Rojeni nekje okvirno med letoma 1995 in 2010 pripadajo generaciji Z. Tako imenovani "zoomerji" ne poznajo življenja brez spleta, digitalnih tehnologij, pametnih telefonov, računalnikov. Drugače gledajo na svet, klasično zanje ne obstaja, znajo videti izven okvirjev in podirajo meje.

Tudi kar se tiče izbire poklicne poti. Mnogi se sicer prilagodijo razmeram in uberejo bolj ustaljene poti, a vse več si jih želi vsaj poskusiti nekaj novega, svežega, drugačnega. Klasično izobraževanje, tradicionalni poklici, stabilna in varna zaposlitev niso prva izbira. Raje se spogledujejo z mislijo, da bodo postali vplivneži, ki bodo služili kruh z objavami na TikToku, Instagramu in številnih drugih aplikacijah, ki jih starši niti ne poznamo.

"Danes veliko mladih v vplivnežih vidi svoje vzornike in sanja, da bodo tudi sami nekoč prav tako uspešni in premožni. Pri "fejmičih" jih predvsem pritegnejo in navdušujejo slava, oglaševan življenjski stil in enostavna pot, ki jih je pripeljala do bogastva in blišča," opaža tudi dr. Lucija Čevnik, sociologinja, svetovalka, predavateljica, specializantka lacanovske psihoanalize, publicistka in avtorica knjižne uspešnice Mama hčeri. Ob spremljanju vplivnežev se v mladih zbudi želja po posnemanju, a medtem imamo starši drugačna prepričanja in pričakovanja. Logično ... Sploh, če pripadamo generaciji X, "kjer je bila vrednota sigurna in zanesljiva služba. Zaradi različnih pogledov pa se generacije hitro "spopadejo", ko "tastari" spet nič ne "štekajo."

Starši namreč vemo, da se "služba" vplivneža res zdi navdihujoča, a kaj, ko je rezervirana le za peščico. Tega se najstnik verjetno (še) ne zaveda in starše skrbi za njegovo prihodnost. "Torej, sprašujete, kako se kot starši soočiti z idejo, da si tudi naš najstnik želi postati influencer? Moj nasvet je, da mu nikar ne ubijmo sanj. Mogoče se nam bo zamisel zdela naivna in nerealna, a kdo ve ... skoraj vsaka danes uspešna poslovna ideja se je nekoč začela kot iskrica entuziazma ali kot "nora"," je spomnila.

Tudi zato je smotrno skrbno poslušati najstnika. Pokažimo "zanimanje za to, kaj govori, ter ga nikakor ne žalimo in ne ponižujmo. Raje ga povprašajmo, kako bo izpeljal idejo, kako se bo lotil zadeve, kje bo dobil denar za uresničitev projekta. Spodbujajmo ga k razmišljanju na več ravneh, k piljenju in oblikovanju zamisli. Obenem pa ga opozorimo na pasti, ovire in izzive, ki jih prinaša tovrstna podjetniška pot." Otroka je treba podpirati in mu pomagati. Tedaj bomo kaj "hitro videli, ali gre zgolj za "muho enodnevnico" ali ob uresničevanju lastnega projekta res kaže visoko mero navdušenosti, požrtvovalnosti, ustvarjalnosti in resnega podjetniškega potenciala".

Po zakonodaji se lahko oseba prvič zaposli že pri 15 letih starosti, torej po končani osnovni šoli. Koliko je takšnih primerov, ko otroci ne nadaljujejo šolanja na srednji šoli ali se iz kakšnih drugih razlogov zaposlijo, še preden dopolnijo 18 let? Na kaj morajo biti pri tem pozorni mladoletni iskalci zaposlitve, pa tudi delodajalci, ki razmišljajo o zaposlitvi mladoletnika?

"Pot šolanja ni nujno linearna"

In kako sedaj od tukaj naprej? Ali je smiselno najstniku dovoliti, da se v celoti preda vplivništvu ali ga raje prisiliti, da gre v šolo, ki je ne želi obiskovati? "Tukaj se bo vsak od staršev odločil tako, kot sam misli, da je za otroka najbolje. Čeprav ni nujno, da bo takšna pot za otroka tudi najboljša," je izpostavila dr. Lucija Čevnik.

Veliko je delala z mladimi in pozna zgodbe, ko so starši silili otroke v poklice, ki jih niso želeli. "Ubili so jim entuziazem in jih prikrajšali za dragoceno izkušnjo ali celo za "rojeno" poklicno pot," je opozorila. Po drugi strani je spoznala tudi "mlade, ki so smeli biti, kar so, ker so starši verjeli vanje in so zaupali v njihove ideje. Pomagali so jim postaviti realne in trdne temelje. Kar nekaj takšnih je s svojim prizadevnim delom uspelo doseči svoj cilj, se povzpeti med estradnike ali pa danes vodijo uspešno podjetje". Seveda ni vsem uspelo in so nekatere podjetniške ideje padle v vodo. A "večina je pozneje dokončala šolanje ali poiskala drugo poklicno oziroma zaposlitveno pot. Kljub letu ali dvema poznejše pridobitve izobrazbe, danes normalno živijo in delujejo."

Ni enostavno. "Starši smo velikokrat prepričani, da mora biti pot šolanja našega potomca linearna. A včasih se zgodi, da pač malce skrene s poti. In to ni konec sveta!" je prepričana svetovalka. Svet se vrti naprej in najboljše za vse vpletene je, če pri tovrstnih družinskih izzivih uspemo z mladostnikom najti ustrezen dogovor. "Prisluhnimo mu, če vidimo, da ga nekaj res zanima. Priskočimo mu na pomoč, postrezimo mu tudi z dejstvi, ki jih mogoče sam ne pozna in jih ne vidi. Skupaj z njim izdelajmo načrt, a ga obenem spodbujajmo, da si morda vendarle poišče šolski program, ki bo soroden njegovim "poslovnim" idejam. Tako bo lahko "ubil dve muhi na en mah" – uskladil šolanje in svoje interese," je pozvala.

Ključna sta pogovor in zaupanje

Nikakor pa takoj ne ustrezite otrokovi želji, ko želi iznenada prekiniti šolanje. Prej se skušajte pogovoriti o vzrokih nenadne odločitve. "V zahtevi "nočem več v šolo" lahko marsikaj razkrije odkrit pogovor. Morda otrok preprosto ne želi več v šolo, ker se boji novega okolja in novih izzivov, ga je strah osamljenosti, ga bremeni domotožje, se sooča s težavami z vrstniki. Mogoče ne želi v internat in se preseliti v drug kraj. Razlogov je lahko veliko, a večino od njih je možno rešiti brez prekinitve šolanja," je prepričana.

Ključna sta torej pogovor in zaupanje. "Dajmo otroku priložnost, da izrazi svoje strahove, pomisleke, ideje in argumente. Imeti mora občutek, da ga vidimo, da cenimo njegovo mnenje in da nam je mar za njegove interese," je poudarila. Po drugi strani je prav, da tudi starši spregovorimo o svojih strahovih, bojaznih in pomislekih, v vsakem primeru pa skušajmo najti skupno rešitev in dogovor. "Mogoče poiščemo izobraževanje, študij, šolo, ki bodo bolje nagovarjali otrokove želje, interese in potrebe. Na primer študij na daljavo, delo z mentorjem, tečajno obliko učenja ... Če ima otrok predstavo, da bi rad bil prepoznaven na družbenih omrežjih in v spletnem marketingu, ga usmerimo v multimedijske ali marketinške študije. Skušajmo mu predstaviti pozitivno plat širšega konteksta izobraževanja, ki mu bodo pomagala priti do želenega cilja," je opisala.

Začrtajmo pa tudi pot naprej, če sprejmemo, da otrok (za nekaj časa) res prekine s šolanjem. "Določimo, kako dolgo bo trajala prekinitev, kaj natančno bo medtem počel, čemu se bo posvečal in kaj se zgodi, če se ne drži zastavljenega. Načrte skušajmo sestaviti skupaj z otrokom ob upoštevanju tudi njegovih ciljev in pogledov, a bodimo dosledni glede svojih zahtev. Dogovorimo tako pravila kot tudi posledice kršenja pravil in predvsem bodimo dosledni," priporoča.

Dobro se je tudi zavedati, "da formalna izobrazba dandanes zdaleč ni več tako pomembna in da si kompetence lahko pridobimo na številne načine. Tako mladi s samoiniciativnostjo razvijajo ogromno spretnosti in znanj, ki so na trgu dela lahko zelo cenjena in iskana. Veliko delodajalcev danes predvsem zanima, kaj kandidat zna in ne, katero šolo je zaključil. Dejstvo je, da bo glede na sunkovite tehnološke in tržne spremembe velika večina otrok, ki trenutno vstopajo v izobraževanje, najverjetneje opravljala poklice, ki jih danes sploh še ne poznamo." Tudi zato se dr. Luciji Čevnik odlog šolanja ne zdi problematičen, "če obstajajo utemeljeni razlogi zanj ter če ima otrok jasen cilj, idejo in motivacijo, da medtem počne nekaj drugega ustvarjalnega in koristnega".

Trg dela se je znatno spremenil

Starši morda namreč niti ne opazimo, da se je na trgu dela precej spremenilo od časov, ko smo na trg dela vstopali mi – generacija X – in za nami že tudi milenijci. "Globalni trg prinaša številne nove priložnosti. V spletni trgovini lahko prodajamo izdelke in storitve vsakemu Zemljanu, ki je povezan na splet. Iščejo se novi trendi, sveže ideje, inovativni pristopi," je opisala dr. Lucija Čevnik. Novo, sveže in inovativno pa prinašajo mladi. Ker ... vsaka generacija, tudi generacija Z, razmišlja in živi drugače kot njihovi starši. "Zoomerji so bistveno bolj prilagodljivi na nove okoliščine in hitre spremembe. Lažje se preselijo, zamenjajo službo. Vrata v širni svet jim odpira dobro poznavanje tujih jezikov, sploh angleščine. Zelo pomembno je, da jim prisluhnemo, saj razmišljajo izven okvirjev, in da smo zmožni to jemati kot prednost in ne kot slabost," je orisala.

Za konec je opomnila na velik delež otrok in mladih, ki se srečuje z otopelostjo in z nezainteresiranostjo, kar je seveda težava, ki jo je treba nasloviti. Zato smo starši lahko ponosni in bodimo razumevajoči, "ko otrok pokaže navdušenje, pa naj bo kar koli že. Spodbujajmo ga, naj razvije nekaj "novega", svojega, pristnega ... ali pa naj se vsaj dobro izobrazi in informira o izbranem področju. Lahko pripomoremo, če mu postavljamo vprašanja, kažemo zanimanje in se tako tudi sami poučimo o vsebinah, ki so otroku blizu. To je vsekakor nekaj, kar nas bo povezalo in vplivalo tudi na kakovost naših medosebnih vezi."