"Ekonomija na poziv / Gig economy: Ekonomija na poziv označuje delo oziroma delavce, ki delajo po projektih, običajno na kratek rok, običajno brez socialne varnosti." Tako gig ekonomijo definirajo v "Terminološkem slovarju novih (in starih) ekonomij", ki so ga pripravili ustvarjalci Poligona.  

Te dni je The New Yorker objavil zapis Jie Tolentino, ki na konkretnih primerih opiše, kaj je gig ekonomija, ki naj bi jo mladi tako močno želeli in celo zahtevali, če je verjeti vsem strokovnjakom in poznavalcem današnjih mlajših generacij. Mi, ki se približujemo štiridesetim, naj že ne bi mogli slediti novim trendom in naj ne bi razumeli novih konceptov dela. Mar res? Kako sta lahko "odgovornost delodajalca" in "socialna varnost" zastareli zadevi?

Če se vrnemo na tekst Tolentinove: na začetku opiše primer, ki ga je našla na blogu podjetja Lyft, ki je v bistvu ponudnik platforme za prevoze. Deluje po principih Uberja.

V blogu predstavijo dolgoletno voznico in mentorico Mary, ki je noseča in je med prevažanjem strank nenadoma začutila popadke. Misleč, da gre za lažne, saj je bilo do predvidenega datuma poroda "še cel teden", je potnike še kar naprej razvažala. Nato se je le odločila, da gre v porodnišnico. A vmes je dobila še nekaj klicev in je kljub popadkom vozila naprej. Ko je končno le našla toliko časa, da se oglasi v porodnišnici, so ji zdravniki dejali, da rojeva. In tako se je rodila deklica, katere fotografija se je pojavila tudi na blogu podjetja. Dojenčica je bila oblečena v bodi, na katerem je pisalo "Mala gospodična Lyft". Na koncu pa še poziv vsem, ki imajo "vznemirljivo zgodbo", ki se jim je zgodila v povezavi z njihovi podjetjem, naj jo delijo. Celoten tekst je napisan v veselem tonu, Mary pa je herojka.

Tolentinova na tem mestu pravi, da različnim osebam Maryjina zgodba zveni različno. Podjetje Lyft pravi, da nima zaposlenih. Vozniki Lyfta niso njihovi delavci, vztrajajo. Ne plačujejo jim prispevkov, zdravstvenega zavarovanja, porodniške in podobnih dajatev.

Blog o voznici Mary je spisala mašinerija, ki stoji za podjetjem. Celoten tekst zveni zelo lahkotno in veselo – Mary je delavna ženska oz. dober primer zagnanosti in predanosti delu ter ideji, ki jo predstavlja podjetje. Njena zagnanost, in sicer da sprejema klice za prevoz, čeprav je sredi popadkov, predstavijo kot odličen primer in dokaz tega, kako je redna zaposlitev brez pomena. "Lahko na hitro zaslužite še kakšen dolar, in sicer kar med odpiranjem vašega materničnega vratu," dodaja Tolentinova. 

Slednja opozarja, da so Lyftovi vozniki leta 2015 za eno vožnjo zaslužili 11 dolarjev. "Mogoče je Mary še naprej sprejemala vozače, ker je gig ekonomija normalizirala razmere, v katerih je dodatni zaslužek v višini enajstih dolarjev bolj vreden od tega, da poiščeš nujno zdravniško pomoč, ki jo kvazi delodajalci ne plačujejo," je kritično opozorila Tolentinova.

Če na zgodbo pogledamo z drugega zornega kota, dodaja, je Mary nezaščitena delavka, ki se je znašla v negotovih okoliščinah. Bryan Menegus je v Gizmodu zapisal, da ne more vedeti, kakšno je finančno stanje glavne junakinje. Lahko je bogata dedinja, ki pač slučajno obožuje svobodo, da tujce vozi naokoli. Dejstvo, da je podjetje menilo, da jih bo ta zgodba predstavila v dobri luči, je po njegovem mnenju najbolj grozljiv del te zgodbe. 

In tovrstnih zgodb je vse več. Res je grozljivo, da jih podjetja in posamezniki predstavljajo kot "pozitivne zgodbe uspešnih in delovnih" ljudi. 

The New Yorker v nadaljevanju predstavi primer podjetja Fiverr, ki je neka vrsta posrednika med naročniki in izvajalci. Pred kratkim so objavili oglas, ki je dvignil veliko prahu. Na sliki je ženska, ki odločno strmi v objektiv fotoaparata, spodaj pa so zapisane besede, ki dobesedno opisujejo suženjstvo. In slednje prodajajo kot neko novo vrednoto novodobnih delavcev. 

Kritiki se sprašujejo, kako ustvarjalci v izjavi "Za kosilo poješ kavo", ne vidijo nič spornega. Ali pa "Pomanjkanje spanca je droga, ki si si jo sam izbral." Slavijo tiste, ki delo opravijo, ki so "izvršitelji". 

Obstaja tudi video reklama, v kateri je slišati, da moraš biti vedno dosegljiv, da se moraš nenehno poskušati prodati in podobno. Vsi naj bi bili podjetniki, vsi vedno dosegljivi in fleksibilni, ne nazadnje pa vsi morajo narediti več z manj truda in investicij. 

Zdaj pa iskreno: kdo si želi za kosilo spiti le kavo? Kdo je pri tem še srečen, nasmejan in zadovoljen, da je tako "svoboden"? Nihče si tega ne želi. Nihče ne želi biti po svoji lastni izbiri "zadrogiran od neprespanosti". Nasvet, da moraš biti za "naročnika dosegljiv tudi med seksom", je ... 

Ekonomija, ki slavi in od ljudi zahteva, da se smejijo in delujejo srečno med tem, ko ves čas delajo in umirajo na obroke od utrujenosti, podhranjenosti in neprespanosti, je malce zašla. Tisti, ki zahtevajo socialno varnost in izpolnjevanje obveznosti s strani delodajalca, niso staromodni. 

Tudi v tekstu avtorica opozori, da nas retorika gig ekonomije skuša prepričati, da je ta ureditev fantastična – vsi so vedno nasmejani, pri delu se zabavajo, so povezani, mladi in polni energije ... V bistvu delo sploh ni delo, temveč zabava, nas želijo prepričati. Realnost gig ekonomije pa je popolnoma drugačna. 

Biti podjetnik in svojo idejo razviti v posel je čudovita stvar, ki jo moramo podpirati z vsemi sredstvi. A biti "podjetnik" in delati le za enega naročnika, ki do tebe nima nikakršnih obveznosti, saj je "le" tvoj naročnik, tako kot na primer vidimo v primeru noseče Mary, pa je nekaj drugega. 

Tako mlada, pa že izgorela

Pa mislite, da je tako le v ZDA?

Tudi mladi v Sloveniji se soočajo z delodajalci, ki bi radi širili "nove oblike dela", ki vodijo v izgorelost.

Ali pa: