kakšno dilemo.

Kje ste dobili navdih za tako lepo ureditev in koliko finančnih sredstev ste vložili v prenovo?

Navdihi so izhajali iz mnogih virov, ur in ur, preživetih na spletu, in lastne domišljije, omejeni pa so bili seveda s finančnimi sredstvi in ostalimi objektivnimi možnostmi in zmožnostmi. Želela sem si npr. barske, torej visoke mize s stoli, ki bi dajala tudi možnost stojišč, da bi bila tako raznovrstnost še večja, a nisem uspela na spletnih straneh z rabljenim pohištvom pridobiti nič pametnega, cene novih kompletov pa so bile enostavno predrage. Morda kdaj v prihodnosti.

Nisem želela, da bi bila prenova strošek šole, oziroma ni se mi zdelo logično, ob vseh drugih prioritetah, da bi ravnatelja sploh prosila za sredstva. Odločila sem se, da jih bom skušala zbrati sama. Tako sem oblikovala plakat za javnost s prošnjo za donacije, ki je bil tudi objavljen v lokalnem časopisu Naš čas, prav tako pa smo ga objavili na šolski Facebook strani. A zasebni viri se nekako niso aktivirali, bolj uspešna sem bila s prošnjami za donacije različnim podjetjem. Na ta način sem zbrala okoli 1500 evrov, več kot tisočaka sem že zapravila za obnovo, ki pa še ni popolnoma končana. Nekaj denarja sem namreč prihranila, da ga bom porabila glede na praktične izkušnje z učilnico in želje dijakov.

Ste prenovo delali sami ali vam je kdo pomagal?

Večinoma sem prenovo delala sama – od načrta, vizije, zbiranja sredstev, iskanja rabljenega pohištva, prenavljanja pohištva (tapeciranje, brušenje, barvanje, lakiranje ...) do nakupovanja, urejanja prostora ... Imela pa sem tudi nekaj pomoči. Naš vzdrževalec mi je na primer prišel obesit slike na stene, sodelavca sta šla nekajkrat z mano s kombijem po službi po pohištvo po raznih koncih Slovenije, drugi sodelavec mi je montiral lučke na strop. Pomoč sem imela tudi pri nekaj manjših popravilih pohištva, ki jih nisem zmogla sama. Sodelavec in sodelavka sta za učilnico prispevala gugalnik in nekaj rož ...

Koliko so na to prenovo vplivali dijaki – njihove želje in potrebe?

Dijaki neposredno niso vplivali na prenovo, v večini zanjo namreč sploh niso vedeli, saj se je pričela zares odvijati šele ob koncu pouka in med počitnicami. Sem pa pri načrtovanju in izvedbi skušala v čim večji meri in v okviru zmožnosti in ciljev preureditve misliti na dijake, nekaj malega sem jih tudi že prej, ko sem vedela, da grem na to pot, povprašala, malo pretipala. Sem pa zelo vesela, da so njihovi odzivi izjemno pozitivni.

Nam zaupate, kako sedaj poteka delo in učenje v učilnici ter kateri predmet poteka v tej učilnici?

V tej učilnici učim zgodovino in družboslovje, je pa seveda odprta tudi za vsakega drugega učitelja naše šole, ki se odloči za pouk v njej. Tako v učilnici potekajo tudi strokovni predmet s področja računalništva, angleščina in razredne ure. Verjamem, da bo interes za poučevanje v učilnici sčasoma narasel. Meni osebno je super!

Že ko sem načrtovala to prenovo, sem vedela, da bom morala spremeniti svoj način poučevanja, a nič kaj hujšega. Poleti sem si nekoliko drugače zastavila letošnji pouk in moram reči, da kar funkcionira. Veselim pa se novih idej in pristopov pri poučevanju ter izpopolnjevanja, ki se verjetno tako nikoli ne zaključi.

V tekočem šolskem letu sem si za začetek, da prehod ne bo preveč radikalen, zastavila nekakšen hibridni pouk. Za dijake sem pripravila gradivo, v katerem najdejo vse učne vsebine, ki se bodo ocenjevale na ustnih in pisnih ocenjevanjih znanja. Vsa sedišča namreč niso opremljena s primernim prostorom za pisanje. Snov deloma obravnavamo skupaj, deloma pa prek avtentičnih skupinskih nalog. Trenutno denimo dijaki oddelkov srednjega strokovnega izobraževanja v skupinah spoznavajo Rimljane prek avtentične naloge. Skupine so izbirale med dvema nalogama. Lahko so se odločile, da bodo posnele videospot na že omenjeno temo (izberejo si torej želeno pesem v verziji za karaoke, na to pesem napišejo besedilo o ključnih dogajanjih iz rimske zgodovine, zapojejo in posnamejo videospot) ali posnele film oz. zaigrale dramsko igro. Pozitivno me je presenetilo, da se je kar nekaj dijakov opogumilo in izbralo prvo možnost. Se že zelo veselim končnih izdelkov! 

Ali že zaznavate kakšne rezultate?

Za rezultate v smislu uspešnosti, kar se tiče doseganja vsebinskih učnih ciljev, je prezgodaj, saj se ocenjevanje še ni zares pričelo. Na to bomo morali počakati. Kar se mi zdi zelo pomembno, je, da se učenci počutijo v šoli v takšni učilnici bolj prijetno, da vidijo, da nam je mar zanje in njihovo dobro počutje, in mislim, da kar se tega cilja tiče, rezultati kažejo izredno pozitivno sliko.

Izjemno pa me veseli tudi to, kar me je, priznam, sprva tudi nekoliko skrbelo, pa sem kljub temu želela tvegati s tem – pravzaprav – eksperimentom: to je, da ne opažam vedenjskih razlik pri dijakih. Sama v razredu sicer nimam rada čiste tišine, rada vidim osebnost oddelka, slišim ideje dijakov, opazujem njihove medsebojne interakcije, se pošalim, dovolim tudi teme, ki se odmaknejo od učne snovi .... In moram reči, da ne opažam razlike v vzgojni komponenti – npr. konkreten primer: en oddelek dijakov poučujem v tej in v klasični učilnici – v obeh so enako, meni primerno živahni.

Mislim pa, da bodo rezultati, povezani z avtentičnimi nalogami in sodelovalnim učenjem, do konca leta tudi vidni – ne toliko vezani na poznavanje faktografskih podrobnosti iz zgodovine, ampak bolj na razvoj spretnosti, kompetenc in ustvarjalnosti, kar v današnjem svetu šteje več kot reproduciranje golih dejstev, ki tako slej ko prej potonejo v pozabo. Moj cilj je, da jim dokažem, da zmorejo več, kot mislijo, in verjamem, da nam bo skupaj uspelo. Zdaj smo sredi prve naloge, katere rezultati bodo verjetno povprečni. Sledila bo analiza in evalvacija, s pomočjo katere bodo pri vsaki naslednji nalogi uspešnejši in se do konca šolskega leta približali ciljem, ki sem si jih zadala zanje. Žal mi je le, da jih poučujem zgodovino samo eno leto v 1. letniku.

POGOVOR Z RAVNATELJEM SIMONOM KONEČNIKOM

Kakšen je bil vaš prvi odziv, ko ste slišali za idejo o prenovi učilnice? 

Sodelavka Ana Cerar se je našemu kolektivu priključila v prejšnjem šol. letu 2021/22. V mesecu aprilu me je povprašala, ali bom podprl njeno idejo postavitve inovativne učilnice. Povedala je, da šole ne bo nič stalo, vse bo naredila sama, potrebuje samo dovoljenje in prostor. Vse skupaj je bilo slišati že skoraj prelepo, zato sem ji vseeno dal nalogo, da svojo idejo strokovno utemelji. Torej ne samo, kaj in kako bo nekaj naredila, ampak tudi, zakaj bo to naredila. V dveh tednih sem dobil pravi elaborat prenove učilnice, ki je temeljil na znanstvenih in strokovnih dognanjih različnih strokovnjakov, ki so raziskovali v tej smeri, temu pa je dodala še svoje vizionarske ideje. Če sem bil na začetku malo skeptičen, češ, nekaj so ideje, drugo je realizacija, sem ob prejetem gradivu dobil potrditev, da imamo v kolektivu učiteljico z izjemno idejo, ki potrebuje podporo, in to ne čez eno ali dve leti, ampak takoj. In tako je tudi bilo.

Ste imeli pomisleke ali ste takoj dali zeleno luč za izvedbo projekta? 

Šolstvo in uvajanje novosti je zanimiva kombinacija. Logika sporoča, da so spremembe tudi v izobraževanju nujnost in naj bi predstavljale odziv na hitro spreminjajoče se razmere pri razvoju tehnologije in družbe. Pa vendar pri implementaciji novosti ni vse tako enostavno. Spomnim se, da smo pred leti uvedli tablične računalnike za dijake, da bi na ta način popestrili pouk z novimi pristopi, gradivi, predvsem pa, da bi to predstavljalo novo motivacijo za dijake. Nekaj časa je dobro teklo, potem je nekoga nekaj zmotilo in sledila je anonimna prijava na šolski inšpektorat. Več tednov oz. že skoraj mesecev je trajalo vse skupaj in na koncu se je izkazalo, da pri projektu ni bilo nič narobe, je pa pošla volja in energija in posledično je pri učiteljih pripadnost tovrstnemu uvajanju novosti začela upadati. 

Glede projekta sodelavke Ane Cerar nisem imel pomislekov, sploh pa ne po njenem izjemnem pristopu, ki se je odražal skozi elaborat in življenjsko energijo navdiha, ki jo je imela in jo še vedno ima. Sem pa bil vseeno previden, saj je šola skupnost, v kateri se srečujemo z različnimi dijaki, sodelavci, starši. Zame je bil pomemben izziv tudi, kako bo novost sprejel kolektiv. K sreči dobro, je pa res, da sem temu delu posvetil zelo veliko pozornosti.

Ko so vse stvari dozorele in ko je zagorela zelena luč projektu, sem tudi učiteljici Ani sporočil lokacijo učilnice, in to sem s ponosom umestil točno v sredino stavbe šole. To je sporočilo, da verjamem v ta projekt. 

Ali menite, da tovrstne učilnice na dijake delujejo bolje od klasičnih? 

Na to vprašanje bom lahko korektno odgovoril, ko bo minilo vsaj prvo šolsko leto. Prvi rezultati so zelo pozitivni, saj imajo dijaki učilnico zelo radi in bi v njej preživeli še več časa, kot jim določa urnik. Glede na to, da pa je učiteljica pri načrtovanju izhajala iz izvedenih raziskav t. i. učilnice 21. stoletja, sem vedel, da s tem pristopom ne moremo zgrešiti. Pa tudi če bomo storili karkoli narobe, je naše vodilo, da se ne bojimo napak, saj so napake nujnost na poti do razvoja in posledično učenja.

Koliko denarja ste porabili za prenovo učilnice? 

Povedati moram, da se učiteljica Ana zelo dobro drži ene izmed začetnih obljub, da šole projekt prenove učilnice ne bo nič stal, ali skoraj nič. Začela je z iskanjem brezplačnih kosov pohištva preko oglasov in s sodelavcema, ki sta ji pri tem pomagala, so se vozili s službenim kombijem po velikem delu Slovenije. Nato je napisala veliko prošenj podjetjem za finančno pomoč in tu smo ji pomagali z naslovi, uspešna je bila z objavo reklame pri lokalnem časopisu, prek socialnih medijev pa smo tudi z delitvami oglasa dosegli zelo veliko informiranost. Aktivnosti so bile učinkovite in učiteljica Ana posledično še ni porabila vseh pridobljenih sredstev. To nas seveda ne skrbi, ker projekt še ni končan, zagotovo pa bo potrebna tudi v nadaljevanju kaka finančna pomoč šole, vse je pa odvisno od vrste in količine zastavljenih ciljev. 

Ali na vaši šoli potekajo še kakšni podobni projekti?  

Na šoli imamo več različnih projektov, cilj vseh pa je, da le-ti polnijo in bogatijo procese dela z dijaki. Upam si reči, da je šola, ki nima nobenega projekta, v luči udeležencev izobraževanja dolgočasna šola. Hkrati pa obstaja druga skrajnost, da če je projektov preveč, se lahko temeljno poslanstvo šole tudi izgubi. Menim, da imamo na tem področju na naši šoli pravo razmerje. 

V luči podpore projektu obnove učilnice bi omenil dva projekta. Prvi je Podnebni cilji in vsebine v vzgoji in izobraževanju, katerega nosilec je Center RS za poklicno izobraževanje in katerega vsebina podpira tudi nadaljnji razvoj inovativne učilnice. V tem delu si obetamo tudi nekaj finančnih sredstev. Drugi projekt pa je ideja skupine dijakinj na naši šoli, ki želijo narediti en kotiček, kjer bi se v prostem času družili dijaki. Imajo tudi ideje podobnih postavitev, ki v enem delu spominjajo na inovativno učilnico. Tudi ta ideja je nastala lani in vsebinsko se projekta odlično dopolnjujeta. Trenutno smo v zaključni fazi pri iskanju prostora in ta del je za ravnatelja eden izmed zahtevnejših, saj prostora na šoli ni veliko, sprememba organizacije pa mora biti taka, da jo predvsem zaposleni sprejmejo. Upam, da bodo tudi dijakinje tako inovativne pri implementaciji svoje ideje, kot je bila naša učiteljica Ana. Imele pa bodo tudi možnost koriščenja podpore, ki sledi iz dosedanjih izkušenj.