Jana Colnar se je prvič zaposlila pri dvajsetih, in sicer kot asistentka v prodaji. Poslovna pot jo je vodila v Budimpešto, nato spet nazaj. V Sloveniji je ostala pet let, nato pa je začutila, da potrebuje nove izzive. Našla je zaposlitev v Münchnu, kjer je pri enem večjih svetovnih proizvajalcev prevzela vodenje prodaje fotovoltaičnih modulov za Vzhodno Evropo. Pridobila je ogromno izkušenj, naučila se je marsikaj, a poslovni svet ima svoje načrte. 

Prišlo je obdobje, ko ona in njeni sodelavci niso več vedeli, ali bodo še imeli zaposlitev ali pa bodo pristali na cesti.

"Grozilo je, da bo odpuščena vsa prodajna flota, in sicer vključno z mano. Takrat sem si vzela dva tedna dopusta in si prvič v življenju zares vzela čas za razmislek, kaj si želim početi v življenju. Nisem analitičen tip človeka, vendar sem se tega razmisleka tokrat lotila zelo strukturirano. Preveč let je že minilo, od kar sem si prvič postavila vprašanje: kaj si sploh želim početi v življenju? In v resnici je bilo to vedno samo vprašanje, nikoli pa si nisem vzela časa za pravi razmislek. Nisem imela jasne vizije niti cilja. Tokrat je bilo drugače," mi je zaupala.

Dva tedna načrtovanja vizije

Colnarjeva si je najprej odgovorila na vprašanje, kakšno delo si želi. Postavila si je tri možnosti in nato je, po vnovičnem razmisleku, izbrala najboljšo možnost. Tako je padla odločitev: glede na želje, kaj želi delati, bo postala trener veščin za poslovni in osebni razvoj.

"Nato sem prek spleta našla in kontaktirala tri različna mednarodna podjetja, s katerimi bi želela sodelovati. Eno je bilo zainteresirano za sodelovanje in čez štiri mesece smo že odprli skupno podjetje. Tako se je uresničila moja želja in sedaj stopam po tej poti," nam je pojasnila. 

Ker se nam je zdel ta proces razmišljanja zelo zanimiv, smo našo sogovornico prosili za dodatna pojasnila, saj bi lahko v tem naši bralci odkrili navdih in motivacijo za svojo kariero.

Ste med študijem delali? Ali je to bilo le zaradi nuje ali pa ste zavestno gradili svojo poklicno pot?

Svojo karierno pot sem pravzaprav začela že pri trinajstih letih, ko sem z delom v lokalni fotokopirnici zaslužila svoj prvi denar. Tako sem v času srednje šole vsake počitnice opravljala priložnostna dela. Med študijem sem ves čas delala, saj sem menila, da nimam zadostne finančne podpore staršev. Seveda sem živela doma, hrana je bila na mizi in če je šlo preveč na tesno, so mi tudi pomagali.

Dokler se nisem odločila, da svojo poklicno pot nadaljujem v svojih podjetjih, sem imela občutek, da me nese tok življenja. Pri dvajsetih sem se znašla v prodaji in potem sem pač stopala po tej poti. Nisem imela občutka, da zavestno gradim kariero. Vedno sem si želela več, nove izzive in v vsakem podjetju sem imela prej ko slej občutek, da sem dosegla mejo. Takrat je bil vedno čas, da grem naprej. Danes vem, da so vse izkušnje, ki sem jih pridobila, vredne zlata, da je bilo vse točno tako, kot je moralo biti. Konec koncev, ko stopiš na samostojno pot, je zadnja črta, ki jo potegneš, ta – koliko tega, kar ponujam, lahko prodam na trgu. Danes vem, da sem na pravi poti in zavestno gradim svojo nadaljnjo pot.

Rekli ste, da niste imeli občutka, da zavestno gradite kariero. A iz vaših besed se mi zdi ravno nasprotno. Vaše odločitve in koraki imajo svoj smisel. Je šlo za podzavestno delovanje?

Nikoli nisem pomislila: "Zdaj bi rada šla v to smer in tja." Pri meni je bilo tako, da sem pogledala, kaj je na trgu in sem se prijavila. Ponavadi sem tudi dobila službo.

Zavestno s tega stališča, da si želim naprej, nekaj več in drugega, je res bilo. Nisem pa nikoli rekla, želim točno tja. Pač sem se znašla v nekem drugem momentu.

Že to, da ste rekli: "Dovolj, potrebujem nove izzive", je zelo nenavadno za slovenskega delavca.

Mogoče res. Predvsem zato, ker se mi zdi, da vsi živimo oz. sem jaz še tista generacija, ki sledi besedam: "Bodi zadovoljen s tem, kar imaš. Drži se tega, zunaj je nevarno." Jaz nisem bila vedno zadovoljna s tem, kar imam. Vedno sem hotela nekaj več, nekaj drugega in nove izzive. Enostavno sem tak človek, da potrebujem spremembo, izzive, potrebujem pritiske. V nekem trenutku začutim, da sem se izpela in takrat je čas, da si rečem, to je konec, grem naprej iskat. Jaz lahko te spremembe zelo hitro procesiram – v sebi in tudi na ven. Grem v akcijo in grem naprej.

Je to vezano na časovno obdobje?

Na tri do pet let. Se mi zdi, da triger pride na tri do pet let. Prideš v neko okolje, potem se dokazuješ, potem prideš v cono udobja, ko pride rutina. Nato ponavadi pride "ta" trenutek in nekaj časa greš naprej. A pride tudi čas, da greš res naprej.

Ste kateremu izmed delodajalcev povedali, kako se počutite? Ste mu sploh dali možnost, da vam ponudi nove izzive, ste iskali rešitev znotraj podjetja, da bi ostali?

Ne. Nikoli nisem šla na to, da si želim znotraj nekega delovnega okolja prosperirati. Vedno sem si želela drugo okolje. Predvsem me je vedno privlačila tujina.

Menim, da se svet ne konča pri Trstu, in sicer s prepadom. (smeh) Ko sem doživela izkušnjo dela v Budimpešti in Nemčiji, sem dejansko videla, da gre za globalno vas. Videla sem, koliko je priložnosti po vsem svetu. 

So slovenski delodajalci opazili, da se v vas nekaj dogaja? So sploh zaznali signale, da bodo ostali brez dobrega delavca? So vas skušali zadržati?

Ne vem, če so zaznali.

Ker pravijo, da dober šef zazna, kdaj bi se lahko dober zaposleni poslovil. In da v tem ključnem trenutku zna motivirati delavca, tako da ta ostane.

Ko zdaj delam na vodstvenih treningih, pogosto dobim informacijo, da se nadrejeni premalo ukvarjajo s podrejenimi. Prideš v podjetje, delaš in to je to. Moja izkušnja je bila taka, da se z menoj pravzaprav nihče ni ukvarjal. Imaš neke izkušnje, prideš na delovno mesto in zdaj delaj. Takrat sem bila še v prodaji in sem bila vezana na prodajne rezultate. Ker so slednji vedno bili, se delodajalec ni ukvarjal z menoj.

Kaj pa izobraževanja, napredovanja?

V podjetjih v Sloveniji, v katerih sem delala, nisem imela niti enega izobraževanja. Vse je bilo v moji domeni, koliko želim napredovati. Tako sem se sama izobraževala in hodila v šolo. To niso bila te vrste podjetja, ki bi imela razdelan sistem izobraževanja in napredovanja. Nisi imel kam napredovati, saj so to bila manjša podjetja. Tudi s tega stališča sem se vedno odločala, da grem naprej.

Kakšne pa so razlike, ko primerjaš Slovenijo in tujino?

Izkušnja v Nemčiji in na Madžarskem je bila podobna izkušnji doma. Vem, da je veliko podjetij, ki vlaga v svoje kadre, jih je pa še vedno veliko, ki tega ne delajo oziroma v premajhni meri. Premalo se jih zaveda, da so ljudje največji kapital. Moja izkušnja je torej bila; toliko moraš prodati in to je to.

Tudi zato sem si vedno želela poizkusiti na svoje, samo takrat še nisem bila zrela za te stvari. Nisem imela ideje, kaj bi počela v življenju. Vsakič sem si postavila neko vprašanje, kaj bi, nisem pa si zares vzela časa, da bi razmišljala o tem, kaj bi. Nisem imela točno definiranega cilja in smisla, kar se tiče kariere.

Nato pa sem prišla do tega, da želim na svoje in želim pomagati ljudem. Ni le plača tisto, za kar delam, temveč nek širši smisel. Šele ko sem prišla do tega, se mi je vse skupaj odprlo. Zbrala sem pogum in v tujini res proaktivno poiskala poslovne partnerje, da smo skupaj odprli podjetje v Sloveniji.

Vsak naj ima svojo kariero v svojih rokah in naj jo gradi neodvisno od delodajalca?

Osebno se zelo nagibam k temu, da vsak najde tisto, kar rad dela in da ve, zakaj dela. Šele potem si tudi res dober v tem. Poznam toliko ljudi, ki enostavno trpijo na delovnih mestih. Niso zadovoljni, vse skupaj je ena sivina, ki traja od 8. do 16. ure. Med delodajalcem in delavcem ni dovolj vzajemnega sodelovanja.

Ste občutili strah? Vas je morda hromil? Sprašujem, ker mi delujete in zvenite zelo pogumno in odločno.

Tako kažem navzven. V sebi sem zelo prestrašena (smeh).

Strah je moj spremljevalec skozi leta. Bila sem izpostavljena toliko velikim spremembam, ki sem jih dejansko sama potencirala. Sama sem jih vzpodbudila. S spremembami pa pridejo nove okoliščine in strah. "Kako se bom zdaj znašla?"

Hec je v tem, da nato nekako obvladaš ta strah. Če ponoči ne spim ali če ne morem jesti, to zame ni več težava. Takrat vem, da rastem, da napredujem in to prehodno obdobje bo minilo in rodilo se bo nekaj dobrega. Vem, da moram delati in s tem preidem v novo varno stanje. Ko sem tam, grem spet ven, novim izzivom naproti in ponovim cikel.

Zdi se mi, da ljudje niso pripravljeni plačati cene za svoj cilj in želje. Ko imaš enkrat res jasen cilj in ko greš proti cilju, plačaš tudi ceno. Plačaš jo, če ostajaš v svojem okolju in varni coni, in plačaš jo tudi, če greš drugam. Vedno je strošek. Ljudje raje plačujejo ceno stalnosti, kakor da bi plačali ceno za nekaj novega. Slednje se jim zdi, v primerjavi s tem, kjer so sedaj, veliko bolj nestabilno.

Iz situacije, v kateri ste se spraševali, ali me bodo odpustili, ste ustvarili pozitivno zgodbo. Strah in grožnjo z odpovedjo ste spremenili v pozitivno zgodbo. Kako?

Ko se znajdem v taki situaciji, si rečem, da potrebujem načrt B. Potrebujem varnostno mrežo in ta varnostna mreža je bila moja samostojna pot. Tu je malo paradoksa, saj grem, da bi si ustvarila varnost, v nevarnost. V življenju imaš vedno več možnosti. Takrat, ko sem izvedela za grožnjo z odpuščanjem, bi si lahko rekla: "Bom čakala in bom videla, kaj bo." Še vedno bi vztrajala v nekem "varnem" okolju, potem pa bomo že videli, kaj bo.

Ne. Ko zaznam, da se nekaj pripravlja, si moram ustvariti varnost, in sicer s tem, da začnem nekaj novega. To je bil zame trenutek, ko sem si rekla, da si bom poiskala delo, ki ga želim početi. Rekla sem si, da si bom našla poslovne partnerje, s katerimi bom to počela. Tako sem začela realizirat svoj načrt.

In takrat so mi pri takratnem delodajalcu dejali: "Jana, ne rabimo te več. Z nami pa lahko sodeluješ še pogodbeno."

In v tistem trenutku sem imela v bistvu dve zelo solidni zgodbi, ki sta se začeli odvijati v pravo smer. Ko pride tudi finančna varnost in ko vidiš, da zmoreš, se začne odvijati krasna zgodba.

Nam lahko bolj podrobno opišete teh 14 dni, ki ste si jih vzeli za razmislek? 

Bilo je zelo sistematično, čeprav sama nisem tako sistematična oseba. Bilo je hecno, ker sem prvi dan razmišljala o različnih variantah, kaj bi počela. Svobodno razmišljanje – želim delati z ljudmi, želim pomagati ljudem, želim uživati v delu, želim imeti kariero, ki bo dolgoročna, ki jo bom lahko gradila od danes pa vse do sedemdesetega leta. Nočem v pokoj. Hočem najti nekaj, kar me bo veselilo in kjer bom uživala. In hočem dobro zaslužiti. Torej – kaj bi lahko delala v teh okvirjih?

Nato sem pregledala internetno prodajo. Prav tako možnosti, da sem svetovalec, trener in še nekaj drugih. Potem sem si rekla: "Dobro, v torek grem pogledat, kaj bi lahko počela pri internetnem trženju." In sem brskala po spletu in zbirala ideje, kaj bi lahko delala.

Drug dan sem se ukvarjala z drugo možnostjo – s kom bi lahko delala, kaj bi delala, kako.

V petek sem si dejansko rekla. "To je to. Glede na moje želje, je to, da postanem konzultant in trener za neko mednarodno podjetje, optimalna stvar."

V drugem tednu sem na spletu poiskala podjetja, ki bi ustrezala mojim željam. Našla sem tri in poslala sem jim elektronsko pošto. Eni so bili nezainteresirani za sodelovanje, drugi predragi, tretji pa so mi sporočili, da si želijo srečanja. 

Dobili smo se v Budimpešti in čez približno 14 dni smo se uskladili. Čez štiri mesece je podjetje že delalo. Je bilo res zelo hitro. Ko veš, kaj hočeš, se vesolje obrne v tvojo smer. Splošen problem ljudi je, da ne vedo, kaj bi radi počeli.

A dejstvo je, da nimajo vsi ljudje podjetniške žilice. Eno je, če veš, kaj si želiš, grozno pa je, če nimaš znanja, da to tudi uresničiš. Ali je vam kdo na vaši poti pomagal, morda svetoval? Ljudje namreč ne vedo, kako začeti in kako voditi posel. Ne znajdejo se niti v birokraciji. 

Pri meni je bila ta prednost, da sem ves čas delala v prodaji. Ko delaš v prodaji, si osredotočen na stranko, na trg in znaš prodajati. Česar koli se že lotiš, je bistveno, da znaš to prodati. Lahko si najboljši v nečem, a če tega ne znaš prodati, ti ne bo uspelo. Lahko pa si le povprečen, a če si dober prodajalec, ti bo šlo veliko bolje. 

To je sigurno moja prednost – mednarodne prodajne izkušnje. Ne vem, če gre res za podjetniško žilico. Morda je to veščina, ki sem se je naučila skozi vsa ta leta.

Imam srečo, da imam veliko znancev in prijateljev, ki sem jih lahko prosila za pomoč. Pomagali so mi z nasveti glede internetne strani, kako odpreti podjetje in podobno. Poslovni partnerji so mi bili, in še vedno so, velika pomoč. Moje delo je zelo povezano tudi z neprestano osebno rastjo in pri tem mi pomaga tudi moj coach. Ključno se mi zdi, da dobiš okoli sebe ljudi, ki ti pomagajo ter da čimbolj razviješ veščine in znanje, ki ga potrebuješ.

Številni še vedno menijo, da se do posla in zaposlitve pride le preko vez. Ali pa pravijo, da nimajo kapitala, da bi začeli svoj posel.  

Izgovore, zakaj nekaj ni možno, je zelo lahko najti. Gre za način razmišljanja: ali vidim priložnosti ali vidim probleme? Če vidim priložnosti, se bodo začele priložnosti kopičiti in prihajati na tvojo pot. Če pa vidiš le težave, potem te absolutno tudi pridejo. Kar razmišljaš, se tudi dogaja.

Verjamem, da če si svoji podjetniški poti zares predan in če počneš prave stvari, ti mora uspeti. Prodaja mora biti prioriteta številka ena, karkoli počnemo.

Veliko ljudi meni, da mora država poskrbeti za delovna mesta in da jim mora zagotoviti zaposlitev. Kako vi vidite vlogo države oz. kaj pričakujete od države?

Od države? Čisto in popolnoma nič ne pričakujem. Menim, da državi ni treba poskrbeti za nič. Država mora poskrbeti za tistega, ki je bolan, invalid, otrok, upokojen in ne more več delati. Za te mora poskrbeti država. Torej za tiste, ki enostavno ne zmorejo sami generirati neke vrednosti, da lahko preživijo. To je vloga države. Za vse ostalo pa moramo mi poskrbeti. Mi smo država. Menim, da je tega načina razmišljanja, ki smo ga kot otroci bili deležni tudi sami, konec. Treba je prevzeti odgovornost na sebe. Popolna odgovornost za vse, kar se mi dogaja v življenju, je na meni. Seveda ob predpostavki, da imam fizične in psihične sposobnosti, da delam in da se lahko preživljam.

Kdaj se vam je zgodila ta velika prelomnica? 

Dve leti in pol nazaj. 

Glede na to, da ste prej rekli, da se vam tovrstne prelomnice dogajajo na tri do pet let, me zanima, ali je možno, da se vam bo znova zgodila, čeprav se danes zdi, da ste zelo zadovoljni s svojim trenutnim položajem? 

Pri meni je vse odprto. Vse! Res pa je, da je nivo motivacije in zagona na samostojni karierni poti tisočkrat bolj potenciran. Ker dejansko delaš le zase. Ni nobenega, ki bi ti težil, tlačil dol. Vse je odvisno od tebe. To so čisto druge sfere delovanja. Toliko si že vložil, potem le še kapitaliziraš na tem.

Ko začneš svoj posel, najprej paziš, da ti stranke zaupajo in da dobiš prve posle. Potem pa te kolo potegne noter. V trenutnem poslu dejansko vidim kariero, ki jo lahko delam do takrat, ko jo bom fizično pač lahko. Nič ne bom rekla: ne zapiram si vrat, mogoče bom šla čez pet let v Tibet meditirat (smeh). Zame ni nič zaprto.

Ne boste pa tega dojemali kot tragedije, če boste čez pet rekli, da imate dovolj? 

Ne, daleč od tega. Verjamem, da se vse, kar se zgodi, pač zgodi. In to moraš sprejeti in iz tega ven potegnit čim boljše. Vse spremembe so v redu. 

Ali znate tudi prepoznati, kdaj je neka zadeva obsojena na propad? Ali znate odnehati, če vidite, da je ideja neizvedljiva ali pa bo prinesla premalo zaslužka?

Absolutno. Zelo pomembno je, da znaš v trenutku, ko vidiš, da neka stvar ne pelje nikamor, tudi odnehati. Pred nekaj leti sem odprla moj prvi s.p. Bila sem na porodniški in odločila sem se, da bom v Evropi tržila izdelke iz bambusa – spodnje perilo, nogavice in podobno. 

Zgodba je trajala nekaj mesecev. Ugotovila sem, da lahko naredim le ničlo. Odnehala sem in ni mi žal, saj sem se iz tega projekta veliko naučila. Zame je bilo ključno sporočilo: ne delaj s stvarmi, ki imajo majhne marže, če nimaš ogromno kapitala, da ga vložiš v marketing. To je bila zame zelo pomembna stvar, ki sem se je naučila: karkoli bom počela, bo moralo imeti visoko vrednost – zame in za stranko. Manj ljudi servisiraš, manj strank in večje vrednosti. Ni mi žal, da sem imela ta projekt, saj sem se ogromno naučila. Iz vsake stvari, ki propade, se lahko nekaj naučiš. No, če se znaš učiti iz svojih napak (smeh).

Kaj ste se vi v tej zgodbi naučili?

Naučila sem se predvsem to, da je svet moje tržišče in da je okoli mene ogromno priložnosti. Naučila sem se, da si lahko finančno uspešen tudi v prvem letu samostojne poti, če le znaš prodati svoje storitve in produkte. Naučila sem se, da pogumne spremlja sreča, da ko imaš jasne cilje in si pripravljen za njih tudi garati, se ti cilji vedno uresničijo. Naučila sem se tudi, da prevzamem popolno odgovornost za vse, kar se mi dogaja v življenju. Vedno lahko kriviš okolje za svoje neuspehe, vendar to nič ne pomaga. Usoda vsakega izmed nas je v naših rokah. Ostalo so izgovori.

Se še vedno učite?

Stalno, vsak dan, vsak trenutek. Mislim, da dokler bom živa, učenja ne bo konec.

Kaj bi svetovali drugim?

Predvsem to, da razmislijo, kaj si želijo, si postavijo jasne cilje in tudi plačajo ceno, ki vodi do teh ciljev. Mislim, da na tak način lahko živiš svoj polni potencial. Zakon privlačnosti vedno deluje. Svetovala bi tudi, da prevzemajo odgovornost za dogajanje v svojem življenju. Samo tako se lahko premaknemo naprej.

Kakšen nasvet za mlade? 

Nikoli nisem čisto točno vedela, kaj hočem. Vedela sem, da nekaj hočem, nisem pa vedela, kaj. Čim več naj vlagajo v svoje znanje, čim več naj poizkušajo novih stvari, čim večkrat naj gredo iz svojega območja udobja, čim več napak naj naredijo, saj bodo tako rasli. Naj rastejo, vlagajo v sebe in potem se stvari že skristalizirajo.

Mislim, da bi moral vsak najprej iti na svojo samostojno pot. Poizkusit s svojim podjetjem, morda neko idejo prodati ... Dokler si še na srednji šoli ali fakulteti in nimaš kredita in družine in drugih "odraslih" odgovornosti, je primeren čas za eksperimentiranje in učenje.