Še en 1. maj in znova ista opozorila: prekarne oblike dela, ki delavcu ne nudijo ustrezne zaščite, so nesprejemljive. Zaposleni imajo prenizke plače ter so na meji ali pa že v revščini. Delavcev, ki živijo v revščini, je v Sloveniji že več kot 50.000. Nekateri delodajalci še naprej silijo delavce v samozaposlovanje in od njih pričakujejo, da bodo ob morebitnem prihodu inšpekcije lagali. Nekateri delodajalci ne želijo plačevati pripravništev. Tudi prispevkov ne. Zaposlene silijo, da delajo izven uradnega delovnega časa, nadur pa ne nameravajo plačevati. Zaposleni prav tako ne smejo svojih nadur koristiti. Ure, ki so opravljene izven delovnega časa, se uradno ne smejo nikjer beležiti, kar posledično pomeni, da delavci nimajo uradnih dokazov, koliko so zares delali. Pri tem se nekateri delodajalci poslužujejo verbalnih pritiskov in groženj. 

Delovnih mest v Sloveniji je sicer vse več, a dejstvo je, da gre povečini za zelo nizka plačila in nenormalne pogoje dela. Večizmensko delo, delavci opravljajo celo paleto nalog, ki bi jih v normalnih pogojih moralo opravljati več oseb. A večina delodajalcev želi vrhunskega strokovnjaka, fizičnega delavca, poliglota, čistilca ... v eni osebi, in sicer za minimalca. 

Ljudje so začeli premlevati, ali se jim sploh še splača delati? V takih pogojih, da vas delodajalec pripelje do meja vzdržljivosti, da zbolite in pregorite, da delate vsak dan, da vas družina skoraj ne vidi ... Ali pa je morda bolje, če imate mir in zdravje ter ste na socialni pomoči? "Ob tem pa še kaj na črno zaslužim," je slišati. 

Vsi so pod pritiski

Pod velikanskim pritiskom so vsi, ne glede na starost. 

V obalni sindikalni organizaciji Konfederacije Sindikatov 90 izpostavljajo, da obseg prekarnih zaposlitev, ki se povečuje, dosega več kot 40 odstotkov vseh zaposlitev, med mladimi pa celo več kot tri četrtine vseh zaposlitev. Veliko grožnjo današnjega časa vidijo tudi v tem, da se kljub rekordnemu bruto družbenemu proizvodu število samozaposlenih povečuje, saj predstavljajo že 12 odstotkov vseh delavcev.

Delavci v Sloveniji vedno bolj obremenjeni. Tujina kot rešiteljica, mati domovina kot sadistka

Delavci v Sloveniji so vedno bolj obremenjeni in iztrošeni, zato raje odhajajo v tujino, kjer je njihovo delo bolj cenjeno in spoštovano, poudarja omenjena obalna sindikalna organizacija.

Kritični so do tega, da je Inšpektorat RS za delo lani od izrečenih glob v višini treh milijonov evrov izterjal le dobrih 40 odstotkov. "To govori o tem, da se kršitev delovne zakonodaje kršiteljem še vedno izplača," je opozoril generalni sekretar obalne sindikalne organizacije Damjan Volf.

Se bomo spet morali boriti za osemurni delovnik?!

Pisalo se je leto 1886. 1. maja so se v ameriškem Chicagu na cestah zbrali delavci, ki so zahtevali osemurni delovnik. Posredovala je policija, izbruhnili so spopadi in šest protestnikov je umrlo.

Delavci so takrat delali po 12, 14 in celo 16 ur na dan, in sicer za mizerna plačila in brez pravice do počitka. Zato je bilo geslo protestov: 8 8 8 – osem ur dela, osem ur počitka, osem ur kulture in zabave. 

Očitno se bo znova treba boriti za 8 8 8!

Dejstvo je, da danes številni delavci delajo več kot osem ur na dan. Že dolga leta se ustvarja prava fama, da je treba delati, da so tisti, ki delajo po cele dneve, pravi heroji. Kaj res?

Ustvarjajo mite

Prav tako se širi mit, da si mladi oz. "milenijci" ne želijo pogodb za nedoločen čas, da je mladim bolj pomembna svoboda in da se ne želijo zavezati enemu delodajalcu. Kaj res?

Zanimivo, saj je raziskava Sindikata Mladi plus pokazala, da si mladi najbolj želijo rednih pogodb za nedoločen čas. Kar 74 odstotkov vprašanih bi namreč izbralo to obliko dela, še vedno pa imajo največ izkušenj s študentskim delom in delom na črno. Kot poudarja predsednica sindikata Tea Jarc, si mladi želijo varnih, trajnih in dostojnih zaposlitev.

Mladi so po besedah strokovne sodelavke sindikata Anje Korošec za delo pripravljeni sprejeti marsikaj, med drugim so pripravljeni pristati na kršenje zakonodaje in sprejeti slabše delovne pogoje. "Mladi obravnavajo svoj položaj kot brezizhoden in imajo ponotranjen občutek, da so oni tisti, ki morajo znižati standarde in pristati na slabše delovne pogoje," je poudarila.

Trenutno 32 odstotkov vprašanih opravlja delo, za katerega niso plačani, kar 80 odstotkov mladih pa dela na mestu, ki zahteva nižjo izobrazbo od pridobljene, kažejo podatki raziskave. Skoraj polovica je pripravljena odpreti tudi svoj s.p., če bi bil to pogoj za opravljane dela. Če pa bi imeli možnost izbire, bi to obliko dela izbrali le štirje odstotki anketiranih. "Odločitev, da mladi danes odprejo s.p., tako ni svobodna izbira, ampak so mnogokrat prisiljeni v to," je opozorila Koroščeva. Kljub temu pa se je le 10 odstotkov mladih v primeru kršitev na trgu dela že obrnilo na katero izmed pristojnih institucij.

V sindikatu so bili presenečeni tudi nad tem, da 30 odstotkov mladih za nadure ne dobi plačila ali dodatnih prostih dni. Se pa mladi glede na raziskavo sindikata srečujejo tudi z diskriminacijo na delovnem mestu, predvsem zaradi narodnosti in spola.

Zakaj torej 1. maj praznujemo tako kot ga? Če pa imamo na terenu alarmantne razmere!

1. maj, vsaj v obliki, v kakršni ga praznujemo pri nas, se je izrodil. Lepo je slišati godbe in jesti čevapčiče. Poslušati govore in nositi nagelj. Biti v sindikatu in kuriti kresove. A kaj imajo delavci od tega? 

Delavske pravice so vse bolj in bolj teptane, plačila mizerna, izkoriščanja in pritiski vse višja. 1. maj, v takšni obliki kot je sedaj, ni dovolj. Delavci ne potrebujejo čevapčičev, temveč konkretno podporo v boju zoper kršitelje njihovih pravic.