Preden je Pepelka lahko šla na svečani ples, kjer je spoznala princa, se je o sebi naučila veliko stvari. Zelo dobro se je zavedala, iz kakšnega testa je narejena, kaj so njene dobre plati, pa tudi slabe, spoznala je, da ji njen zunanji svet samo odraža tisto, kar se ji dogaja znotraj nje same. Spoznala je, da ima okoli sebe vedno ljudi, ki jo učijo, kako naj postane najboljša različica sebe. Pa tudi take, ljudi ali živali, ki so ji pomagali, da je lažje šla čez vse preizkušnje. Vsega tega se učimo vsi, preden lahko resnično svobodno oblečemo krasno obleko in se pokažemo svetu na plesu življenja. Doma in še posebej v službi.

Kako dobimo to prečudovito Pepelkino obleko?

Ko vemo, kdo smo, in nimamo potrebe, da bi kar koli o sebi skrivali, se tega sramovali, potem nosimo čudovito obleko. Svetu se upamo pokazati takšne, kakršni smo, brez lažne skromnosti, nič napihnjeni in polni samih sebe, pač pa zdravo samozavestni. Zavedamo se, kdo smo, kako delujemo, v čem smo dobri, v čem ne blestimo in vse to sprejmemo. To je Pepelka dobila s svojo obleko. Dovolj dolgo je pod taktirko svoje hudobne mačehe in zlobnih sester vadila, kako naj razmišlja o sebi, kako naj se pogovarja sama s sabo, brez kritike, brez sramu, brez krivde in brez strahu pred tem, kdo je. Menim, da je to največja naloga, ki jo imamo v življenju, da sprejmemo sebe, takšne, kot smo. V dobrem in slabem, v bolezni in zdravju, v bogastvu in revščini ali kako že gre poročna zaobljuba. Ta tako imenovana notranja poroka je najpomembnejša stvar, ki jo naredimo v življenju.

Ravno pred kratkim sem se pogovarjala s prijateljico o tipični slovenski zavisti. Ugotavljali sva, da se zavist pokaže tudi pri ljudeh, kjer je ne bi pričakoval, zaradi stvari, zaradi katerih tega res ne bi pričakoval. In tako mi je razložila, da ima tudi sama težave s to zeleno pošastjo.

Povedala mi je tako: "Ko nekomu, tudi tistim, ki so mi blizu, res uspe v nečem, kar delajo, se v meni pojavi zavist. Jezna sem nanj/nanjo, ker mi je pokazal/a, da se da, jaz pa še nisem tega naredila. V meni se zbudi huda zavist, jezna sem tudi nase, občutek imam, da sem zguba in ničvredna in dobim željo, da bi to osebo prizadela, ker ji je uspelo. Obstajamo take osebe in obstajate ljudje, ki se dejansko za vsakega veselite, da mu je uspelo. Zato verjamem, da težko razumeš, zakaj in kako se to zgodi."

Cenim, da mi je to povedala, predvsem pa mi je veliko povedala o sebi in o tem, kakšna čudovita odrasla osebnost je v resnici. Sebe dobro pozna in se sprejema v celoti. Prav zaradi tega lahko ta svoja čustva razume, jih sprejme z ljubeznijo do sebe in se zadrži pri tem, da bi usekala po ljudeh, ko pri sebi zazna ta čustva. To zame pomeni poznati se, se sprejeti iz vseh zornih kotov in se imeti rad. Vedno je tako, da se v nas skrivata obe plati: tista dobra in tista manj dobra. Nihče ni brez sence.

Kaj pa zlati ali stekleni čeveljčki?

Čevlji so zame tisti, ki stalno govorijo o tem, kdo smo. Pokažejo naše vrednote, za čem v življenju stojimo, kaj nam je pomembno, kako hodimo po svoji poti, kakšna je naša integriteta. Če hočeš koga razumeti, stopi v njegove čevlje ... Težko je nekoga zamenjati in stopiti v njegove čevlje. Tega se ne da. Vsak nosi svoje, čevlji se po nas uhodijo, dlje kot jih nosimo, bolj so naši. Nikomur drugemu niso prav. Nikomur drugemu niso resnično udobni.

V svoji karieri sem imela svojega najboljšega šefa na začetku kariere. Še vedno se ga spomnim in ga izredno spoštujem. Bil je zahteven, včasih strog, pošten, znal je pohvaliti, pa tudi kritizirati, držal se je načel in pravil, ki jih je postavil na začetku. Imel je integriteto. Mislim, da smo vsi, ki smo delali z njim, veliko odnesli od tega sodelovanja in da se teh dni radi spomnimo. Res je bilo luštno delati z njim. Bili smo izredno uspešni. Bil je karizmatičen vodja, svojo ekipo je znal nagraditi na različne načine, postavil se je za nas, nas učil, nas spodbujal. Nikoli ne bom pozabila njegovih naukov: Vedno poskusi nekaj novega. Rasteš samo tako, da poskušaš novo, da si upaš sprejeti nova izkustva in sama izoblikuješ svoje mnenje. Bil je prvi človek, ki se je z mano usedel in mi povedal, da preveč delam. Nisem mogla verjeti, da to prihaja ravno od njega, ki je bil garač. Opozoril me je na eno stvar, ki sem jo žal dojela šele, ko sem se zdravstveno sesula: da je v življenju potrebno ravnotežje – če veliko delaš, moraš veliko tudi počivati, se zabavati.

Nihče, ki je prišel za njim, ni mogel stopiti v njegove čevlje. Vsi smo vse nadaljnje šefe primerjali z njim. Je bil on vedno prijeten? Ni bil. Znal je biti strašno siten in glasen, če mu kaj ni ustrezalo. Spomnim se, da sva nekoč sedela skoraj štiri ure in skupaj z agencijo oblikovala napis NOVO na kvadratni kocki. Mislila sem, da se nam bo vsem utrgalo, ker nikakor ni bil zadovoljen. Ampak ta napis je bil na koncu točno tak, kot je moral biti, in uspeh celotne kampanje je bil ogromen. Nauk tega dela z njim je bil, da so malenkosti pomembne, naučil me je, kako vztrajati pri svoji viziji in se ne zadovoljiti prehitro s premalo. Imela sem srečo, da sem naletela nanj na začetku svoje kariere. Naučil me je, kako obuti svoje čevlje, skrbeti zanje in kako poskrbeti, da še danes rastejo z mano. To, kakšen si do soljudi, tudi v službi do svojih sodelavcev, pušča sledi. Po vaših "čevljih" se vas ljudje spomnijo in vas prepoznajo. Vedno si bodo zapomnili, ali ste hodili po njih ali ob njih.

Tako kot je po čevljih princ prepoznal Pepelko. Nek psiholog, katerega imena se trenutno ne spomnim, se je nekoč pošalil na temo princa iz Pepelke: celo noč je plesal z njo, pa je ni vprašal za ime in tudi obraza si ni zapomnil, iskal jo je po čevlju. V resnici je pomembno to, kar čevlji predstavljajo. Iskal jo je po njenih lastnostih, po njeni integriteti, po njenih vrednotah. To je bilo pomembno. Šele, ko je Pepelka vse te svoje lastnosti sprejela za svoje in jih bila pripravljena obuti in hoditi v teh čevljih, jo je princ lahko našel in jo poročil.

Ampak čevlje in obleko je dala dobra vila ...

Dobra vila je vedno tista vera v nas same, ki jo imamo v sebi. V trenutku odraščanja in sprejemanja sebe sprejemamo tudi to, da nismo samo bitje uma in telesa, pač pa da smo veliko več in tudi to sprejemamo. V svojem življenju nimamo vedno vsega pod kontrolo in včasih smo sami sebi zelo napoti, ker preprečujemo življenju, da bi nam dalo tisto, kar si zaslužimo in kar nam je namenjeno. V službi se nam to kaže pri našem napredovanju. Če vam ne gre in vas ljudje pogosto spregledajo, pomislite, kje sami sebi stojite na poti. Preverite, kje se "bremzate" in si ne dovolite pokazati se, takšni kakršni ste. Dajte ljudem vedeti, kaj znate in česa si želite. Če se vam zdi, da se v okolju, v katerem delate, to ne da, poskusite še enkrat ali pa razmislite, če se trudite priti na pravi ples. Mogoče vas vaš princ čaka na drugje, v drugem podjetju. Danes je končno že tako, da so vedno bolj cenjeni in zaželeni sposobni sodelavci.

Tako je Pepelka šla na ples dobro pripravljena pokazati se svetu, kdo je. Mačeha in sestri je niso prepoznale v njeni novi podobi. Slikale so si jo takšno, kot so jo same videle. Nikoli je niso videle takšne, kot je v resnici bila. Nova Pepelka je princa pritegnila. Drugi gostje so o njej govorili, da je princesa. Očarala jih je s svojo novo podobo. Če bi šla na ples s svojo staro, s pepelom posuto obleko, bi o njej prav tako govorili, kajneda? Seveda jih ne bi očarala, pač pa bi o njej govorili tako, kot bi se jim pokazala: uboga, revna, umazana, nesamozavestna, ne spada med nas. Pomislite, kako vas vidijo ljudje in kako se do vas obnašajo. Je to tako, kot bi si sami želeli? Je njihova podoba o vas kilometre daleč od resničnih vas? Če kimate, potem pomislite na to, kakšno sliko o sebi v resnici kažete svetu. Na katerem plesu ste in kakšno obleko in čevlje nosite.

Naslednjič: o polnoči in Pepelkinem begu.

Članek odraža stališče avtorja in ne odraža nujno tudi stališča uredništva.