Vse se začne na podlagi najzgodnejših izkušenj …

Tako kot vsak izmed nas prinese v partnerski odnos ’celega sebe’, torej prepričanja, navade, vzorce vedenja, način razmišljanja in čustvovanja, tako prinesemo vse našteto tudi v delovno okolje. Vsa ta vsebina v kombinaciji z ostalimi sodelavci ustvari pestro dinamiko, ki se vseskozi spreminja. Nekateri se nam zdijo bolj, drugi manj simpatični, z nekaterimi najdemo več, z drugimi skoraj nič podobnosti. Spoj različnih osebnostnih struktur, še bolj različnih navad, načini odzivanja na druge, spopadanje s stresom, soočanje s konflikti in različne potrebe torej oblikujejo pravi kalejdoskop medosebnih izkušenj.

V vse našteto bi lahko umestili tudi navade, ki se tičejo medosebne bližine – potrebe do osebnega prostora, odprtost pri dopuščanju bližine drugega, dotikov … Na delovnem mestu je področje spoštovanja osebnega prostora pomembno, če želimo oblikovati profesionalno, a prijetno delovno okolje. Vsak od nas ima svoj osebni prostor, ki si ga lahko predstavljamo kot mehurček, ki nas obdaja. Nekaterim dovolimo, da ga vsake toliko prestopijo, druge želimo držati na razdalji. Med sodelavci, ki skupaj delajo že več časa, se meje sčasoma rahlo brišejo, kar je nekaj običajnega. Vedno bolj ko nekoga poznamo, bolj mu zaupamo, več razkrivamo o sebi, bližje mu dovolimo – fizično in čustveno. Velikokrat med sodelavci najdemo tudi sorodne duše, s katerimi vzpostavimo globlji in pristnejši odnos. Lahko si zaupamo informacije iz zasebnega življenja, razkrivamo težave in doživljanja. V takšnih primerih so meje med nami bolj fleksibilne in manj toge, tudi ko pride do fizičnega stika. Takšni osebi dovolimo večjo telesno bližino, kar se izkaže z objemi, trepljanjem in nezavednimi gestami, ki kažejo, da smo povezani.

So ljudje, ki kljub globljim odnosom z drugimi ne dovolijo bližine in si želijo ohranjati svoj osebni prostor. To pa je potrebno spoštovati in ne brezglavo ’riniti’ v osebo, saj na ta način naletimo samo na odpor. Razlog za toge in jasne fizične meje so različni. V nekaterih primerih izhajajo iz najzgodnejših let oz. iz odnosa med starši in otroki. Velikokrat jih ustvarijo čustveno hladni in nedostopni starši, ki svojih čustev in naklonjenosti niso izražali, zato so otroku tudi v odraslosti dotiki nekaj neznanega in morda neprijetnega. Večja težava so relacijske travme oz. težje izkušnje v odnosu s starši. Če je bilo v družini pristno fizično nasilje, se otroku takšne izkušnje zapišejo v telo, vsak dotik pa mu lahko predstavlja ’grožnjo’, kljub temu, da se je to dogajalo v preteklosti, nekoč, nekje. Telo si vedno vse zapomni, ob sprožilnem dejavniku pa se potlačena vsebina oz. izkušnja ponovno prebudi. Zakaj je to pomembno? Ker ravno najzgodnejši odnosi predstavljajo temelj za vse odnose v odraslosti. In prav v povezavi s tem, je potrebno posameznika (zaposlenega, sodelavca) upoštevati kot unikatno osebo z izkušnjami, ki so lahko v popolnem nasprotju z našimi. Ali to znamo spoštovati in upoštevati, pa je predvsem odvisno od naše čustvene zrelosti, širine in zmožnosti empatičnega doživljanja sočloveka.

Drugi razlog za ohranjanje profesionalne razdalje so tudi razmejitve v odnosu do drugih. Če svoje zasebno in profesionalno življenje strogo ločujete in ju ne želite prepletati, potem boste morda(!) jasno ločnico povlekli tudi v odnosu do sodelavcev. V tem primeru jim tako ali drugače ne boste pustili (pre)blizu, za kar imate vso pravico. Sodelavci, ki imajo radi bližino in so odprti v odnosu do drugih, vas bodo morda doživljali kot hladne in nedostopne. Tisti, ki so naravnani podobno kot vi, vas bodo doživljali kot prijetne, v vaši bližini pa se bodo počutili dobro. Vse je torej stvar osebne perspektive posameznika.

Kako ravnati, ko se v bližini drugih ne počutimo več udobno?

Velikokrat se nekateri v strahu pred zamero bojijo izraziti svoja čutenja. Če se vam zdi, da nekdo konstantno presega vaš osebni mehurček, torej osebne meje, potem je treba to izraziti. To lahko storite s fizičnim umikom; stopite korak nazaj, se s stolom prestavite dlje in podobno. Poleg tega to lahko tudi ubesedimo. "Ni mi najbolj prijetno, ko se me stalno dotikaš." "Ne mislim nič osebnega, a objemov nikoli nisem imela rada." "Si super oseba, a želim, da spoštuješ moj osebni prostor. Se lahko prosim dogovoriva, da ne sediva tako blizu druga drugi?"

Sledite bontonu in spoštujte prostor svojih sodelavcev tako, kot si vi želite, da bi drugi spoštovali vašega. Bodite obzirni, prijazni, predvsem pa se zanašajte na svoje občutke, ki jih imate ob sodelavcih. Če jim znate slediti, ste v odnosih lahko bolj sočutni.

Univerzalna pravila, ki veljajo za ’nevidni’ medosebni prostor, ki ga upoštevamo pri komunikaciji z drugimi:

- Intimni prostor (do 0,5 metra) je rezerviran le za najbližje; družinske člane, dobre prijatelje.

- Osebni prostor (0,5–1,2 metra) je namenjen ljudem, ki jih poznamo.

- Socialni prostor (1,2–4 metre) velja za poslovno komunikacijo.

- Javni prostor (4 metre ali več) pa je namenjen širši množici.