Danes je moje življenje najbližje popolnosti, seveda po mojih merilih. Družina, delo, ki me veseli, finančna neodvisnost, predvsem pa veliko notranjega miru in zadovoljstva. Veliko ljudi ima več, veliko ljudi ima manj. Jaz imam točno toliko, kot je v tem trenutku potrebno. Seveda je veliko stvari, ki jih še želim doseči, vendar tudi to sprejemam kot pomemben del svoje poti.

Odrasla sem v družini, kjer je delala samo mama. Oče je nekje na svoji poti ugotovil, da delo ni zanj in se je raje prepustil alkoholu in televiziji. Koliko nas je odraslih v takih ali podobnih razmerah? V pomanjkanju materialnih sredstev, pogosto pa tudi čustvene podpore. Denar je bil v moji družini vedno problem, ker ga nikoli ni bilo dovolj. Vedno, ko sem prosila za kak tolar (tisti, ki ste moje generacije, se jih najbrž še spomnite), je bilo mami težko. 

Pri štirinajstih letih sem začela delati. Takoj po srednji šoli sem se zaposlila, študirala ob delu in denarja nikoli ni bilo dovolj. Vedno je proti koncu meseca zmanjkalo. Pa sem si izposodila. In potem vračala in si spet izposodila. Ko je moja kariera napredovala, sem zaslužila dovolj in priti čez mesec ni bil več problem. Prišla pa je hiša, nato kredit in še družina. Kljub temu da sem zaslužila dovolj, sva s partnerjem živela iz meseca v mesec ... brez prihrankov. Moja izkušnja vsekakor drži, da ko več zaslužimo, več zapravimo. In prav je tako. Šele ko sem začela s svojim poslom, sem odprla prvi varčevalni račun. Ko imamo svoje podjetje, so prihranki bistveni za preživetje. Zaslužek v podjetništvu (vsaj na začetku) niha. En mesec več, drugi manj, tretji se lahko zgodi, da ni nič, zato je pomembno, da se naučimo dobro upravljati svoje finance. Tudi sama sem se morala tega naučiti.

Ima pa zgodba zanimiv preobrat. Ko sem pred nekaj leti prvič zaslužila šestmestno številko, sem bila presenečena nad sabo. Naslednje leto sem si postavila cilj podvojiti vsoto. In sem jo. In tako sem dobila dve neverjetno pomembni lekciji.

Prva lekcija: Postavljanje osebnih ciljev deluje in denarja je dovolj za vse.

V življenju sem si postavljala sledeče cilje: maturirati, zaključiti višjo šolo, visoko šolo, magisterij, zamenjati zaposlitev. Najprej sem imela cilje v glavi, vendar sem jih kmalu začela zapisovati. Če sem si na primer želela dobiti novo zaposlitev, sem naredila vizualizacijo celotnega postopka, jo narisala in vsakič se je uresničila. Zapisala sem si na primer, koliko želim zaslužiti in kako želim živeti. In vedno sem presenečena. Stvari se uresničijo. Postavljanje ciljev nam da fokus in energijo, da jih podzavestno in zavestno zasledujemo. Zapisujmo si svoje cilje, naj bodo specifični, merljivi, dosegljivi (ne pozabite, kar si lahko predstavljamo, lahko dosežemo), relevantni ter časovno opredeljeni (pazite, nič ne gre čez noč). Iščimo načine, da jih dosežemo, delajmo na tem. Moja izkušnja kaže, da kjer je fokus, tam je energija. In do sedaj so se vsi cilji, tudi tisti, za katere bi rekla, da se ne bodo zgodili v milijon letih, uresničili. Lekcija številka ena je: zavestno si postavljaj cilje, zapisuj jih, redno pregleduj in daj vse od sebe, da se uresničijo. Vesolje je na tvoji strani. Moje vprašanje je danes: Kje je meja in zakaj ne bi šla višje, kot sem sedaj? Naj nam ne bo nerodno, če si želimo več. Denarja je dovolj za vse, samo poiskati ga je treba.

Druga lekcija: Denar je super, ne prinaša pa sam po sebi notranjega zadovoljstva, zato delaj na sebi.

Vedno sem verjela, da bodo, ko bom velika in bom imela dovolj denarja, vsi moji problemi izginili. Verjela sem, da bodo vsi moji eksistenčni strahovi izginili, da bom dosegla stanje brez težav, notranjo svobodo in mir. O, moj bog. Kakšna napaka. Ob koncu leta, ko sem dobila v roke briljantno bilanco, uresničen cilj, ki se je zdel na začetku neverjeten, sem postala zmedena. Dosegla sem svoje sanje, hkrati pa videla tudi, da to, kar sem lovila toliko let, ne prinaša prave sreče. Moje razmišljanje, ki se je vleklo iz otroštva, se je izkazalo za popolnoma napačno. Takrat sem se začela obračati vase. Začela sem raziskovati sebe, zakaj sem taka, kot sem, odkrivati in razreševati sem začela svoje travme, delati na družinskih odnosih, ki sem jih zanemarjala v zameno za finančne dosežke. Naučila sem se veliko o sebi in na tej poti še vztrajam. Postala sem bolj mirna, boljša partnerka, boljša mami, boljša do sebe. Druga lekcija je, da denar sam po sebi zares ne prinaša sreče. Z denarjem ne bomo avtomatično srečni. Je odlična stvar. Odlično orodje. Omogoča mi, da se ne obremenjujem s stvarmi, s katerimi sem se obremenjevala v preteklosti in zaradi katerih ponoči nisem spala. To so na primer vprašanja: ali bom lahko plačala položnice ali ne. Ne kupi pa mi toplih objemov in mokrih poljubov, smeha, ne kupi mi pesmic in plesa moje hčerke ter umetniških slikic mojega sina. To, kar ogreje srce, je zastonj. Vprašanje, ki se mi danes zdi pomembno, je, koliko je dovolj? Ker to vprašanje kroji čas, ki ga posvečam kreiranju materialnih svari, in čas, ki ga posvečam družini. Odgovora še nisem našla.

Moj nasvet: Postavimo si cilje in pojdimo v akcijo, da jih uresničimo. Nič ni narobe, če si v življenju želimo več materialnega, čustvenega in duhovnega. Dovolimo si sanjati in dovolimo si zasledovati svoje sanje. Vse, kar nam stoji na poti, smo mi sami. Ni pa treba, da čakamo srečo v prihodnosti. Sreča je tu danes. Delajmo na sebi, spoznajmo se, postanimo boljša mama, oče, sin, hči, zaposleni, delavec, sosed in svet bo za nas lepši in boljši.

Članek odraža stališče avtorja in ne odraža nujno tudi stališča uredništva.