Danes 23-letna Tajda Svetek iz Malih Lipljen pri Turjaku je prve razrede osnovne šole obiskovala v podružnici Št. Jurij, nato pa šolanje nadaljevala v Grosuplju. Kot dijakinja Gimnazije Bežigrad je bila kot plavalka v športnem razredu, po opravljeni maturi pa se je odločila za študij v tujini.

Vas je že od nekdaj vleklo na študij v tujini ali se je odločitev razvila postopoma? Je bil kakšen poseben dogodek, ki vas je spodbudil?

Po končani gimnaziji se mi je ponudila priložnost za študij v ZDA s plavalno štipendijo. A kmalu sem ugotovila, da ne želim nadaljevati s plavanjem, pri čemer je na mojo odločitev delno vplivalo tudi zaprtje bazenov med epidemijo Covid-19. Ko sem prvič doživela življenje zunaj plavalnega sveta, ki mi je bilo všeč, sem začela raziskovati možnosti za nadaljnje izobraževanje v Evropi.

Najprej me je pot vodila na Nizozemsko, kjer sem študirala psihologijo na Leiden University. Lani sem se vpisala na magistrski študij športne psihologije na University of Limerick na Irskem, kjer trenutno študiram.

Želja po tujini je tlela v meni že od nekdaj. Vedno sem izkoristila vsako priložnost za odkrivanje novih krajev in izkušenj; že kot otrok sem bila neprestano naokrog, zato so pogosto govorili, da Tajde nikoli ni doma. Tudi v osnovni šoli sem se udeleževala tedenskih izmenjav, kar me je še dodatno spodbudilo k želji po daljšem študiju v tujini.

Zakaj ste v drugo izbrali prav Irsko?

Irska je bila nekoliko nenavadna izbira, a po študiju na Nizozemskem sem si želela izkusiti nekaj novega. Moja glavna želja je bila študirati športno psihologijo, zato sem iskala univerze s kakovostnim programom na izbranem področju.

Velik vpliv pri odločitvi je imel tudi jezik. Na Nizozemskem sem se sicer naučila nizozemščine, vendar sem želela magistrski študij opraviti v jeziku, ki sem ga bolj obvladala. Ker sem iskala študij v angleško govoreči državi znotraj Evropske unije, je bila Irska edina izbira. Pri iskanju programov sem naletela na University of Limerick, ki ponuja magistrski program športne psihologije, kar sem si želela.

Katere ključne razlike opažate pri študiju med Slovenijo in tujino?

Ob psihologiji me zelo zanima tudi način poučevanja in bi morda nekoč želela delovati tudi na tem področju. Zagovarjam sodobnejše pristope k izobraževanju, ki jih po mojem opažanju v Sloveniji še ne prakticiramo v zadostni meri.

Vsakodnevno sedenje na fakulteti od jutra do večera se mi zdi potrata časa. V tujini študij temelji na večji samostojnosti – ni toliko predavanj, kjer bi skupaj prebirali snov, temveč jo študenti sami predelamo. Predavanja praviloma niso obvezna, udeležba na dodatnih dejavnostih je priporočljiva za tiste, ki želijo doseči višje ocene.

Ena ključnih razlik je tudi financiranje. V tujini je študij plačljiv, kar vpliva na odnos študentov do izobraževanja. Bolj se zavedamo vrednosti študija in dejstva, da s svojo aktivnostjo najbolje izkoristimo ponujene priložnosti. V Sloveniji je redni študij brezplačen, kar je sicer velika prednost, a imam občutek, da se študenti pogosto ne zavedajo, kaj vse jim fakulteta nudi. Obiskovanje predavanj dojemajo kot obvezo in ne kot priložnost. Sama študij jemljem kot privilegij, ki ga želim karseda najbolje izkoristiti.

Kako izgleda vaš (študijski) vsakdan?

Na Irskem imam predavanja in vaje le ob torkih in sredah, preostale dni si sama organiziram urnik. Vsak dan obiščem knjižnico, kjer se posvetim študiju, raziskavam ali delu. Trenutno sodelujem z enim od profesorjev, tako da veliko časa preživim tudi v laboratoriju.

Pomemben del mojega dneva predstavlja šport, poleg študija in raziskovalnega dela hodim v službo. Prosti čas preživljam s prijatelji, ob koncih tedna pa si pogosto privoščim izlete, sem športno aktivna in raziskujem okolico.

Kako ste si zagotovili finančna sredstva za študij v tujini?

Ob odločitvi za študij v tujini sem se zavedala, da bo velik del priprave namenjen financiranju stroškov, kot so šolnina, nastanitev, hrana in zavarovanje. Zelo sem hvaležna staršem, ki so me pri odločitvi podprli, hkrati pa jasno povedali, da me ne morejo finančno podpirati. Postavili so mi pogoj – če uspem oblikovati finančni načrt za študij v tujini, lahko odidem, sicer bom morala nadaljevati šolanje v Sloveniji.

Takrat sem zasnovala svoj projekt na način GoFundMe. Na začetku so me usmerjali in podpirali pri Zvezi prijateljev mladine, predvsem Anita Ogulin, s katero sem sodelovala. Pošiljala sem prošnje in osebno obiskovala večja podjetja, kjer sem predstavila svojo idejo in željo po študiju v tujini v upanju, da bi pridobila finančno pomoč. Tako sem zbrala kar nekaj sredstev.

Že v gimnaziji sem prejemala Zoisovo štipendijo, ki sem jo v celoti privarčevala. Obdržala sem jo tudi med študijem, pri čemer je dodatek za bivanje v tujini precej povečal njen znesek. Državne štipendije sicer nisem dobila, vem pa, da se veliko študentov odloči za štipendijo Ad Futura. Sama zanjo nisem zaprosila, saj nisem želela biti zavezana, da se moram po študiju vrniti v Slovenijo. Nisem vedela, ali bom morda v tujini dobila sanjsko službo, in želela sem ohraniti svobodo.

Poleg prihrankov in Zoisove štipendije me je eno izmed podjetij izbralo za štipendistko, kar mi je omogočilo dodatno finančno stabilnost. Za vso podporo sem izjemno hvaležna, saj so mi različni ljudje, organizacije in podjetja pomagali uresničiti mojo željo. Od takrat nikoli ne pomislim, da bi bil denar ovira – verjamem, da je vedno mogoče najti rešitev. Še zlasti, če si dovolj proaktiven, sprašuješ in se znaš pogajati. Kot pravijo – "kjer je volja, tam je pot".

Po dveh mesecih študija na Nizozemskem sem si po aktivnem iskanju našla službo, kar mi je bila prednostna naloga, saj sem si morala sama kriti stroške študija, nastanitve, hrane ... Moj prvotni finančni načrt je bil oblikovan tako, da bi lahko prvih šest mesecev preživela brez zaposlitve, a mi je mesečna plača hitro zelo prav prišla. Na Irskem imam zdaj dve službi – delam kot reševalka iz vode na bazenu in v kazinoju, kjer kličem številke za bingo.

Kako ste iskali službo?

Zaposlitev sem iskala na različne načine – prek spletnih oglasov, neposredno pri delodajalcih in pri znancih. Za delo reševalke iz vode so me priporočili kolegi plavalci oziroma reševalci, kar mi je olajšalo pot do zaposlitve. Na Nizozemskem sem po naključju spoznala Slovenko, ki je že delala kot učiteljica plavanja in mi je pomagala.

Kakšni so stroški študija in bivanja ter kakšna je plača? Ali so kakšne ugodnosti glede nastanitve, prehrane ...?

Že v Sloveniji sem delala kot učiteljica oziroma trenerka plavanja, zato sem hitro našla podobno priložnost tudi na Nizozemskem. Pridružila sem se plavalnemu klubu in začela delati kot učiteljica plavanja, pri čemer sem se morala hitro naučiti nizozemščine, saj so bili otroci seveda Nizozemci. Na Nizozemskem je tudi posebnost, da je višina plače odvisna od starosti. Mlajši dobijo minimalno plačilo okoli šest ali sedem evrov na uro, starejši kot si, višja je urna postavka, kar pomeni, da sem imela že na začetku višjo plačo kot v Sloveniji.

Prehrana je na Nizozemskem precej dražja kot v Sloveniji, a če si kuhaš doma, lahko stroške precej zmanjšaš. Zelo drage so pijače v lokalih, zato nisem pogosto posedala po kavarnah. Manjkali so mi študentski boni, saj ni takšnih ugodnosti, kot jih imamo v Sloveniji.

Eden največjih izzivov pa so stroški bivanja in iskanje nastanitve v tujini. Na Nizozemskem je izjemno težko dobiti nastanitev ... Študentski domovi so dragi, zato večina študentov išče sobe in stanovanja pri zasebnikih po spletu, pri čemer je treba biti previden, da ne naletiš na prevaro. Sama sem imela srečo, saj sem najprej našla majhno študentsko sobo za 250 evrov mesečno, pozneje, ko sem se preselila, pa sem za nastanitev plačevala 800 evrov mesečno plus stroški.

Na Irskem trenutno bivam v študentskem stanovanju, kjer najemnina znaša 800 evrov na mesec. Je precej, a nisem imela izbire – zaprosila sem za študentsko nastanitev in dobila, kar je bilo prosto. Cene hrane v trgovinah so nižje kot na Nizozemskem, a še vedno višje kot v Sloveniji. Lokali pa so cenovno primerljivi z nizozemskimi.

Trenutno živim v študentskem kampusu, kjer so univerzitetna stanovanja. Prijavila sem se prek univerze, ki mi je dodelila razpoložljivo nastanitev. Tukaj ni možnosti, da bi si sam izbral lokacijo ali višino najemnine – preprosto se prijaviš in upaš, da dobiš prostor v študenskem domu. V univerzitetnih mestih, kot je Limerick, je zelo težko najti zasebno nastanitev, zato je študentsko stanovanje odlična rešitev vsaj za začetek, ko še ne poznaš okolja in sistema.

Zame je bila študentska nastanitev v prvih mesecih v tujini velika olajšava, saj mi je omogočila hiter začetek brez dodatnega stresa zaradi iskanja stanovanja. Predvidoma maja pa se bom preselila v zasebno stanovanje, saj so zasebne nastanitve običajno cenejše. Na Irskem študentska stanovanja niso sofinancirana, temveč predstavljajo vir dohodka za univerze, kar je razlika v primerjavi s Slovenijo, kjer so študentski domovi subvencionirani in zato ugodnejši.

Najem pri zasebnikih je finančno bolj ugoden, a tudi bolj nepredvidljiv, saj je ponudba omejena, povpraševanje veliko, cene pa visoke. Vseeno pa se splača iskati zasebno nastanitev, če želiš nekoliko znižati stroške bivanja.

Stroški so visoki, a jih lažje pokrivam tudi zaradi službe.

Kako pa je organizirano študentsko življenje na Irskem?

Večina univerz v Evropi organizira uvajalni teden za nove študente, da se spoznajo s fakulteto, kampusom in sošolci. Na Irskem so nas razdelili v skupine glede na celine, iz katerih prihajamo, na Nizozemskem pa glede na študijski program. Tako smo lahko hitro navezali prve stike in se lažje vključili v novo okolje.

Na univerzi prav tako delujejo številne študentske skupnosti in društva, kjer se lahko vključiš glede na interese. Sama sem se pridružila predvsem športnim skupinam, kjer smo dejavni na področjih plavanja, deskanja na vodi, gimnastike, plezanja in drugih aktivnosti. Treninge vodijo študenti, podobno kot v Sloveniji delujejo študentska društva po regijah.

Obenem se veliko družimo v študentskih stanovanjih, kjer navežeš stike s sostanovalci in njihovimi prijatelji, veliko poznanstev sem stkala tudi prek službe. Na voljo je torej ogromno priložnosti za navezovanje stikov.

So vam na začetku pomagali tudi v Društvu VTIS?

Ko sem odhajala na Nizozemsko, o Društvu VTIS nisem vedela veliko. Šele tam sem se začela udeleževati njihovih dogodkov in spoznala veliko novih prijateljev. Nekatere sem poznala že od prej, a sploh nisem vedela, da tudi oni študirajo v tujini.

VTIS se mi zdi odlična platforma za povezovanje Slovencev v tujini. Omogoča nam, da se družimo, govorimo slovensko in delimo svojo kulturo, kar je v tujini še posebej dragoceno. Pomagali so mi tudi pri navezovanju stikov s Slovenci med mojo izmenjavo v Singapurju, kjer sem prav tako preživela nekaj časa.

Če sem prej v VTIS-u sodelovala kot članica, sem zdaj tudi aktivna prostovoljka in trenutno vodim lokalni odbor VTIS na Irskem. Naš odbor je še razmeroma majhen, a se razvijamo in aktivno iščemo Slovence na Irskem, pri čemer nam pomaga tudi slovensko Veleposlaništvo v Dublinu.

Vsem, ki razmišljajo o študiju v tujini, bi priporočila, naj se povežejo z VTIS-om. Skoraj v vsaki evropski državi in tudi drugje po svetu je nekdo, ki lahko ponudi koristne informacije in odgovori na vprašanja iz prve roke. Tudi meni je bilo veliko lažje, ko sem na Nizozemskem spoznala Slovenko, ki mi je bila pripravljena pomagati, če bi kaj šlo narobe. Tako podporo želim zdaj nuditi drugim Slovencem, ki pridejo študirat na Irsko.

Kaj vam je prinesel študij v tujini?

Študij v tujini mi je prinesel izjemno širino. Spoznavanje ljudi iz različnih držav in celin mi je omogočilo, da sem se naučila sprejemati druge kulture, razumeti različne običaje in videti svet povsem drugače. Spoznala sem, da je ogromno možnosti in da me nič ne omejuje, kam me bo vodila pot.

Kot oseba sem zrasla, postala sem bolj samostojna in odprta za nove izzive. Študij mi je odprl obzorja, ki se mi morda v Sloveniji kot majhni deželi ne bi. Hkrati sem pridobila prijatelje po vsem svetu, kar se mi ne zdi le uporabno, ampak predvsem dragoceno.

Kje pa morda vidite izzive študija v tujini? Vas kdaj daje domotožje?

Eden največjih izzivov študija v tujini so administrativne in finančne zadeve. V Sloveniji približno razumeš sistem ali pa vsaj veš, na koga se obrniti po informacije. V tujini pa se pogosto znajdeš v situaciji, ko ne veš, kam po zdravila, kako urediti davke, kako pridobiti določene dokumente ali kaj storiti v primeru zdravstvenih težav. Takrat sem se res zavedala, kako veliko lažje bi bilo doma, in v takih trenutkih sem občutila domotožje. A – kot pravim, vedno se lahko obrnete na Slovence, ki študirajo v tujini, in vam bomo pomagali.

Dom najbolj pogrešam med državnimi prazniki, ki jih po odhodu v tujino še bolj cenim. Takrat si vzamem čas, da si pogledam proslave po spletu, in se povežem s Slovenci, ki živimo v tujini. Na Nizozemskem smo denimo organizirali praznovanje dneva državnosti, kjer smo uživali v slovenski hrani, poslušali himno in se družili.

Opazila sem, da imamo Slovenci po svetu podobne občutke – ko se srečamo, se razveselimo, ko lahko govorimo slovensko, in smejimo istim stvarem. To nam daje občutek pripadnosti, čeprav smo daleč od doma. Da ... kdaj pa kdaj se vprašam, ali bi se vrnila domov, a hkrati cenim vse, kar mi študij v tujini ponuja – novo znanje, izkušnje in priložnosti za osebno rast.

Kako pogosto pa se vračate domov?

V prvem letniku sem se vračala domov približno vsake tri mesece, saj sem si lahko vzela čas za krajše obiske. Lani sem šla domov le enkrat, ker sem imela službo in ni bilo tako enostavno usklajevati obveznosti s potovanjem. Letos pa sem celo zimo preživela doma, saj nisem imela ne predavanj ne službe, kar mi je omogočilo daljše bivanje v Sloveniji. Če se le da, se vedno z veseljem vrnem domov k staršem in prijateljem v domače okolje.

Kakšne načrte imate po zaključku študija?

Za zdaj me še ne vleče nazaj domov. Razmišljam o dveh možnostih – vpis na doktorat in nadaljevanje v akademskih vodah ali preizkus dela v realnem svetu, kjer bi pridobila praktične izkušnje.

Poleg športne psihologije me zelo zanimajo tudi načini poučevanja in izobraževalni sistemi. Morda bi se v prihodnosti lahko posvetila izboljšanju šolskih metod in pristopov k učenju, saj vidim veliko prostora za napredek.

Čeprav imam Slovenijo zelo rada, trenutno vidim tujino kot bolj napredno okolje z več priložnosti, boljšimi pogoji in ugodnostmi. Zato se mi zdi smiselno še nekaj časa ostati v mednarodnem prostoru, pridobiti čim več izkušenj in šele nato premisliti o morebitni vrnitvi.

Kaj bi svetovali slovenskim študentom, ki razmišljajo o študiju na Irskem ali drugod v tujini?

Ne bojte se. Študij v tujini ni lahka odločitev, a če imate željo, poskusite. Res ni vse rožnato – pridejo težki trenutki, soočanje z birokracijo, iskanje stanovanja, prilagajanje novemu okolju. Ampak je vredno, če si res želite, in vedno se lahko vrnete nazaj, če stvari ne gredo po načrtih. En izgubljen letnik ni konec sveta, in študij v tujini ne bo za vedno zapečatil vaše usode – je le odločitev, da poskusite.

Poudarila bi pomen povezovanja in pozvala bodoče študente, naj navežejo stike s Slovenci v tujini, preko VTIS-a ali drugih skupnosti, kjer smo prostovoljci pripravljeni pomagati in odgovoriti na vsa vprašanja – tudi tista, ki se komu morda zdijo "neumna". Če ne vprašaš, ne dobiš odgovora, in najhuje, kar se lahko zgodi, je, da nekdo reče "ne". A če niti ne poskusite, je odgovor že od začetka avtomatsko "ne".

Če si želite študirati v tujini, boste veliko več izgubili, če sploh ne boste poskusili. Sama sem imela srečo, da sem si upala narediti korak, in danes sem vesela, da sem se opogumila.