Pogovarjali smo se s Klavdijo Verlak, ki je coach za osebno rast. Njene zgodbe lahko prebirate tudi na naši spletni strani Cekin.si, piše pa o odnosih na delovnih mestih, težavah s sodelavci, o izgorelosti, pridnosti, pridni Pepelki na delovnem mestu ...

"Kako dolgo boste še zdržali? Koliko časa še," sprašuje Verlakova.   

► Vsi so plačani bolje kot jaz, pa jaz največ delam.

► Hočem, da me v mojem timu upoštevajo, ko nekaj rečem.

► Res si želim, da bi mi prava oseba rekla: "To si super naredila!"

"Sama sem to živela več kot 15 let. Moderna Pepelka. Služila sem multinacionalki, se trudila, da bi me vsi imeli radi, hotela sem biti perfektna, skratka uspešna in pika."

Verlakova je v nekem trenutku doživela izgorelost in kot pravi sama, šla od pekla do raja. Kako si je pomagala, zakaj so pravljice tako pomembne in zakaj nas pridnost na delovnem mestu lahko privede do zloma, si preberite v intervjuju. 

Zakaj pravljice?

Zato, ker so to zgodbe, ki jih v bistvu vsi beremo. Vsi pridemo enkrat v stik z njimi. Imaš pravljice, ki te recimo bolj fascinirajo, spet druge te manj in je razlog, zakaj te ene bolj, druge pa manj. Jaz sem imela vedno zelo rada vse pravljice: od teh, ki so zelo dobro poznane, do narodnih, ljudskih, ruskih, teh, ki so nacionalne. Te so mi bile vedno zelo zanimive, ker so imele nekaj magičnega.

Vrnila sem se nazaj k njim in začela odkrivati eno drugo plat pravljic, ki je prej nisem poznala. Včasih sem mislila, da so kot Arabelin prstan, ki si ga zasukal in se je vse zgodilo po tvojih željah. Danes pa na njih gledam kot na zgodbe, ki vsebujejo recepte, kako si spremeniš svoje življenje. Si Arabela sama sebi oz. prstan sam sebi.

Velikokrat rečete, da ste moderna Pepelka. To sem zasledila tudi na vaši spletni strani. Zakaj si tako pravite?

Pepelko ponavadi dojemamo kot deklico, ki je pridna, ki veliko dela, se skuša dokazati. V današnjem času je veliko ljudi Pepelk. Če pogledaš današnjo družbo, se mi zdi, da mi vsi živimo na nek način v Pepelki. Vsi se trudimo delati 24/7, vedno smo dosegljivi. Imamo pametne telefone in vsak ima eno mačeho in hudobne sestre, ki se jim na nek način udinja. Če bi ljudje uvideli, koliko so v resnici pod kontrolo, kolikokrat spijo v pepelu in se ne počutijo dobro s samim seboj, bi videli, da smo v veliki večini vsi Pepelke.

Pepelko prepoznate po tem, da delaš 10, 12 ur na dan, da si vedno dosegljiv, da imaš telefon vedno prižgan, da maili ves čas letijo in da na te maile ves čas tudi odgovarjaš. V bistvu služiš. In to ne sebi!

Eni pravijo, da je to pridnost, ampak kam nas pripelje ta pridnost?

V izgorelost.

Še posebej, če gre za delovno mesto?

Ja. Menim, da je fenomen pridnosti čisto preveč razvpit in da ga zelo dobro izkoriščamo za to, da smo ljudje postali sužnji. Moderni sužnji, na nek način, saj smo plačani. Včasih smo bili lastnikovi in ta je moral poskrbeti zanje. Danes dobiš v zameno denar. Ali lahko s tem dovolj dobro poskrbiš zase, je vprašanje.

Tega Pepelka ne uči! Pepelka ne uči, da moraš biti priden. Vsaka družba, ki bere neko pravljico, jo razlaga na sebi primeren način. Tako kot hoče oblikovati mladino in splošno mnenje, kaj je prav in kaj narobe. Zato so te pravljice večne zgodbe, ker jih lahko daš v katero koli obdobje in jo lahko razložiš na kakršen koli način. In bo pač držala. Nikoli ne bo napačna. Vedno bo prava.

Ta mit pridnosti pa bi bilo treba počasi malo razbiti. Pepelka je bila pridna, dokler je takšna želela biti. V nekem trenutku ni želela biti samo pridna. To ne pomeni, da potem ni več nič delala.

Zdi se, da je bila starejšim generacijam ta pridnost že privzgojena in da imajo z njo velike težave, saj vodi v izgorelost in nezadovoljstvo. Se vam ne zdi, da mlajše generacije pridnost drugače razumejo?

Da. Nisem pa čisto prepričana, da na pravi način – če lahko rečemo prav in narobe. Jaz recimo poznam veliko mlajših generacij, ki so strašno kreativne, ki so na nek svoj način zelo pridne. Ampak si več časa vzamejo zase, kar je meni super. Imaš pa en del mlajše populacije, ki smatra, da jim vse pripada. Kar pa tudi ni čisto v redu.

Kar nas v bistvu uči Pepelkina pridnost, je to, da se moraš začeti zavedati, kdo ti si, v čem si dober in v čem si manj dober. A to ne pomeni, da ne boš nič delal. Tega Pepelka ne uči. Ljudje, ki nimajo ciljev v življenju oz. če nimaš smisla ali namena, zakaj delaš, ter če nekako ne osmisliš svojega časa, potem nisi srečen. Moraš nekaj delati. Ni pa dobro, če delaš, zato da bi se dokazal drugim. Zato, da si daješ sam sebi pomen, da si večaš svoj ego, zato ker si ne vem kaj. Zato, ker ti na službeni vizitki piše ne vem kaj. Da boš zaradi tega pripravljen narediti prav vse. To je treba pri pridnosti vzeti stran. Priden ni tisti, ki se bo drugim dokazal. Priden naj bo tisti, ki dela, saj tako hoče in mu je všeč, vidi nek smisel v tem in podobno.

Na spletni strani klavdijaverlak.com ste zapisali, da ste se nenadoma znašli v peklu. Kaj vas je pripeljalo do tega pekla?

Pridnost, seveda. V bistvu pridnost v smislu, da se moraš ves čas dokazovati. Ko se ves čas dokazuješ, tega potem ni nikoli konec. Gre tako: Danes hočem, da me ti pohvališ, jutri hočem, da me drugi pohvali, pojutrišnjem da me spet tretji pohvali ... Če si naravnan tako, da nimaš dobro izoblikovane lastne vrednosti, boš vedno iskal pohvalo pri človeku, ki ti je ne bo dal. To je nepisano pravilo. Sama sem si vedno našla nekoga, ki je imel izredno visoke standarde. Prav tako mi ni bilo vseeno, kako me je pohvalil. Moral je reči točno določene stvari, tako da je meni pobožal moj manko.

Želeli ste slišati nekaj določenega, druga oseba pa sploh ni vedela, kaj želite slišati?

Točno tako – kar sem jaz želela slišati.

Če se ne zavedaš, da si zares vreden, da si nekaj zaslužiš, da nekaj dobro delaš ... Če ves čas potrebuješ potrditev od zunaj, potem je to dobesedno kot droga. Dajte mi več, dajte mi več!

Če pa hočeš več, potem moraš tudi več dati. Imaš občutek, da se moraš še bolj potruditi in vlagaš vedno več truda. To je na koncu pripeljalo tako daleč, da sem se zrušila. Večkrat! Nekajkrat sploh nisem vedela, da je razlog v tem, da sem izčrpana. Svoj čas sem imela 58 kilogramov. Na mojo velikost je bilo to videti kot kost in koža, toda jaz tega nisem videla.

Sicer je lepo slišati, da te nadrejeni pohvali in da opazi dobro opravljeno delo, kajne? 

Res je, s tem ni nič narobe. To je super. Vsak dober vodja ve, da to mora delati. Težava nastane takrat, ko bi ti naredil vse, da slišiš to pohvalo in si sam sebi ne znaš dati te pohvale.

Dober vodja naj bi tudi opazil, kaj se dogaja z njegovimi delavci? Dober vodja naj bi tudi ustavil tak proces, ki vodi v izgorevanje? Da ali ne?

Da, jaz sem imela enega takega vodjo. Prvič v življenju sem slišala nekoga, ki je bil sam deloholik, da me je ustavil in mi rekel: "Glej, draga moja, moraš imeti urejeno službeno in zasebno življenje. Pojdi domov, preveč delaš!"

Ampak v vsej moji karieri je bil tak le eden. V življenju dobiš takšne ljudi, ki ti pomagajo, da se naučiš tistega, kar ti manjka. Ene imaš za to, da ti pokažejo, kako se dela prav, druge pa zato, da te "masirajo" tam, kjer pač nočeš videti. Običajno pa je potem tako, da naletiš prav na take ljudi, ki te ne bodo ustavili, saj se moraš ustaviti sam.

Pravite, da ste šli od pekla, ki sva se ga že malo dotaknili, do raja. Nam lahko zaupate, kaj se je dogajalo?

Ponavadi se ljudje, ki gremo skozi izgorelost, zrušimo večkrat. V začetku tega ne jemlješ tako resno, saj ta izgorelost pride zraven uspešnosti ... To je način življenja. Zdi se mi, da jo ljudje tako dojemajo. Če nisi izgorel, skoraj da nisi uspešen. Ko pa te enkrat res položi, tako da obležiš ... pa je drugače.

Jaz sem hodila k zdravniku in moji laboratorijski testi niso pokazali nobenih mankov. Vse je bilo v redu. Ampak jaz nisem mogla stati. Tri dni nisem mogla sama na stranišče! Takrat se resnično zamisliš. Takrat ugotoviš, kako je telo šibko. Po treh dneh je telo tako šibko, da me je šokiralo. To te res strezni in začneš malo lepše delati sam s seboj.

Nato sem začela iskati vzorce, zakaj sem se sploh pripeljala do tukaj. Kaj me žene, da moram biti vedno najboljša, vedno najbolj pridna, z najboljšimi rezultati ... Zakaj je ta potreba v meni? Komu se v resnici dokazujem? Ali jaz to res potrebujem? Česa me je strah? Gre za proces, ki ni vedno najbolj prijeten, ampak je potreben. Na srečo sem imela zelo dobro mentorico, ki me je lepo peljala čez vse to. Spomnim se enega stavka, ki mi ga je rekla: Ko si začela, si vedela, da je treba nekaj narediti. Ampak: ali ti je bilo vedno dobro na tej poti? Najbrž ti niti ni bilo. Toda, ali ugotavljaš, da je to bilo potrebno? Ja, je bilo.

Še eno stvar mi je takrat rekla, ki je bila zelo dobra: ko se lotimo nečesa takega, pričakujemo, kaj bomo dobili. Vedno imamo neko idejo v glavi, kaj je to, kar mi potrebujemo. Na koncu te poti osebnostne rasti vedno dobiš, kar potrebuješ, ne tisto, kar ti hočeš. In to je treba znati sprejeti.

Ali je posameznik za izgorelost odgovoren izključno sam ali pa gre za širšo odgovornost?

Menim, da je najprej vsak zase odgovoren. Potem se bo tudi družba spremenila. Dokler pa je okoli nas toliko ljudi, ki se ves čas hočejo dokazovati, bo družba to tudi vzela. Zakaj pa ne bi? Živimo namreč v taki družbi, ki je ciljno naravnana, ki hoče rezultate, ki hoče uspehe in to cenimo. Dokler se ne bo začelo ceniti še kaj drugega, bo tako. Mi smo pa najprej sami vsak zase odgovorni.

V svojih tekstih velikokrat omenjate pepel, ki ga najdemo tudi v Pepelkini zgodbi. Kaj je ta pepel?

Razlagam ga kot pričakovanja drugih oz. kot nalepke, ki ti jih drugi nalepijo. Sam moraš izbrati, ali boš tej nalepki verjel ali ne. Pepelka je bila od mačehe in sester velikokrat smatrana kot manjvredna, kot služkinja, dekla, ki ni vredna, da bi bila v njihovi družbi. Ki ni vredna, da bi šla z njimi na ples in tako naprej. Dokler je ona to verjela, je bila Pepelka.

Dokler verjamemo, da je vse to, kar družba nalepi na nas, res ter da smo res, kar nam drugi rečejo, da smo, smo Pepelke. Če je v tvojem podjetju tako, da morate biti vsi v službi od 9. ure zjutraj do 21. ure zvečer, in če se tega držiš, zato ker se tega moraš držati, potem si Pepelka. Jaz sem delala v podjetju, v katerem smo bili po cele dneve tam. Nato sem šla delat nekam, kjer nam ni bilo treba biti po cele dneve v službi in sem bila čisto šokirana. Kaj se lahko naredi od 8. do 16. ure! Sem bila produktivnejša od 8. do 16. ure kot pa prej od 9. do 19. ure. Zato, ker sem bila bolj osredotočena. Tukaj gre za kulturo podjetja.

Tudi v podjetju, v katerem smo bili po cele dneve, so imeli nekateri družine in so šli domov ob 17. uri. Ali pa ob 16. uri, če so prišli ob 8. uri v službo. Vsak se je odločil zase in za tisto, čemur je bil bolj zavezan.

Velikokrat rečete, da se nas pepel zelo hitro prime. To pomeni, da ga nekdo dobesedno vrže na nas, mi pa lahko stopimo en korak vstran in zleti mimo nas, lahko pa stojimo in pustimo, da se na nas zalepi. Torej je to naša odločitev?

Tako. Vedno rečem, da je to tako kot v kemiji. Vedno imaš prosti radikal. Če ga imaš, se bo nekaj gor prilepilo. Tako pač je. Če imaš svoj ranljivi del, ki reče: "Aha, če bom šla danes ob 15. uri domov, zato ker ima hčerka v vrtcu nastop, si bodo mislili, da sem lena, da nočem delati, da se izmikam, da nisem vsega do konca naredila ..." Če te te misli začnejo moriti, se boš velikokrat mogoče odločila, da se boš opravičila otroku in boš rekla: "Joj, danes pa res ne morem priti, saj bo prišla babica." Zato, da boš ti v službi. In to je tisti pepel, ki ga sprejmeš za svojega. Če pa si normalno rečeš: "Glej, jaz sem vse ostale dneve tukaj. Tudi če sem danes do 15. ure v službi, sem svoje delo opravila." Potem greš ob 15. uri brez slabe vesti na predstavo in se imaš tam super brez slabe vesti. V tem primeru nisi dovolila, da se te pepel prime.

Lahko pa imajo tudi tisti, ki ostanejo v službi, opravka s slabo vestjo, saj so ostali na delovnem mestu, vedo pa, da poteka nastop njihovega otroka?

Absolutno! Ampak odločitev je na tebi. Čemu boš dal večji pomen: strahu, da boš izgubil službo, ali temu, da boš razveselil svojega otroka? Zdaj sva sicer šli v velik ekstrem, ampak v resnici je tako. Ta strah je nekaj, kar nas zelo obvladuje. Prav zaradi strahu počnemo veliko teh stvari. Otroke ima v podjetju več ljudi, eni gredo na predstave brez slabe vesti, drugi spet ne. Včasih je zato "krivo" podjetje, največkrat pa naše lastno prepričanje, kaj nam je dovoljeno in kaj ne.

Kdaj se v človeku zgodi tisti klik, da si reče – ta pepel, te etikete ... To nisem jaz? Kaj je torej ta klik in kako potem pepel sprati s sebe?

Pri meni je bilo tako, da je ta klik prišel šele takrat, ko drugega nisem imela. Ko sem pač ležala in sem si mislila, kam si se pripeljala. Klik je običajno bolezen ali pa te odpustijo ali se ti zgodi nekaj, kar ti drastično poseže v življenje. Če vprašaš ljudi, ki so šli skozi težko bolezen, kako danes živijo, ti bodo odgovorili, da živijo zelo drugače. Vsi! Tisti, ki smo šli skozi izgorelost, živimo zelo drugače. Vsi. Jaz se pač ustavim.

Še vedno pa lahko zaideš na stara pota. Jaz načeloma rada delam. Rada sem kreativna in to mi ni problem. Dostikrat cele dneve sedim za računalnikom in takrat pač letijo ideje. Potem pa pride dan, ko se zjutraj zbudim in se počutim slabo. Tak dan si vzamem prosto. Brez slabe vesti izklopim telefon, zaprem računalnik in buljim v zrak, berem knjigo ali gledam televizijo ali pa grem na sprehod.

Pravite, da se počutite slabo?

Utrujena sem, brez energije, boli me glava ... Imaš tak pritisk v glavi, kot da ti bo počila. Takrat telo kriči, da je vsega preveč.

To so torej znaki, ki jih večina spregleda? In gre naprej po starem ...

Jaz imam na primer zelo občutljivo črevesje. Tam se mi takoj pokaže, če je kaj narobe. Potem vrtoglavice. Te so tipičen znak, da si utrujen, da je res čas, da se umiriš. Potem bolečine v glavi. Ali pa, če imaš pogosto vnete sinuse, če je tam vse zaprto ... Če težko dihaš, če čutiš težo v prsih ... To je vse znak hudega stresa. Še naprej: če bi veliko spal ali če ne moreš spati. V obeh primerih je rezultat isti. Telo ti te stvari zelo hitro pove. Ali pa, če imaš potrebo po sladkem.

Pri sebi vidim, da ko pridem v fazo utrujenosti, potem padem v potrebo po sladkem. Ker potrebujem energijo. In požrem vse živo. Zdaj sem se že naučila: "Aha, pojedla bi celo škatlo napolitank." To pomeni, pojdi spat ali pa na sprehod.

Ko nekaj delaš in imaš ves čas v glavi, da moraš le še to narediti, pa je ura že 23., pa potem že kar polnoč, ko greš spat. Zjutraj se zbudiš zgodaj in potem spet ... In razmišljaš, česa vse še nisi naredil, pa kaj še moraš ... Sam sebe malo napsihiraš.

Umetnost je, če se znaš ustaviti in si reči, zdaj bom za eno uro šla na kavč in poležavala ali pa bom šla v park ali si bom vzela pet minut in bom zaprla oči in bom samo dala mir. To je umetnost, ki se je potem naučiš, ko greš enkrat čez težke trenutke.

Kako pa pepel brez slabe vesti sprati s sebe?

Ko si postavljen pred dejstvo, ali boš kaj naredil ali pa boš umrl, potem se ti prioritete zelo hitro obrnejo. Neke stvari začneš lažje spirati s sebe. Zakaj ljudje tega prej ne naredimo – in zdi se mi žalostno, da je temu tako ... Zdi se mi, da je temu tako, ker ti bolezen da na nek način opravičilo, zakaj se boš sam sebi posvetil.  Zdi se mi, da je pri nas, če se posvečaš sam sebi, še vedno malo stigmatizirano. V smislu: "Ah, malo se izogibaš, si len." Bolje je biti izgorel kot len. Je tako? Družba je še vedno taka.

Na kar se moramo navaditi, je to, da če se posvetiš samemu sebi, to ne pomeni, da izgubljaš čas in da si lenoba, ki nič ne dela. To mora biti ocenjeno, kot da se posvečaš svojemu delu. Ker najmočnejše delovno orodje, da tako rečem, najmočnejši računalnik si ti. Če si za Appla pripravljen dati 2000 evrov, avtomobil točiš, ko se rezervoar izprazni, sebi pa nisi pripravljen dati nič, potem nekaj ni v redu v tem ravnotežju.

Vi ste se po tej izkušnji odločili, da pomagate tudi drugim.

Tako je.

S kakšnimi težavami prihajajo k vam? Kakšne so tiste težave, ki ljudi mučijo na delovnem mestu?

Največkrat je to mobing, šikaniranje ... Tega je zelo veliko. Vedno znova sem presenečena, koliko je še vedno tega. Velikokrat mislim, da ljudje, sodelavci sploh, v resnici ne vedo, da šikanirajo. Neke stvari so že tako normalne, da jih ne jemljemo kot nekaj problematičnega. Mi smo družba kritikov, mi vse kritiziramo. Hitro znamo uperiti prst v nekoga drugega.

To je včasih tudi malo zaradi tega, da pozornost odvrnemo stran od sebe. Zelo hitro znamo povedati, kdo je naredil kaj narobe. Ljudem to ni v redu poslušati. Nobenemu ni to v redu poslušati. Zdi se mi, da imajo ljudje veliko strahov, ki so povezani s tem: "Aha, bodo odkrili, da nekaj nisem naredil prav." Napaka je grozna stvar. Takoj te stigmatizira. "Ti si naredil napako! Ti vedno delaš napake!" Puf, pa dobiš nalepko. 

Res sem zelo vesela, da sem začela kariero v podjetju, ki napak ni obsojala. Sploh ne razumem tega, zakaj je napako treba obsojati. Nimam te izkušnje in tudi drugače jemljem vse to.

Ste se učili iz napak?

Ja. Ne spomnim se, da bi mi kdaj kdo rekel: "Kaj si naredila!" Rekli so: "V redu, to si naredila. Kaj pa boš zdaj?" To je bilo vedno naslednje vprašanje. Vedno sem se naučila, vedno smo rekli: "To smo poskusili, a se ni izšlo. Iz tega smo se naučili to. Dajmo sedaj poskusiti še tako."

Torej se s tem rojeva kreativnost?

Točno tako. Mi je pa bilo zanimivo, ko sem začela o tem pisati, me je poklicala ena sodelavka, ki je delala v tem istem podjetju, in mi je rekla: "V katerem podjetju si pa ti delala? Jaz nimam takšnih izkušenj." Tako da je očitno veliko odvisno od šefa. Moj šef oz. vsi moji šefi so bili zelo tako naravnani. Morda zato, ker sem tudi jaz tako naravnana. Dajmo se učiti, dajmo se ne preveč kritizirati. Zdi se mi, da bi se, če bi ljudje malo manj opletali z jezikom, kaj je nekdo narobe naredil, ampak bi bolj  iskali rešitve, vzdušje v timu zelo hitro spremenilo. Ljudje v službah kot stresno dostikrat jemljejo to, da se bojijo reakcij svojih sodelavcev in "zlobnih" jezikov. Kaj bodo ljudje rekli? To je strah številka ena. Drugo je to, da ne bom zmogel in da me bodo odpustili. In zato, ko si utrujena, da si ne upaš reči za dopust ... To velja za ljudi, ki delajo v timih.

Šefi oz. vodje pa imajo druge strahove: kako naj delam z ljudmi? Strah jih je reakcij svojih podrejenih, saj se mobing lahko dogaja navzgor in navzdol. In če si ti šef, ki bi hotel biti malo bolj mehek, in ljudje od spodaj začutijo, da želiš, da te imajo ljudje radi, lahko to zelo izkoristijo. Tukaj smo spet pri tem: ali se ti počutiš dovolj vrednega, da imaš samega sebe dovolj rad. Vedno je to isti problem. Tukaj smo vsi Pepelke. Dokler hočemo priznanje in potrditev, ali od zgoraj ali od spodaj, smo ranljivi. Ko ti znaš to dati samemu sebi, nisi več ranljiv.

Recimo še ena stvar, o kateri se pogosto pogovarjamo. Ko sem šla na najin pogovor, sem se o tem po telefonu pogovarjala z enim od vodij. Imela sva točno to temo! Rekel je: "Veš, imam zelo slabo vest, ker vem, da je treba narediti akcijo. Če ne bo drugače, bo treba tega človeka odpustiti. Tega pa ne morem narediti. Meni se človek smili in ne morem mu uničiti življenja."

Sem mu odgovorila: "Saj mu ga ne uničujete vi. Uničuje si ga sam. Če ste mu razložili, če ste mu dali pomoč, če mu nudite vso podporo, da spremeni svoj način obnašanja in on tega noče, niste vi tisti, ki uničujete življenje nekomu drugemu." To se mi zdi tista neka odgovornost, ki jo mi jemljemo na sebe za druge, pa ni prav. Ljudje se moramo naučiti, da smo sami odgovorni zase. To je včasih ljudem zelo težko dopovedati, ampak je res. Če si konstantno v podrejenem položaju, če se konstantno smiliš samemu sebi, je v tebi problem. Ne v ljudeh okoli tebe. Žal.

Kaj pa, če smo si na delovnem mestu zelo različni? Ali obstaja neko pravilo, kako se obnašati na delovnem mestu? Da na delovnih mestih ne bi imeli situacij, ko nekdo sploh ne razume, da v bistvu nad sodelavcem vrši mobing ...

Če si ti uravnotežena oseba, potem si tudi zelo dojemljiva za ljudi okoli sebe. Vidiš, kaj ljudem paše in kaj ne. Ne vem, zakaj bi ti bilo v interesu prizadeti nekoga. Meni to ni v interesu. Ljudje smo si različni. Ne moreš se z vsemi isto pogovarjati. Ali pa vsakemu vsiliti svoj način. Zdi se mi, da je danes zelo moderno biti odprt, da moraš biti prijazen, besede zavijati v celofan ... Bolj ko si umirjen, bolj je fajn. To je sicer res, ampak če si ti prisiljeno umirjen, je to še večje nasilje nad ljudmi, kot če si res umirjen. Če si ti v sebi uravnotežen, si lahko zelo glasen, pa se ljudje ne bodo počutili ogrožene. Lahko pa napade nekdo, ki je čisto tiho, a ni uravnotežen. Gre za energijo, ki steče.

Pravila se meni nikoli ne zdijo slaba, ne sme pa jih biti preveč. Če jih je preveč, potem res omejujejo. Dobro je, da se znotraj tima postavijo določena pravila, ki naj se jih potem vsi držijo. Kot neke vrste kodeks tima. Prav je, da ga ima vsak tim. Ključna naloga vodje v timu je ta, da ljudi posede za mizo in da si povejo: "Mi smo različni, nihče ni več vreden od drugega." Recimo, meni paše tako, tebi paše drugače. Dajmo se vsi sprejeti in se potem temu tudi malo prilagajamo. Vsi.

Zdi se mi, da so ponavadi ljudje, ki so bolj glasni, vedno bolj avtoritativni. V podjetjih je tako – sploh v prejšnjih časih, pa tudi zdaj zelo pogosto, žal –, da bodo ljudje, ki znajo govoriti in so glasni, hitreje napredovali. To je velikokrat zelo velika napaka. Ker tako dostikrat naprej spustijo človeka, ki je glasen, ni pa nujno najboljši. Spregledajo pa tistega, ki je tiho in se drži zadaj. Prav tu je čar vodenja. Da kot vodja znaš v človeku prepoznati, kaj on res je, ne pa tisto, kar navzven igra.

Torej, jaz sem za pravila, ne pa za preveč njih.

Torej se na delovnem mestu ne moreš hecati kot s prijateljem na pijači ...

To je stvar tima, kako se dogovorijo, kaj bodo počeli in kako se bodo družili. Še vedno se mi zdi, da je v timu dobro imeti zavedanje, da smo tukaj v službi, da to ni družba. Lahko gremo po službi ven na pivo in se zafrkavamo, ampak v pisarni je vseeno dobro, da obnašanje ostaja profesionalno.

Pred časom sem govorila s kolegico. V pisarni imajo družabni kotiček, kjer imajo biljard in kup pijače. Mi je rekla: "To je vse super, ampak v nekem trenutku je pri nas prišlo do tega, da nihče več ni razumel, da je to njihova služba. Odgovornost je padla in to ni dobro." Ljudje morajo vedeti, da so na delu in da je treba nekaj narediti. Lahko se imamo fajn, ampak najprej moramo nekaj oddelati.

Ko se ljudje začnejo spreminjati in to na delovnem mestu opazijo, ali imajo kakšne dodatne težave zaradi tega? 

Odzivi so. Ljudje namreč opazijo, da je nekaj drugače. Ampak, ko se ti začneš spreminjati, ko začneš samega sebe dajati bolj v ravnotežje, je energija, ki se spremeni, v tebi. Ljudje se v tem primeru nimajo na kaj obesiti. Ne morejo te napasti, ker se ti ne počutiš napadenega. Ljudje te lahko napadejo, če se ti počutiš napadenega. Nekdo lahko kriči nate, kolikor hoče, a če se ti ne boš odzvala, nima kričanje nobene moči.

To je glavna sprememba. Da se recimo s pomočjo vlog ali pa zgodb pravljic, arhetipskih zgodb naučiš prepoznavati vzorec obnašanja. Enkrat, ko odkriješ vzorec obnašanja, ti veliko stvari postane zelo smešnih. Na primer, ko opazuješ ljudi okoli sebe, kako se odzivajo. Tudi sebe najdeš v tem, da spet padeš v nek svoj vzorec. Tako lažje stopiš ven. Ne vlečeš zamere. Ne reagiraš tako zelo čustveno. Potem se stvari spremenijo. Ko ljudje ne morejo več na tebe čustveno vplivati, ni reakcije. Ti ne odreagiraš. Znajo pa ti ljudje, sploh doma, začeti govoriti, da ti ni več mar, da ti je vseeno, da si čuden ... Zato, ker se več ne odzivaš tako čustveno, kot si se včasih. Ljudje pa potrebujejo čustveni odziv. Da jih hraniš. S tem se ljudje hranijo.

Zakaj sploh iščemo tako veliko potrditev samega sebe na delovnem mestu? 

Kako je družba naravnana? Kaj je cenjeno? Vidiš, da potrebuješ potrditev od družbe, kam spadamo. Naša družba ceni delo. Ne ceni toliko družine. Obstajajo družbe, kjer se lahko samouresničiš tudi kot mama, gospodinja in si doma. Da imaš hišno pomočnico in da imaš otroke v vrtcu. In da zaradi tega ne veljaš za leno in podobno. Pri nas pa ni tako: pri nas moraš iti v službo, pa imeti doma družino, pa še pospravljeno hišo v nulo in tako naprej. Zdi se mi, da je pri nas priznanje od zunaj toliko bolj pomembno. V službi lahko dosežeš to priznanje, ki je doma tako ali tako normalno. Doma je normalno, da si mama, da imaš pospravljeno stanovanje, da skuhaš ...

Zakaj je ne iščemo v sebi?

Če pomisliš na svoj delovnik oz. dan: koliko časa nameniš sama sebi?

Hmmm ...

In tukaj je odgovor. Nismo navajeni, da bi se ukvarjali sami s seboj. To nam je tuje. Včasih so imeli vsaj molitev, pa še to je vprašanje, ali so takrat res razmišljali o sebi ali pa so bili z glavo in mislimi ne vem kje in vsepovsod drugje. Danes tega ni več. Danes smo zelo orientirani na zunaj. S tem "mindfulnessom" in z vsemi temi stvarmi, ki se pojavljajo, se v bistvu vračamo nazaj k sebi in si jemljemo čas zase.

Spomnim se sebe, ko sem dobila nalogo od nekega učitelja, da moram meditirati. Da si moram umiriti um. Nikoli mi ni bilo jasno, kaj to sploh je. Rekel mi je: "No, meditiraj." Sem šla na Google in vtipkala, kaj je meditacija. Pač, se usedeš po turško in zapreš oči, rečeš om, in je to to. Učitelj mi je rekel, da bo pet minut za začetek dovolj. Veš, pet minut je strašno dolgih, če nisi navajen biti sam s seboj. Zdržala sem, mislim, da eno minuto. Pa se mi je zdelo, da kar nekaj sedim in da ni nič od mene. In še misliti ne smeš zraven! 

Danes lahko brez težav meditiram eno uro. Nimam nobenih problemov s tem, znam si vzeti čas in biti sama s seboj zelo veliko časa. Nič mi ni dolgčas. To je tako kot telovadba. To je vaja.

Večkrat ste rekli, da si morate vzeti čas. Torej ne gre za spontano ...

Ne! Ampak s časoma pride, ker dobiš potrebo po tem, da si vzameš čas zase. Na začetku pa moraš dati to na urnik.

Se vam ne zdi, da je že to, da moraš reči, da je to moja pravica, da si vzamem čas zase ...

Žalostno, kajne? Ampak če pomisliš, koliko je ljudi, ki si vzamejo čas zase. Po moje od vseh ljudi na tej terasi, na kateri sediva, morda eden ali dva. Brez slabe vesti.

Velikokrat v podjetjih, kjer je veliko absentizma, kjer je veliko bolniških, ljudje zbolevajo zato, da si lahko vzamejo čas zase. Ker jim to da opravičilo. Da bi si vzela dopust zato, da boš doma na kavču ležala, pa gledala televizijo enkrat v miru ... A si kdaj to naredila?

Sem. Ker ni bilo druge izbire.

In to je super. Ker v nasprotnem primeru, če tega ne narediš, boš čez en teden zbolela. Zato velikokrat zbolevamo! Zato je toliko viroz, pa ne vem, česa še. Veš, ljudje so utrujeni! Potrebujejo čas, v nasprotnem zboliš. 

Kako sploh pristopiti k samozdravljenju?

Nismo naučeni tega. Naučeni smo, da rešujemo problem. Nismo naučeni, da rešujemo vzrok. Vzroka se redkokdo dotakne. Če se dotikaš vzroka, nikoli ni prijetno. Problem pač rešiš s tableto. Za vzrok pa moraš kaj razkužiti, a malo zapeče. Ko greš na osebnostno rast, začneš pri rani, ne začneš pri obližu.

Na koncu bi za pravljice tako rekla: vsaka zgodba, vsaka stvar, vse, kar imamo okoli sebe, kaže na to, kakšni smo. Če imaš neko zgodbo, ki se te je zelo dotaknila, se te je dotaknila z razlogom. Na nek način je povezana s teboj. Zame je bila to recimo Pepelka.

Enkrat sem imela delavnico, kjer sem spraševala udeležence, katera zgodba se jih je dotaknila. Ena je recimo rekla Mojca Pokrajculja. In še ena je rekla, mene se je dotaknila tudi ta pravljica. Ko smo šle pogledat v zgodbo, kateri del te pravljice se ju je dotaknil, smo odkrili tudi, zakaj je temu tako. Kaj se recimo skriva v piskrčku in kaj se skriva v lisički. Vsak tak lik je simbol nečesa. Ker ga dojemamo in za nas nekaj pomeni, torej govori nekaj o nas. Veš, midve ne bova nikoli imeli iste percepcije iste pravljice. Tudi ko govorimo o Pepelki in njenih simbolih, kot so čevlji in obleka, o pepelu, zlobnih mačehah, o hudobnih sestrah, o čarobni palčki, vili ... Za vsakega od nas ima to svoj pomen. Čarobna palčka v mojem ali tvojem življenju je lahko zelo drugačna, še vedno pa je to simbol čarobne palčke. Nek generalni pomen pa vseeno ima. To je zelo zanimivo odkrivanje. Lahko je zelo zabavno, ni treba, da je vse drama, težko, grozno! Ni treba podoživljati osebnih nesreč, ampak ko pridete do neke rane v svojem življenju, je pa treba pogledati in reči: "V redu, to je treba počistiti in iti naprej." Ne podoživljati vedno znova in znova. To ni v redu. Velikokrat namreč vidim, da ljudje prav radi uživajo v svoji bolečini. Iz tega je treba iti ven, to je tudi sindrom nečesa.

Kot začaran krog?

Ja. Super mi je bilo, ko mi je en učitelj enkrat rekel, če je osebnostna rast povezana s tem, da vi pri tem stalno trpite in da ni nobenega napredka, potem nekaj ni v redu. Potem moraš iti od tam stran. Osebnostna rast služi temu, da se ti počutiš bolje, ne pa slabše. Ja, seveda greš najprej v to, da začneš odkrivati, brskati ... Najprej ni fajn. Ampak sčasoma ti mora biti bolje. Če ti ni, je nekaj narobe. Ni namen tega, da ti podoživljaš svojo bolečino vedno znova in znova. Tudi pravljice ne učijo tega.

Ali bi lahko rekli, da v tem primeru gre za zamero do samega sebe, saj ves čas premlevaš, zakaj je temu tako in kako bi lahko bilo drugače?

Točno tako. Ko pišem članke, zelo opazujem ljudi okoli sebe in vidim ljudi, da živijo v zameri. Vzemimo prste ene roke in vprašajmo, katera področja v življenju so ti pomembna. Slednjih imaš veliko, lahko bi imela pahljačo rok in prstov ... Ljudje, ki imajo zamero, imajo običajno zamero na enem področju. Na nohtu enega področja. Ali je vredno zaradi enega nohta področja zapostavljati vsa ostala? Malo se je treba vprašati po tem, kaj ti je potrebno v življenju in kaj ne. Ali res rabiš to ali pa mogoče uvidiš in vržeš čez ramo in rečeš: "V redu, ja, bilo je hudo, naredil si mi krivico, ampak moram že odpustiti." Z zamero delaš škodo v resnici le sam sebi. To bi rada! Da se ljudje naučijo. Da se naučijo na sebe malo drugače pogledati. Mogoče malo manj resno. Da se znaš malo nasmejati. Ker nihče ni popoln in ne delaš vedno le dobro. Kdaj ga zelo "pobiksaš" in tudi do drugih ljudi smo vsi kdaj hudobni, "žleht" in neprijetni. Enemu človeku si lahko sonce, drugemu pa čisti hudič. Pa se lahko enako obnašaš, ampak te oni tako različno dojemajo. To moraš pri sebi sprejeti. Nismo samo dobri. To je ena iluzija, v kateri živimo, da moramo biti le dobri. Ne!

Kaj vas ljudje še sprašujejo?

Kaj me še sprašujejo? Na primer običajno mame. Ženske velikokrat – pa tudi moški – živijo v arhetipu mame. Slovenske mame. Je dobra. Vse naredi za svoje otroke. Poskrbi za vse, skuha, speče, zlika ... Do 50. leta, če je treba! To ni dobra mama. Dobra mama te mora znati v pravem trenutku postaviti pred vrata. In ti reči, draga moja, pojdi in živi svoje življenje. To je dobra mama. Dobra mama mora postaviti mejo. Res je, mama je tista, ki bo skrbela, ampak mama je tudi tista, ki ti bo rekla, zdaj pa imaš dovolj. Mora te tudi naučiti, kaj to pomeni, da postaviš mejo. Dobra mama mora naučiti svojega otroka veliko stvari. Predvsem pa je njena naloga, da otroka nauči, kako biti samostojen. Ne, kako biti od nje odvisen. Tukaj se začne. Začne se pri mamah. Vedno. Žal ali na srečo.

In prav tu imajo ženske velike težave. Če sem vse to vedno delala za moje otroke, zdaj pa kar naenkrat ne bom več, me ne bodo imeli več radi. In smo spet tu – kje ima ona prosti radikal, na katerega se zalepi čustvo - joj, ne bodo me imeli radi. Seveda te bodo imeli radi! Še bolj, saj bodo imeli mejo. Vedeli bodo, kako se postaviti v življenju. Malo drugače te začnejo ceniti. Mogoče te otroci ne bodo cenili takoj, ker jim postaviš mejo in bodo morali odnesti smeti in pomiti posodo. Čez 10 let pa bodo najverjetneje hvaležni. Včasih je biti mama ena najtežjih stvari na svetu. Po mojem mnenju, saj vedno balansiraš, kako narediti otroka samostojnega, kako še poskrbeti za njega, da se bo vseeno počutil sprejetega, varnega, ljubljenega. To je tvoja naloga. In obenem, da mu pustiš poligon, da vadi, da je samostojen. Torej, da ga gledaš, da kdaj pade. Da ga pustiš, da se sam pobere. Takih mam tudi ni prav veliko. Žal.

Si želite aktualne novice prejemati tudi na elektronski naslov? Potem se prijavite na Cekinove e-novice!

Spodaj je dodanih nekaj zapisov Klavdije Verlak, ki smo jih objavili na naši strani Cekin.si.