Od učbenikov do umetne inteligence: kako se slovenske šole prilagajajo generacijama Z in Alfa?

Pred desetletji je bilo učenje preprosto – poslušali in spraševali smo učitelje, starše in druge odrasle, sledili učbenikom in informacije iskali v enciklopedijah. Če smo želeli dodatno znanje, je bil skoraj obvezen obisk knjižnice. Nato je internet prenesel znanje na računalniški zaslon, danes pa postaja pomemben del učnega procesa umetna inteligenca (UI), ki zna razlagati snov, ponujati primere iz prakse in celo pripravljati vprašanja za preverjanje znanja.

Generativna umetna inteligenca je lahko izjemen pripomoček za učenje in raziskovanje, pravi profesor na ljubljanski Fakulteti za računalništvo in informatiko dr. Blaž Zupan. Pripravi lahko vprašanja za preverjanje razumevanja snovi, pomaga pri razlagi težjega gradiva, ponudi praktične primere, predlaga eksperimente za dodatno razumevanje ter jasno razloži tudi zahtevnejše koncepte, hkrati pa se prilagodi stopnji znanja učenca. "Vse to je uporabno tako pri samostojnem učenju kot tudi pri pripravi učnih ur. Možnosti uporabe umetne inteligence v izobraževanju so praktično neomejene," je pojasnil.

UI orodja se bistveno razlikujejo od klasičnih digitalnih učnih platform (na primer spletni tečaji), ki sledijo vnaprej pripravljenemu učnemu načrtu in se praviloma ne prilagajajo posameznemu učencu. Ker pa sodobni UI modeli in klepetalniki omogočajo sprotno prilagajanje učečemu, "jih lahko prav zato že danes s pridom sami uporabljamo na vseh šolskih stopnjah, ne da bi čakali, da jih podjetja preoblečejo v zaprte učne sisteme".

Dr. Blaž Zupan obenem opozarja, da zgolj uporaba UI ne nadomesti učenja: "Umetno inteligenco je seveda mogoče uporabiti tudi za reševanje zelo kompleksnih nalog. Vendar če je naš edini cilj uspešno reševanje nalog brez vpogleda v to, kako pridemo do teh rešitev, se ob tem ne bomo naučili ničesar." Če jo uporabljamo kot bližnjico, se poveča tveganje, da se ne naučimo bistvenega, hkrati pa se še dodatno poglobi razlika med učenci, ki so željni znanja, in tistimi, ki jim do učenja ni.

Generativna UI po njegovih besedah ponuja izjemne možnosti predvsem za motivirane učence, ki jo bodo znali uporabljati. Da bi bila uporaba res učinkovita, je nujno dobro poznavanje njenih orodij, zato so dragoceni tudi posebni tečaji uporabe klepetalnikov in globokih modelov, kakršne za doktorske študente vseh smeri izvajajo tudi na Fakulteti za računalništvo in informatiko.

UI je lahko učiteljem v pomoč pri pripravi gradiv, primerov, vprašanj in simulacij, učencem pa pri razlagi zahtevnejših konceptov, individualiziranem učenju in razvijanju kritičnega mišljenja denimo z vrednotenjem in preverjanjem njenih odgovorov. Ključno pa je, da šole določijo jasna pravila uporabe ter učitelje in učence usposobijo za odgovorno rabo.

"Z UI na področju izobraževanja lahko visoko letimo in globoko pademo," opozarja. Po njegovem mnenju slovenski šolski sistem premalo poudarja osnovno razumevanje umetne inteligence – kaj je, katere so njene prednosti in omejitve. "Svet se danes vrti okoli podatkov in hitro bi morali začeti z uvajanjem podatkovne in algoritmične pismenosti v šole. Prednost bodo imele družbe, kjer odločevalci te koncepte poznajo in razumejo ter jih ne zamenjujejo z zgolj digitalnimi veščinami," je poudaril.

Konec koncev pa meni, da lahko UI v prihodnje povsem spremeni način pridobivanja znanja tako za mlade kot starejše. Vloga učitelja bo ostala ključna, morda celo pomembnejša, saj bo tudi v prihodnje izbiral probleme, usmerjal učenje in povezoval različna znanja v smiselno celoto.

Digitalno preobrazbo slovenskega šolstva podpira projekt DigFit. V njem sodeluje 147 vzgojno-izobraževalnih zavodov po vsej Sloveniji, v nacionalnih učečih se skupnostih pa je vključenih več kot 2500 učiteljev.

Projekt spodbuja razvoj digitalnih kompetenc ter krepitev temeljnih znanj računalništva in informatike. Vsaka šola, vključena v DigFit, je vzpostavila inovativne oddelke. Ena izmed njih je tudi Šolski center Kranj, kjer učenci pri najmanj treh predmetih uporabljajo digitalna učna okolja, interaktivna orodja ter tehnologiji VR in AR. Uvajamo sodelovalno delo, medpredmetno povezovanje ter vrednotenje napredka s samoevalvacijo, digitalnimi značkami in e-portfoliji, je pojasnil mag. Sašo Stanojev, vodja Medpodjetniškega izobraževalnega centra na Šolskem centru Kranj.

Učitelji pripravljajo učne scenarije po evropskem okviru DigComp 2.2 ter povezujejo cilje, metode in digitalna orodja v sodobna učna okolja. Sodelujejo v učečih se skupnostih, kjer si skupaj s strokovnimi sodelavci in zunanjimi partnerji izmenjujejo izkušnje in refleksije ter iščejo rešitve za izzive pri uvajanju digitalnih pristopov v pouk. Tako niso več posamezni izvajalci, temveč del kolektivnega strokovnega razvoja, kjer se oblikujejo standardi kakovosti in trajnostne pedagoške strategije.

Tovrstne spremembe so pomembne, ker se sodobne generacije učencev učijo in delujejo v povsem drugačnem, digitalnem okolju. Generaciji Z in Alfa sta odraščali v popolnoma digitalnem svetu – prva ob spletu in razvoju družbenih omrežij, druga v času umetne inteligence ter virtualne in obogatene resničnosti. Učne navade mladih in otrok zato zahtevajo drugačne pristope, bolj personalizirane in dinamične, ob uporabi digitalnih orodij in s hitro dostopnimi informacijami, je poudaril Stanojev.

V šolah, ki sledijo novim učnim načinom, se vse bolj uveljavljajo metode sodelovalnega dela (timsko reševanje izzivov), učenje preko ustvarjanja lastnih vsebin (videoposnetki, AR/VR vsebine, interaktivne spletne ali mobilne aplikacije) ter igrifikacija z digitalnimi značkami, učnimi izzivi in interaktivnimi igrami. Takšni pristopi so učinkoviti, krajši, interaktivni, vizualno bogati in omogočajo večjo vključenost učencev, ki jih naravno pritegnejo, saj so vajeni stalne povezanosti in hitrega dostopa do informacij.

Učenci postajajo bolj samostojni in motivirani, bolje sodelujejo, učinkoviteje delijo znanje, prevzemajo različne vloge in hitreje razvijajo digitalno pismenost, predvsem na področju kritične in varne rabe informacij. 

Rezultati so vidni tudi pri učiteljih, ki ob podpori učečih se skupnosti pridobivajo samozavest pri ustvarjanju novih pristopov, si izmenjujejo izkušnje, soustvarjajo inovativne metode in uvajajo trajne spremembe v pedagoškem procesu, zaznava sogovornik. Že izvedeni projekti in dobro obiskana nacionalna srečanja po njegovem mnenju potrjujejo, da zanimanje med učitelji narašča in da je prihodnost izobraževanja tesno povezana z umetno inteligenco.

Prihodnost izobraževanja bo vse bolj zaznamovala umetna inteligenca, pomemben izziv, ki ga učitelji že prepoznavajo, pa je njena premišljena vključitev v učni proces. Stanojev se strinja, da jo je treba v pouk in učenje uvajati preudarno ter učiteljem in učencem omogočiti, da jo razumejo, uporabljajo in soustvarjajo v korist kakovostnega učenja. UI pismenost postaja temeljna kompetenca in šole morajo učence učiti ne le vsebin, temveč tudi razmišljanja ob podpori novih tehnologij in učnih metod, je prepričan. To pa pomeni usposabljanje učiteljev in mentorjev, prenovo preverjanja znanja ter krepitev človeških veščin, kot so empatija, etično razmišljanje, ustvarjalnost in sodelovanje.

Toda inovativno učenje ni vedno povezano z zasloni in digitalnimi orodji. Drugačen način ubirajo v programih Brainobrain, ki ga v Ljubljani vodi Alja Bukovec. Uporabljajo tako imenovano VAK metodo, ki otrokom nudi celostno – vizualno, avditivno in kinestetično učenje hkrati. To v praksi pomeni, da učenci informacijo ne le vidijo, temveč jo tudi izgovorijo in ponovijo skozi gib, kar jim omogoča, da si jo hitreje in trajneje zapomnijo, je pojasnila.

Vaje se izvajajo skozi igro in miselne naloge. Otroci skozi igro, miselne naloge in možgansko telovadbo ves čas ohranjajo miselno aktivnost. Digitalnih orodij pri tem ne uporabljajo, vračajo se k abakusu, saj se zavedajo njegovih pozitivnih učinkov na možgane. Metoda Brainobrain namreč temelji na vajah in nalogah, ki krepijo obe možganski polovici.

Rezultati takega dela se kažejo pri otrocih, pri katerih najprej opazijo večjo samozavest ter zaupanje vase in v lastne sposobnosti. Sledijo izboljšave na področjih, kjer ima posameznik največ potreb – bodisi pri pomnjenju, številskih predstavah ali koncentraciji, je opisala Alja Bukovec. Pomembna pa je tudi vloga staršev, ki skupaj z otrokom vadijo doma ter mu pomagajo razvijati vztrajnost, delovne navade in rutino, je dodala.

Prihodnost učenja bo verjetno kombinacija obeh svetov, kjer klasični učbeniki in učitelji ostajajo, a jih dopolnjujejo digitalna orodja, tehnološke rešitve, inovativni projekti in umetna inteligenca.

Že danes nekatere slovenske šole dokazujejo, da je mogoče uspešno povezati tradicijo in inovacijo. Učitelji poučujejo podobno kot nekoč, vendar hkrati uporabljajo digitalna orodja in se vključujejo v nove projekte. Učenci pa znanje osvajajo na način, ki jim je bližji – dinamično, interaktivno in sodelovalno.

Prihodnje generacije, ki odraščajo v digitalni dobi, bodo naravno gradile drugačen svet. Uspešni bomo, če bomo znali povezati knjige, digitalna orodja, umetno inteligenco ter človeško znanje in veščine v celostno učenje, ki je odprto, spodbudno in povezovalno. Le tako bodo otroci zrasli v samostojne, ustvarjalne in odgovorne iskalce znanja.

Toda kot opozarja dr. Blaž Zupan, tehnologija sama po sebi ni zagotovilo za uspeh. "Z UI na področju izobraževanja lahko visoko letimo in globoko pademo." Zato je ključno, da se najprej naučimo razumeti, kaj UI sploh je, ter prepoznati njene prednosti in omejitve.

Se vam zdijo informacije pomembne? Vam je članek všeč? Delite ga s prijatelji!

Najbolj brane novice: