Vpis v srednjo šolo ali na fakulteto je pomembna odločitev vsakega posameznika, v ta proces pa je pogosto vpeta skoraj cela družina. Nekateri mladostniki vedo, kaj si želijo, drugi nihajo med več opcijami, spet tretji pa sploh ne vedo, kako bi nadaljevali izobraževalno pot. Pogosto se poraja vprašanje, ali je odločitev prava. 

O tem smo se pogovarjali s svetovalko na zavodu za zaposlovanje Karmen Saje. Na njih se obračajo tako starši kot otroci, k njim pa pridejo velikokrat kar skupaj. Pogovor izvedejo z mladostnikom, starši ponavadi imajo le kakšno vprašanje, na katero tudi sami iščejo odgovor.  

Letos so na osnovnih šolah organizirali delavnice, na katerih so otroke opozarjali, naj pravočasno naslovijo vprašanje vpisa, saj so svetovalci zaznali, da se na njih s temi vprašanji obračajo prepozno, ko bi praktično že morali biti odločeni. Svetujejo tudi tistim, ki so v prvem letniku srednje šole že po nekaj mesecih ugotovili, da jim ta šola ni pisana na kožo in si želijo prepisati. 

Kako naj se mladi lotijo iskanja svojih poklicnih interesov in poklicne poti? 

Sajetovo smo prosili za nasvet, kako naj se mladi lotijo raziskovanja svojih želja. "To je vedno proces. Ne gre iz danes na jutri, da izpolniš vprašalnik in boš kar vedel, kam se naj vpišeš," pravi. 

Svetuje, naj mladi čim bolj raziskujejo poklice, možnosti v okolju in predvsem tudi sebe: Kdo sem, kaj mi je zanimivo, kaj rad počnem, kaj bi rad delal ... Poudarek je na razliki med tem, kaj bi rad v življenju delal in katero šolo vpisati. 

Mladi in njihovi starši namreč prepogosto razmišljajo le o šolah, ki bi bile primerne za vpis, ne pa, kaj bi otrok v življenju rad počel. Torej je treba obrniti način razmišljanja. 

Sajetova opozarja, da kariere ne bodo več takšne, kot so bile včasih. Morali bomo biti fleksibilni in ves čas delati na svojih kompetencah in veščinah. Nič več ne bo tako, da vam bo ena šola dala poklic, ki ga boste opravljali vse do upokojitve oz. da boste 40 let delali to, kar ste se naučili v šoli. Tega več ni, je poudarila. 

A vprašanje je, ali se otroci in še posebej njihovi starši tega sploh zavedajo? "Trg dela se tako hitro spreminja in obstajajo generacije staršev, ki tega ne razumejo. Mi jim te spremembe skušamo približati. Običajno velja, da se vse da, če so interes, želja in motivacija. Tako se da marsikaj doseči. Če tega ni, je veliko težje," pravi naša sogovornica. 

'Nobena odločitev ni napačna'

Ko je govora o vpisih in nadaljevanju izobraževanja, se ustvarja občutek, da gre za končno odločitev, ki vas bo zaznamovala za celotno življenje. Pa je res tako? 

Ali ste vedeli, da bodo današnji otroci v svojem življenju zamenjali vsaj pet poklicev? Da je vseživljenjsko izobraževanje ključnega pomena? Kako pomembne so kompetence in veščine?

Ali res lahko tako močno zamočiš, če ugotoviš, da ti šola ali poklic, ki si ga izbral, v resnici ne leži? "Dijakom vedno rečemo, da nobena odločitev ni napačna, saj jim kljub vsemu poda neko informacijo o njih samih. Ja, vpisali so šolo in nato spoznali, da ta ni zanje. A iz tega so se nekaj naučili. In v relativno kratkem času so spoznali, da to ni zanje, začnejo razmišljati, kaj pa je zanje in tako iščejo naprej," je za Cekin.si dejala Sajetova. 

Ravno to raziskovanje in spraševanje (kako me vidijo doma, kako me vidijo prijatelji, kaj rad počnem ...) pripelje posameznika do odgovora, kaj želi početi v življenju. 

Sajetova je opozorila, da se poklici hitro spreminjajo, nastajajo tudi novi, tako da je treba biti na tekočem s spremembami. 

Koliko pa je interesa za poklicno izobraževanje, še posebej za deficitarne poklice? 

To so poklici, ki so v družbi manj cenjeni in hkrati zahtevni, dostikrat se dela v slabih pogojih. Tudi v medijih se o teh slabih pogojih poroča, potem pa pričakujemo, da se bodo mladi za te poklice odločali, pravi. 

Mladim so pomembni urejeni odnosi na delovnem mestu, dostojno plačilo, usklajenost med delom in zasebnim življenjem in možnost za razvoj. 

Prekarne zaposlitve v slabih pogojih jim tega ravno ne omogočajo. Če želimo, da se mladi za te poklice odločajo, bo tem poklicem potrebno dvigniti vrednost v družbi, opozarja.

Koliko se pri izbiri vpisa upoštevajo napovedi trga dela, plače v panogi ... Koliko je torej povpraševanja v smislu, ali se mi splača študirati nekaj oziroma kaj bo s tem poklicem čez 10 let?

"Še vedno premalo," pravi Sajetova in dodaja, da se šole usmerjajo v interese posameznika, zavod za zaposlovanje pa v napovedi, kakšen bo trg dela, kateri so poklici prihodnosti in kakšne so želje delodajalcev. So pa te napovedi vedno bolj kratkoročne, težko je predvideti, kako se bo trg dela obnašal čez 5 let.

Zavedati se je treba, da si bodo generacije mladih v prihodnosti ustvarjale različne kariere, da bodo večkrat menjale službo, veliko bo projektnega dela, kandidati bodo morali biti fleksibilni ... Kariera ne bo več linearna. A s tem bo tudi več negotovosti, veliko prilagajanja, učenja, pridobivanja novih kompetenc ... "Kar pa je lahko tudi naporno in stresno," pravi. 

Mehke veščine

Da so mehke veščine še kako pomembne, še vedno velja. Vse pogosteje je tako, da ne govorimo o samem poklicu, za katerega si se izšolal, temveč o kompetencah, ki jih imaš. Na primer: kritično mišljenje, retorika, javno nastopanje, fleksibilnost, kritičnost, ustvarjalnost, samoiniciativnost ... 

"To so tiste stvari, ki jih bodo iskali delodajalci. Ne bo več tako pomembno, kaj si končal (pri določenih, sploh reguliranih poklicih, bo to seveda še vedno pomembno), ampak bodo pomembne tvoje kompetence in veščine. Poglejte: delodajalce vedno bolj zanima zavzetost za delo, saj se načeloma vsega lahko naučiš. Motivacija, želja in fleksibilnost so pomembne. Dogaja se, da delodajalcem same delovne izkušnje niso več toliko pomembne, saj vedo, da se boš moral ob nastopu dela vse na novo učiti," pojasnjuje svetovalka na zavodu.  

Kako razvijati kompetence in veščine?

Kompetence in veščine lahko razvijamo skozi različne izkušnje, mladi naj izkoristijo študijske izmenjave, prostovoljstvo, študentsko delo, prakso in podobno. 

Na razgovoru za zaposlitev sicer lahko pokažeš, da imaš diplomo, ampak delodajalca zanima, kaj znaš, pravi Sajetova in dodaja, da lahko na tej točki izpostaviš marsikaj, tudi to, da si vodil študentsko skupino, bil mentor, skavt, prostovoljec in podobno. Pri vseh naštetih aktivnostih pridobivaš veščine in znanja, ki bodo prišla prav tudi na delovnem mestu. 

In prav to svetovalci zavoda za zaposlovanje želijo poudariti na delavnicah, kjer se srečujejo z mladimi. "Bodite aktivni, pojdite na izmenjavo, pridobivajte izkušnje," poziva in poudarja, da je pomembno študentsko delo opravljati čim bolj v smeri svoje panoge. Pogosto je tako, da vas delodajalci opazijo že med poletnim delom in vas kasneje redno zaposlijo.  

Nerealne želje

Sajetova nam je zaupala tudi, da je že velikokrat slišala zgodbe, ko so si posamezniki nekaj želeli, a niso imeli dovolj točk za vpis. "Nato pa so vpisali "kar nekaj" in seveda ni bilo interesa, da bi šolanje dokončali, saj to ni bilo to. Preprosto je svetovati, da je treba slediti srcu, a če ti zmanjkajo točke za vpis, kaj boš? Skušaš najti neko sorodno smer. Nekaj podobnega," je razložila. 

Opozorila je tudi na razliko, da ti nekaj gre in kaj boš s tem nato delal. "Večkrat namreč mladi rečejo, da jim gre nek predmet, na primer angleščina, in da bodo zato šli kar to študirat. A vprašanje je, kaj pa boš delal po zaključku študija? Tega pa ne vedo, ali bodo prevajali, poučevali jezik in podobno," je dejala in poudarila, da mladi pogosto ne razmišljajo, kaj bodo z določenim študijem po koncu tega počeli.  

"Seveda lahko poskusijo, ker dokler ne vidiš, kako je, ne veš, ali se boš v tem našel. Nič hudega, če po enem letu ugotoviš, da to ni bila prava odločitev. Kaj pa je eno leto, če bomo delali do 70? Nič. Je pa res, da se to takrat, ko mladostnik ne naredi letnika, zdi kot največja katastrofa. Takrat se je pomembno ustaviti, premisliti in narediti načrt za naprej," je pojasnila. 

Odločitev je otrokova

Starši morajo odločitev prepustiti otroku. "To je njihova pot. Verjamem, da je staršem težko, saj imajo na te stvari drugačen pogled od svojih otrok. Ne vem pa, če jim naredijo uslugo, če jih silijo v nekaj, za kar oni mislijo, da je prav. Na dolgi rok zagotovo ne. Naloga staršev je, da so v podporo, da ponudijo informacije, da spodbujajo. Otroci razmišljajo, raziskujejo in sprejmejo odločitev, ne starši. Treba je zaupati otroku," je zaključila Karmen Saje.