"Jasno je, da je negativnega stresa verjetno več kot kdaj koli v zgodovini. Pojavlja se bolj v prefinjeni obliki in se intenzivira v času gospodarskih kriz in prestrukturiranja," opozarja predstojnica Kliničnega inštituta za medicino dela, prometa in športa, dr. Metoda Dodič-Fikfak. "Prestrukturiranje, ne odpuščanje" pa je postalo stalnica tudi v Sloveniji in zaposleni ob njem doživljajo velik stres.

"Slovenci smo v Evropski uniji eni izmed tistih, ki prikazujemo, da delamo v velikem stresu. Tudi za izgorelost različne ankete kažejo, da je izgorelih veliko slovenskih delavcev (na primer zdravnikov ali medicinskih sester). Vendar nam podatek o izgorelih v bolniškem staležu kaže, da je letno na bolniški zaradi izgorelosti le nekaj sto delavcev," je pojasnila. Od kod taka razlika? "Podatki o izgorelosti so nezanesljivi zaradi različnih nestandardiziranih vprašalnikov, o čemer na primer priča podatek, da je v Veliki Britaniji izgorelih od nič do 87 odstotkov zdravnikov."

Boste morali delati tudi med dopustom?

Stres znatno pripomore k izgorelosti. "Prvi znak stresa na delu je, da se nam ne da več iti v službo, da o službi kot bremenu razmišljamo tudi, ko nismo v službi, da s problemi v službi obremenjujemo svojce in prijatelje, da nas misel na težave v službi obremenjuje večji del dneva, da težko zaspimo, slabše spimo, postanemo nespečni, pojavljati se začnejo glavoboli ... Pogostejše so nekatere običajne bolezni, za manjšo stvar iščemo pomoč zdravnika, pogosteje smo na bolniški, iščemo načine, kako bi se izognili vrnitvi na delo po bolniški," je ponazorila.

Najpogosteje prihajamo k zdravniku zaradi psihosomatskih bolezni, stres se "skriva" v glavobolu, poslabšani astmi, sladkorni bolezni, hujši bolečini v želodcu, nekateri zjutraj pred službo celo bruhajo ali imajo drisko. Redkeje pridemo k zdravniku zaradi nespečnosti in glavobola, pozneje pa že tudi zaradi depresije ali druge reakcije na hud stres.

Najbolje se stres lahko zdravi z odpravo njegovega vzroka, "kar pa se redko dogaja. Če torej stres skupine delavcev povzroča prezahteven, avtoritativen šef, potem ga je treba ali naučiti dela z ljudmi ali ga odstraniti. Če stres nastopi, ker delu nismo kos, se je treba priučiti, izobraziti. Če je vzrok za stres lastna preobčutljivost in težave s komunikacijo, je potreben osebnostni trening, tečaji za krepitev, tečaji, na katerih se naučimo biti kos situacijam. Dolgotrajno pa stres rešujemo le z odpravljanjem vzroka zanj."

Največkrat izgorijo idealisti in entuziasti, perfekcionisti, ki za svoje delo ne dobijo priznanja. Praviloma so zaposleni na delovnih mestih, ki od njih zahtevajo razdajanje: na primer socialni delavci, medicinske sestre, učitelji, negovalci ljudi s posebnimi potrebami. "Res pa je, da noben poklic ni imun na izgorelost," je poudarila. In izgorelost je le zadnja postaja v izgorevanju, ki je dolg proces in lahko traja več desetletij. Ko pa enkrat izgorimo, ne zmoremo nobenega dela več. Okrevanje je dolgo, od treh do šest mesecev, lahko tudi nikoli popolnoma ne okrevamo. Nekateri se vrnejo na delo, drugi nikoli, tretji si poiščejo novo službo. Če zmorejo.

Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) je najprej sporočila, da je izgorelost uvrstila v mednarodno klasifikacijo bolezni. Že takoj naslednji dan pa je WHO pojasnil, da izgorelost ostaja stanje, povezano z delom, zaradi katerega bi posameznik lahko poiskal zdravniško pomoč, ni pa bolezensko stanje. 

WHO je v posodobljeni različici definiral izgorelost kot "sindrom, ki se pojavi kot rezultat kroničnega stresa na delovnem mestu, ki se ga ni primerno obravnavalo". Sindrom se izraža na tri načine, in sicer kot utrujenost in občutek pomanjkanja energije, povečan mentalni odpor do dela ali negativizem in cinizem do dela ter pomanjkanje profesionalne učinkovitosti. "Izgorelost je povezana predvsem s službenim področjem in naj se ne bi uporabljala pri opisovanju izkušenj z drugih področij življenja," še piše v klasifikaciji.

Kako potrditi diagnozo?

Vrnimo se k besedam dr. Metode Dodič-Fikfak, ki pravi, da ni enotnosti med zdravniki, ali pri izgorelosti ne gre mogoče samo za eno od oblik depresij ali anksioznosti. "Nimamo namreč nekega objektivnega laboratorijskega parametra, ki bi potrdil diagnozo. Verjeti moramo odgovorom bolnika. Diagnoza se postavi na osnovi standardiziranega vprašalnika, čeprav je še veliko strokovne negotovosti, nejasnosti in predvsem neenotnosti," je pojasnila dr. Metoda Dodič-Fikfak.

Priporočljivo je, da znake izgorevanja prepoznamo prej in ne tik pred izgorelostjo. "Vsekakor jih je dobro prepoznati pred cinizmom, stopnjo, ki nas vleče v izgorelost." O ukrepih bi morali razmišljati že takrat, ko delo nosimo domov, ker ga v službi nismo končali, ko za delo potrebujemo tudi sobote in nedelje, ko nimamo nobenega časa za družino, ko ostaja delo nedokončano kljub pretiranemu delu, ko vemo, da bomo morali med dopustom vseeno delati za službo.

"Prva stopnja je prepoznati, kaj se dogaja s teboj. Dobro je občutke deliti s strokovnjakom, ki vam pomaga iz začaranega kroga izgorevanja." Če pa še niste v krogu in če se zavedate situacije, se je pametno zazreti vase in se vprašati, kaj počnete in kaj bi bilo dobro za vas. Verjetno boste hitro našli odgovor. "Nikakor pa ne gre pozabiti na vzporedno ohranjanje dobre telesne in duševne kondicije."

Vrtimo se v začaranem krogu

Ampak, zakaj je sploh tako zelo pomembno tako telesno kot tudi duševno zdravje zaposlenih? Kako lahko zdrav in zadovoljen delavec koristi delodajalcu in obratno? "Odgovor je zelo preprost: če si zaposlen s seboj in misliš le na svojo bolezen, potem ne moreš ustvarjati, si površen, tvoja pozornost je razpršena, zato imaš lahko več nesreč, delo ni kakovostno." Dejstvo je, da izmučen, naveličan, živčen, izgorel zaposleni ne dela dobro in ne da od sebe dobrega izdelka. "Če delodajalec zaradi površnega dela odšteje strošek pri plači, je zaposleni še bolj nezadovoljen. In začarani krog se začne vrteti."

Po oceni dr. Metode Dodič-Fikfak je zakonodaja iz zdravja pri delu ustrezna, skrbi pa jo njena uresničitev. "Skrbijo me moralne vrednote delodajalcev in delavcev. Skrbi me etika na delovnem mestu. Tu nam manjka veliko. Če ponazorim s primerom: na moje vprašanje, zakaj ne priskrbi delavki ergonomskega stola, če naj dela na njem 30 ali 40 let, je mladi menedžer odgovoril: briga me samo, kaj bo 31. maja, ko mora oddati projekt."

Njegovo razmišljanje je žal kruta realnost, čeprav strokovnjaki stalno poudarjajo, da ni pravilno. Je kratkoročno, omejeno in nemoralno. A na srečo so tudi svetle izjeme, ki vedo, da so največje bogastvo zadovoljni in srečni zaposleni. Eden najboljših slovenskih zaposlovalcev je na primer pred nedavnim dejal: "Če kot delodajalec lepo skrbiš za svoje zaposlene, bodo tudi zaposleni lepo skrbeli za tvoje podjetje." Upamo, da bodo v prihodnjih letih izjeme postale pravilo.