Sodobna Trnuljčica na delovnem mestu hoče višjo plačo. Ste se kdaj znašli v okoliščinah, ko ste želeli s šefom govoriti o svoji plači, ker ste želeli povišico? Kako se tega lotite? Ste taki, da greste takoj v akcijo, ali ste bolj te sorte, da najprej 100 let premlevate v sebi, se opravičujete, iščete izgovore, zakaj bi vam šef moral dati višjo plačo, prepričujete sebe, da si jo resnično zaslužite, veste, da je tako? Ko pa si predstavljate, da ste dejansko pred tem človekom, zmrznete? Ali pa ko ste pred njim/njo, iz vaših ust slišite popolnoma druge besede kot tiste, ki ste jih tako skrbno načrtovali?

Sama sem se že velikokrat znašla v takih okoliščinah. Pri sebi ugotavljam, da se skoraj pred vsako spremembo za nekaj časa zaprem v stolp in postanem Trnuljčica. Pikam – žal, največkrat samo sebe – kar nekaj časa, preden sem pripravljena kaj narediti navzven. Navadno je notranji pogovor hud spor same s seboj in osebo, s katero naj bi govorila. Delam načrte, kaj bom osebi rekla, kako bom odločna in trdna v tem, kar želim povedati. Potem pride trenutek, ko bi se moralo vse uresničiti, pa vedno ne gre tako. Odpovem. Ustrašim se posledic svoje odločitve. V moji glavi se zgodi negativen scenarij, kaj bi se lahko zgodilo, če bi ta oseba na drugi strani rekla ne ali se ne bi strinjala. Nisem se pripravljena srečati s posledicami. Tako potem iz mojih ust letijo besede, ki so včasih popolno nasprotje tistega, kar sem želela reči, samo da ne bi bilo konflikta. Vsakič, ko to naredim, se na koncu počutim zelo slabo.

Pred časom sem govorila s kolegom, ki je odličen pri tem, kar dela. Je krasen človek, ki rad dela z ljudmi, to je tudi njegova služba in dela jo odlično. Rad ima izzive in zelo se želi dokazati. Pred nekaj meseci sva govorila, kaj je dokazovanje in kje je Pepelka v svojem življenju. Kje si torej gradi svojo vrednost in kako naj jo najde pri sebi. To je odlično odkril in ponotranjil, tako da ne postavlja več pod vprašanje tega, ali je dovolj dober. Ve, da je. Tako se je odločil, da je čas za pogovor z direktorjem podjetja in povišanje plače.

Ko sva govorila, mi je povedal za svoj načrt, in mimogrede sem ga vprašala, kaj bo rekel na razgovoru. In je začel: "Najprej bom vprašal, kako je zadovoljen z mano, in potem bova šla skupaj čez projekte zadnjih mesecev in kaj smo z njimi dosegli in seveda, kakšna je moja vloga pri vsem tem." S tem delom sem bila zelo zadovoljna. Potem se je pa začelo: "Potem ga bom prosil za višjo plačo, ker si jo resnično zaslužim, ker sem naredil to in tisto, pa ono ..." 

Njegov govor za povišanje plače je bil bolj prosjačenje za višjo plačo, ne pa pogovor odgovornega in samozavestnega uspešnega človeka, ki dobro opravlja svoje delo. Ta del sva hitro popravila.

Nikoli ne prosite za višjo plačo tako, da skušate v svojem šefu vzbuditi usmiljenje. Tako boste že vnaprej izgubili. Pa še počutili se boste slabo. Verjemite mi na besedo. Sama sem že tako prosila za višjo plačo. Nikoli je nisem dobila. Dobila sem jo, ko sem bila najprej v sebi trdna, da se nisem sama sebi smilila, ker s svojo plačo ne morem živeti. Verjemite mi, vem, kaj to pomeni.

V nekem trenutku sem se znašla v okoliščinah, ko mi po poplačilu vseh stroškov za bivanje v dveh državah, v katerih sem delala, ni ostalo dovolj, da bi napolnila hladilnik. Ko sem skušala to razložiti šefu s solzami v očeh, je stalno govoril, da me ne razume. Da naj rešim. O višji plači ni bilo ne duha ne sluha. Ker me ni slišal, sem mu ob vsaki priložnosti vrgla naprej, da premalo zaslužim. Bodeča neža, specializirana za to, da najde vsako, še tako majhno priložnost, da pokažem, da mi to ni prav. Nikoli pa nisem bila pripravljena resnično prevzeti pobude in se pogovoriti resno, odraslo in sprejeti tudi posledice tega pogovora, ki je bila potencialno tudi izguba te službe. V nekem trenutku sem imela dovolj in sem sprejela ponudbo drugega podjetja. Še danes se spomnim, kdaj je v meni dozorela odločitev, da je dovolj. V dveh dneh sem naredila spremembo. Šef mi je na koncu očital, zakaj nisem prej povedala, da nisem zadovoljna. Ne znam opisati besa, nemoči in občutka, da me zafrkava v glavo. Nisem razumela, kako mi lahko nekaj takega reče, če pa sem mu ob vsaki priložnosti povedala, kakšne so razmere. Zaradi svojih čustev nisem nikoli dojela, da se nisem v resnici nikoli pogovarjala, temveč čustveno izsiljevala.

Ko sem končno začela ljudem govoriti to, kar me muči, sem ugotovila, da posledice niso tako grozne, kot jih sama v svoji glavi lahko napredem. Običajno so se ljudje pripravljeni pogovoriti. Tudi o plačilu. Na koncu je občutek zadovoljstva velik. Čeprav rezultat ni vedno tak, kot si ga zamišljam. Lahko je boljši, lahko je seveda tudi slabši. Ampak po navadi je tako, da je tudi tak rezultat boljši kot status quo, kjer ste zaprti v stolp, pikate in špikate ljudi okoli sebe, ki nimajo zveze s težavo, ki jo premlevate v sebi. Ali se premetavate v sebi in iščete opravičila, zakaj nečesa ne naredite.

V nekem trenutku boste morali stopiti ven iz stolpa in narediti akcijo. Stopiti ven iz cone udobja. Vsaka aktivnost ima neko posledico. Če spregovorite, ste sami sebi dali vsaj priložnost, da se v vašem življenju nekaj spremeni. Lahko dobite višjo plačo, drugo delovno mesto, izboljšate odnose, zakopljete sekire ... Če ste tiho, se prav tako nekaj spreminja, ampak znotraj vas. Sami s seboj se počutite vedno slabše. To zagotovo vpliva na vaše zadovoljstvo, najbrž pa se pozna tudi v vašem vedenju. Vaše trnje lahko tudi na delovnem mestu oplazi ljudi, ki niso nič krivi.

To se pokaže na primer tako, da stalno opozarjate na to, kako ste dobri, kakšna krivica se vam dogaja, subtilno dajete vedeti, da ste premalo plačani, s komentarji, ki so bolj ali manj direktni, začnete se upirati delovnim nalogam, prelagate jih na druge, s komentarji, ki zlahka koga prizadenejo. Ne pozabite, da je govorica telesa tudi govorica in da dvignjene obrvi in stisnjene ustnice povedo več kot 1000 besed. To so bodice vaše trnove ograje, s katero ste ogradili svoj stolp, znotraj katerega teče boj: bom rekel/-a in povedal/-a, kar mi leži na duši ali ne. Neizogibno bo temu sledila posledica. Ker ne veste točno, kakšna bo, vas je strah. Strah povzroči, da okoli vašega stolpa zraste še ena ograja trnja in tako se krog cikla. Dokler v nekem trenutku ne naredite konca temu – ali ga naredi nekdo drug. Z odkritim odraslim pogovorom.

Članek odraža stališče avtorja in ne odraža nujno tudi stališča uredništva.