Ana Čermelj, generalna sekretarka Sindikata obrti in podjetništva Slovenije (SOPS), je izpostavila težavo, ki te dni muči marsikoga. V prvem valu je vlada namreč odločila, da delavcem v gospodarstvu, ki med epidemijo delajo, vsak mesec pripada 200 evrov neobdavčenega dodatka. Tako so delavci za marec, april in maj prejeli nekaj več kot 500 evrov. 

Med drugim valom drugače

Sedaj pa je drugače. "Ob razglasitvi drugega vala epidemije so delavci v gospodarstvu, ki še vedno opravljajo delo na deloviščih, prav tako (oziroma zaradi povečanega števila okužb še bistveno bolj!) izpostavljeni okužbam, pa vendar so nedopustno diskriminirani v primerjavi z delavci v javnem sektorju, ki jim na podlagi 11. točke prvega odstavka 39. člena Kolektivne pogodbe za javni sektor pripada dodatek za delo v rizičnih razmerah v višini 65 odstotkov urne postavke osnovne plače, nekatere skupine znotraj javnega sektorja pa so upravičene še do dodatnih 30 odstotkov dodatka," je zapisala Čermeljeva. 

Torej javnemu uslužbencu v obdobju epidemije pripada dodatek za delo v rizičnih razmerah, če sta kumulativno izpolnjena pogoja, da je razglašena epidemija v skladu z Zakonom o nalezljivih boleznih in da javni uslužbenec dejansko dela v nevarnih pogojih. Slednja merila za delavce v gospodarstvu ne veljajo, poudarja Čermeljeva. Pogoj – delo v nevarnih pogojih – pomeni, da je ogroženo zdravje ali življenje javnega uslužbenca zaradi izpostavljenosti možni okužbi z nalezljivo boleznijo, zaradi katere je bila razglašena epidemija.

 Zato Čermeljeva poziva vlado, naj obrazloži razliko med javnim uslužbencem in delavcem v gospodarstvu, ki oba izpolnjujeta zgoraj zapisane kumulativne pogoje, saj razlike v izpostavljenosti in vrednosti življenj enih in drugih ni. "Kakšen argument je v prid dejstvu, da javni uslužbenec prejme 65 odstotkov dodatka, delavec v gospodarstvu pa 0," je kritična.

Dva konkretna primera

Čermeljeva je predstavila dva konkretna primera, iz katerih je razvidno, kako so delavci v gospodarstvu izpostavljeni okužbam, a do dodatka niso upravičeni.

Čistilke v bolnišnicah, ki so zaposlene v zasebnih gospodarskih družbah, čistilnih servisih, ki prek javnih razpisov prejemajo javni denar, ne zavezuje pa jih Kolektivna pogodba za javni sektor. Omenjene delavke svoje delo opravljajo (zagotovo) na najbolj izpostavljenih in nevarnih območjih, zaposlene pa so v zasebnih gospodarskih družbah, ki jim dodatka v višini 65 odstotkov urne postavke osnovne plače ne izplača, kaj šele 30 odstotkov dodatka, opozarja sindikalistka. V kolikor bi bila čistilka zaposlena neposredno v bolnišnici, bi ji prvi dodatek pripadal, moral bi ji tudi drugi. 

Delavci v čistilnicah in pralnicah perila, ki izvajajo naloge pranja perila za bolnišnice. V tem času pralnice in čistilnice prejmejo na tone umazanega bolnišničnega perila, ki je kontaminirano tudi z izločki bolnikov covid oddelkov. Zaposleni v teh deloviščih, predvsem v nečistih delih pralnic, so prav tako izpostavljeni okužbam, dodatek pa jim, za razliko od delavcev javnega sektorja, ne pripada.

Poziv vladi in ministrstvu

V omenjenem sindikatu pozivajo vlado in ministrstvo za delo, da se "to nedopustno anomalijo in diskriminacijo, ki jo delavci vsakodnevno občutijo, saj se na sindikat obračajo z vrsto vprašanj v smislu občutka manjvrednosti in diskriminacije, nemudoma odpravi in se vsem izpostavljenim delavcem nameni dodatek, bodisi v enkratnem znesku bodisi kot dodatek, ki ga prejmejo delavci v javnem sektorju".