Že več dni me po družbenih medijih lovi oglas za urejanje fotografij na Instagramu. Ker mu ne morem pobegniti, sem ga pogledala. Z njegovo pomočjo lahko na sebi spremeniš vse: barvo oči, las, ten kože, zamenjaš svoje zobe, osenčiš obraz tako, da je videti ožji, na trebuh si dodaš '6-packe', zožaš bedra, razširiš ramena. Skratka, tebe ni nikjer več.

Na sliki na Instagramu si lahko nekdo, ki ti niti približno ni podoben. Izdelaš neko idealno lupino sebe, jo objaviš in potem pričakuješ, da bodo ljudje s tabo iskreni in te bodo imeli radi zaradi tega, kdor si. Kako naj ljudje vedo, kdo si?! To prirejanje resničnega stanja je postala praksa v našem življenju – tudi poslovnem. Podjetja so razvila sistem komunikacije, s pomočjo katerega se da elegantno zaobiti resnico. Uporablja se veliko lepih besed, le redkokdo pa se dotakne resničnih težav. Nekako se zdi, da iz življenja na splošno izganjamo resnico. Sčasoma smo vsi postali mojstri lepih, popolnih, praznih selfijev ali sebkov.

Selfi je beseda, ki opisuje fotografijo samega sebe. Samo po sebi z njim ni nič narobe. Meni se zdi nujno, da jih delamo, ampak resnične. Da se resnično pogledamo. Kdo smo, za čem stojimo in ali živimo to, kar želimo živeti? Ali izžarevamo to, kar hočemo doseči s pomočjo filtrov?

Podobno je s podjetji. Sebek je pomemben dejavnik. Na vseh sestankih, na katerih ure in ure sestankujete, ne da bi se v resnici dotaknili jedra problema, bi bilo nujno iz vašega selfija odstraniti vse filtre, prirejene barve oči in tako dalje.

Ko se veliko ljudi veliko pogovarja na neskončnih sestankih

Veliko podjetij se danes spopada s težavami, ki jih nikoli direktno ne nagovorijo. Veliko se govori okoli, nihče pa v resnici ne prevzame odgovornosti, najprej za to, da bi povedal, kaj je v resnici težava, in potem, kako in kdo jo bo rešil. Lažje je tako, da se veliko ljudi veliko pogovarja na neskončnih sestankih. Če gre vse po sreči, se najde nekdo, ki jih operativno mora rešiti. Če je rešitev v redu, se na sestankih tolče po prsih zaradi odličnih rezultatov, če ni v redu, se tolče po tistem, ki je brez "dovoljenja" rešil težavo. Nekatere okoliščine pa tudi nikoli ne najdejo svoje rešitve.

"Ena bolj smešnih zgodb, ki se jih spomnim, je izdelek, ki ga je bilo treba dati na trg. Ker je bil narejen s pomočjo različnih eteričnih olj, ni najlepše dišal. Nihče od nas na sestanku v resnici ni želel direktno povedati, kaj si misli o izdelku. Vsi smo govorili: Močan vonj ima, pa ja, najbrž bo res odganjal ... komarje ... pa še koga. Ko sem ga prinesla domov, je moj nečak ustrelil: Kaj pa je to smradilo? Direktno. Jasno. Konkretno. Dejansko je izdelek smrdel. Te konkretne besede na sestanku ni uporabil nihče."

Pogosto ima iskrenost negativne posledice za kariero

Ta neiskrenost in zavijanje v neko idealno umetno postavljeno podobo se prenaša na vsa področja v življenju, tudi v posel. Ne znamo povedati stvari, ki jih mislimo, ker nas hitro postavijo na mejo okusnega. Pogosto si, če govoriš resnico, označen, da nisi okusen. Pogosto ima iskrenost negativne posledice za kariero.

Zato se veliko govori o politični korektnosti. Zame je to pojem, ki pomeni, da se s pomočjo lepih besed vrtiš okoli ključnega problema (ki je moderno postal izziv) v strahu, da se ne bi komu zameril. Ker se tako nihče več ne dotika resničnih težav, ti dejansko postajajo izzivi, in to vedno večji, ker jih nihče ne rešuje.

"Prvi pogoj, da se kar koli reši, je, da se prizna, kaj je narobe."

Težava ali izziv?

V stilu aplikacije za polepševanje sebka smo tudi problemu dali drug naziv: "izziv". Mislim, da en izraz ne bi smel izključevati drugega. Najprej si je treba priznati, kje je problem, in si potem postaviti izziv, da se ga reši. Ne da bi vedeli, kaj je v resnici problem, ne bo niti izziva niti rešitve. Žal smo se v podjetjih naučili, da nisi, če si direkten, če opozoriš na problem, preveč zaželen. Tvoje letne ocene so slabe, kar zmanjša priložnosti za napredovanje, višjo plačo, lahko dobiš celo zaznamek "problematičen". Tako sčasoma ugotoviš, da ni profitabilno govoriti resnice. Poiščeš tisti filter, ki ti najbolj koristi, in se skriješ za vsemi lepimi besedami, za katere veš, da jih v tvojem podjetju radi slišijo.

"Ko tukaj govorim o problemu in opozarjanju nanj, ne govorim o stalnem jamranju in kazanju s prstom na druge, ki bi morali delati vse drugače. Govorim o tistem opozarjanju na težave, ki so realne, kjer se povzemajo dejstva in se po možnosti podajo tudi predlogi za reševanje."

Politična korektnost je nekaj, kar danes ubija podjetja. Ker se vsi tako zelo trudijo biti politično korektni, nihče več ne pove ničesar naravnost, iskreno in tako, kot je. Na osnovi polovičnih in "obdelanih" všečnih informacij se rešujejo izzivi, ki vodijo v resne probleme. Če ste v podjetju in imate izziv, ki se vam ponavlja, kako ga pri sebi opišete? Kje je v resnici težava? Si upa kdo v timu povedati naravnost, kaj to je? Kaj pa če bi si dali na enem sestanku veto in rekli, danes govorimo, kaj res mislimo: ne jamramo, ne kažemo s prstom na drugega, ampak povemo, tako kot je. In potem sledite poti resničnih dejstev. Izpustite osebne zaimke in dejansko opisujte dogajanje. Brez obtoževanja, ki se rado zgodi. Dejstva niso čustvena. Kazanje s prstom je čustveno. Naštevanje dejstev ni.

Selfi ali sebek je čudovita stvar. Če imate potrebo, da bi na sebi stalno nekaj spreminjali, poglejte, kaj to je in predvsem, zakaj bi to želeli. S čim v svojem življenju tako zelo niste zadovoljni, da bi ljudem radi pokazali drugo verzijo sebe? Zakaj je ne živite?

Podobno je tudi v poslu. Kaj je v resnici razlog, da ne naredite resničnega selfija? Kje uporabljate filtre? Kakšni so? Zakaj jih uporabljate? Da izpostavite svoje prednosti ali da prekrijete svoje pomanjkljivosti? Pomanjkljivosti ne bodo odšle, če jih boste prekrili. Vsi vemo, kaj se zgodi, če ne poskrbimo za rano in jo samo prekrijemo. Spodaj poteka vnetje, ki bo v nekem trenutku izbruhnilo.

O tem govorijo tudi pravljice. Prek svojih simbolnih zgodb nam osvetljujejo naše lastne razmere. Do zdaj smo spoznali dve pravljici na delovnem mestu. Pepelko in Trnuljčico. Zdaj vstopamo v pravljico, ki nam govori o čustvih, ogledalu, strupih, smrti, mačehi, palčkih in deklici, ki je iskala svoj pravi jaz. O Sneguljčici.

Članek odraža stališče avtorja in ne odraža nujno tudi stališča uredništva.